Bodi pozitiven! Vedno?

Ljudje se radi nalepimo na pozitivno. Radi sledimo nasmejanim, pozitivnim ljudem z neomajno količino energije. Ljudje radi beremo knjige, ki nam dajo upanja, vere, lepih čutenj. Ljudje radi gledamo komedije, ki nas spravijo v dobro voljo. In opazko »kako si ti vedno dobre volje, nasmejana, vedno polna pozitivne energije«, štejemo za nek ideal. Nekaj, kar vsi želimo dosegati. Nekaj, kar cenimo pri drugih.

A življenje ima pri vsakomur tudi drugo plat. To ni negativnost, ne nesmiselno stokanje, niti čemerno pritoževanje – je le realnost. Je le življenje. Kdor tega ne prizna, se je ujel v čudne pasti samozanikanja ali preprosto laži sebi in drugim.

Včasih se mi zdi prav, da tudi ta del povemo. Kajti postalo je moderno ali a) stokati in se pritoževati čez vsakogar in vse ali b) kazati stalno kako si le pozitiven in čudovit in odličen in uspešen kot nek glavni igralec hollywoodskega filma simbolično močnega naslova »Moje Facebook popolno življenje«.

Ne eno ne drugo pa ne pomaga ljudem, ki nas opazujejo (osebno ali virtualno). Prvo (stalno nesmiselno pritoževanje) ljudi povleče v težko izhoden krog negativnih misli, ki se kot pajkova mreža hitro in tesno spletejo, da ostaneš ujet kot uboga muha, ki ji skoraj ni več pomoči. Drugo (popolnost, ki v realnosti ne obstaja) pa zna ustvariti lažno sliko, ki jo imajo opazovalci te slike. Zaradi te napačne slike se sami počutijo slabše kot v resnici so.

Ko si stabilen in trden v sebi, te ne eno ne drugo ne more premakniti. A pridejo dnevi, ko smo na tleh. Tako ali drugače. Takrat znajo te »popolne slike popolnega življenja« škoditi ljudem v trenutku, ko najbolj potrebujejo neko roko, ki bi jim pomagala stopiti na noge. Ramo, na katero bi se naslonili. Objem, ki bi povedal – vse bo v redu. In pogled, ki bi izražal – nič ni narobe s tabo, vsem se to dogaja.

Vsi imamo take dni. Včasih ure. Včasih pa tedne. Jaz imam večkrat trenutke, ko se počutim v množici ljudi tako osamljeno. In trenutke, ko se mi zdi vse moje delo brez pomena. Ko ne vem, kaj bi sama s sabo. Ko me moti teh nekaj odvečnih kilogramov. Ko ljubim brez odziva, in na drugi strani ranim, ker ne morem ljubiti drugega. Ko me skrbi za prihodnost in bremeni sedanjost. Ko mi je žal za preteklost in s krivdami v spominih zaspim. Ko ne morem spati zaradi skrbi in teže bremen. Ko mi je vsega dovolj in bi najraje odletela na drug konec sveta (in včasih to celo naredim). Ko bi najraje zbežala iz tega sveta stalnih pritiskov in zahtev ter pričakovane 24-urne odzivnosti na vsakem koraku (in včasih celo zbežim v gore sredi ničesar). Ko se trudim premakniti svoje vzorce, a kar ne gre in ne gre. Ko si nekaj želim, a tega ne dobim, na drugi strani pa tudi dobim, česar ne želim. Dni, ko bi najraje zajokala, a niti tega ne morem, ker ni nič oprijemljivega, kar bi bilo tako napak. Samo težko je.

Življenje je trpljenje, so mi tolikokrat govorili. A kolikorkrat so mi to rekli, tolikokrat sem zanikala, da ne drži, saj je življenje lepo. Kaj je resnica, je odvisno od pogleda ali pa od dneva. A oboje drži.

Nobena šola ni enostavna. Tudi prve črke se je bilo najprej težko naučiti. In poštevanko. Uf, da ne govorimo o odvodih in tistih kemijskih enačbah. Še danes mi niso jasne. Vsaka stvar, ki nam je danes enostavna, je nekoč bila težka. Potem sicer vsak dosežek, vsaka naučena stvar da svojo slast – diplomo, priznanje, veselje, dosežek. A le za trenutek. Potem smo spet v novi šoli, novih učenjih, z novimi učitelji, z novimi snovmi … Spet in spet in spet … In če smo prišli na ta svet, da se nekaj naučimo, potem že po tej preprosti povezavi življenje mora biti težko, če se želimo stalno učiti in rasti. Ne gre zgolj enostavno.

A dokler imam ob učenju nekje prisotno še vedno tisto otroško radovednost in naravno danost – željo po učenju, ima vse skupaj smisel.

Opažam, da večina ljudi v njihovih težkih trenutkih niti ne rabijo konkretnih nasvetov kaj narediti, niti kreativnih idej rešitev iz dane situacije. Ne rabijo niti finančne pomoči ali rame za vsakodnevno jokanje. Večina danes, v tem vedno bolj površinskem in igranem svetu globaliziranega sveta, najbolj potrebuje le to, da jim nekdo iskreno reče: "Lahko si kdaj tudi slabe volje in zaskrbljen. Tudi to je v redu. Tudi to je del življenja vsakogar. Nisi zato nič slabši od drugih." Samo pazi, da ne ostaneš predolgo v tem ...

Danes mi po mislih že ves dan hodi misel iz knjige CAMINO – Od suženjstva do svobode:

"Ne pozabi, da si samo človek. Povsem v redu je, da si včasih na tleh, da se zjočeš. Nato pa vstani in pojdi dalje. Vedno."

Zato pa hodim in hodim in hodim.

camino od suženjstva do svobode jakobova pot do santiago de compostela CAMINO - Od suženjstva do svobode, Petra Škarja

 

2018-09-02T21:09:33+00:00

3 komentarji

  1. Ksenija Lakota Zajić 08/08/2018 at 3:09 pop - Reply

    Pozdravljena Petra,

    bravo, dober je ta članek o poštenosti Slovencev. Ta miselnost je prerasla vkriminalna dejanja, ki se imenuje “kraja”.
    Kraja denarja, energije, svobode…..
    Razmišljati s svojo glavo in delovasti po notranjem občutku je prava pot. Najprej pa se soočiti s seboj, se spoznati in
    biti iskren s seboj. Potem bo vse dobro za vse nas,
    Lep prisrčen pozdrav, Ksenija

  2. jaka 09/08/2018 at 6:25 pop - Reply

    Spoštovana.:
    Najboljše ZDRAVILO Za,ali PROTI Osamljenosti,Nezadovoljnosti so POTOVANJA,Spoznavanje Novih Krajev,Novih Oseb,Ljudi,Novih DOGODKOV,POZNANJ in Spoznanj,SREČANJ itd.
    Nekaj iz Cankarja ,ki je Moj OMILJENI,Zelo ga Rad PREBIRAM.
    Kadar Nam je ,POLNO SAMOTE in Bridkosti, Vse Pusto in Sivo in Nas PREVEVA Žalost,NEZADOVOLJNOST, Nas EDINO Lahko v Tem ČRNEM Domu Nadlog,REŠI Hrepenenje po NOVEM.
    HREPENENJE,ki Nam Daje SMISEL Življenja,in Sanjamo Toliko Sijajnejšo Luč,kolikor Temnejša je Noč OKOLI Nas in v Našem Srcu.
    Vsake Sanje ,Želje,Hrepenenje so POROJENE Iz OSAMLJENOSTI, NEZADOVOLJNOSTI iz Bridkosti in TRPLJENJA.
    Zato Druženje,Potovanja,Raziskovanja,Obiskovanja,Spoznavanja itd.
    Lp iz Kranja.

  3. Tanja 16/08/2018 at 4:57 pop - Reply

    Prosim, kdo pa pravi, da je stalno- smehljanje-in-nepovzdigovanje-glasu-ker-se-to-ne-spodobi-bog-ne-daj-mi-smo-ja-civilizirani-pozitivno? Prav gotovo ne, tako ne, kot ni pozitivno stalno pritoževanje in kazanje s prstom na druge! Veste, kaj sem počela, ko sem prišla od mame, ki je bila v domu v invalidskem vozičku? Jokala sem! In ko sem drugič in tretjič prišla od nje, sem zopet jokala in četrtič zopet jokala in jokala – in mi je bilo laže.In kaj sem počela, ko sem prišla od nje petič? – Najbrž že veste. In kaj počno tako imenovani manj razviti narodi od nas, ko nekoga pokopljejo? Imajo tri dni žalovanja in jokajo – pri nas se to seveda ne spodobi. Jok, mislim. Najhuje za nas je zatiranje čustev. In najhuje je, če nismo iskreni do sebe. Torej priznajte si žalost, jezo, zavist, veselje, smeh, igrivost – brez strahu, da boste negativni! In okolica? Najhujšo obsodbo si lahko spišete le vi sami!

    LP iz Ljubljane

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link