Bogat, a reven v mislih

Nepal, april 2018

Človek, ki sem si ga s potovanja po Nepalu najbolj zapomnila. Naš pogovor je bil en tistih, o katerih dolgo razmišljaš še po tem, ko ga že trikrat zapišeš v svoj dnevnik.

Večer pred zadnjim vzponom na najvišjo točko prelaza Thorung-la (5416m) na pohodniški krožni poti Annapurne, smo se zatekli v enega od dveh hotelov, ki sta nam nudila prenočišče, hrano, predvsem pa malo toplote kamina v sicer res mrzlem večeru. Nekateri so se borili z oteženim dihanjem na tej višini, drugi z razbolelimi nogami, mene je pa mučil predvsem mraz. Že nekaj dni nisem čutila tople vode. Že tako bolj 'zmrznjene sorte' sem zato iskala vsak trenutek večera, ko sem lahko noge stiskala k zakurjenem kaminu. Ko da bi me nekdo testiral ali zmorem dalje, je večer, prav zadnji večer pred glavnim vzponom, zapadel sneg. Zato so se v kolibo s kaminom stisnili še tisti, ki so sicer pogumno prenašali mraz.

Ta 'nesreča' zapadlega snega (zjutraj smo kar dobro gazili vanj) je prinesla enega najbolj zanimivih pogovorov na celotni moji poti po Nepalu. Sedeli smo ob kaminu, skupaj z Nemko Inge in Belgijcem Maximom, s katerima smo si že več dni krajšali večere s prijetnimi pogovori. Prisedel je mlad moški z dolgimi črnimi lasmi, zvezanimi v drede, ki so mu segale neverjetno dolgo proti kolenom. Prinesel nam je čaj z besedami: »Kadar sneži, koča časti čaj.« Lastnik tega hotela, smo izvedeli kasneje. No, hotel morda ni najboljši izraz. Je bolj kot gorska koča, ki ima poleg več manjših (neogrevanih) kolib, v katerih smo spali.

Tisti liter ingverjevega čaja z medom in limono smo spili skupaj ob prijetnem pogovoru. Lastnik je domačin, Nepalec, ki je veliko potoval po svetu. To bi že sama takoj ugotovila, saj nikakor ni bil povsem tipičen Nepalec. Že njegova žena, drobna in majhna Kanadčanka, je izstopala v tistem okolju tipičnega izgleda domačinov. Veliko smo se pogovarjali o njihovi kulturi in navadah.

»Veš,« me je pogledal, »v Nepalu ni tiste revščine, kot jo vidiš sicer po svetu v manj razvitejših državah. V Nepalu ima vsakdo dovolj hrane, dovolj vode, streho nad glavo, priložnosti za delo pa več kot dovolj. Materialne revščine tu ne poznamo. Kdor reče drugače, pretirava ali se krivično smili sam sebi. Vendar,« je nadaljeval, »je še veliko revščine v miselnosti ljudi. Niso revni na bančnem računu, so pa revni v glavi.« Zanimiva misel. Zanimalo me je več o tem. Kaj misli s tem?

»Gandhi je nekoč dejal, da se veličina in napredek naroda lahko vidi v tem, kakšen odnos imajo do živali. Poglej tja,« z roko je nakazal proti oknu. Pred stavbo je zunaj na snegu stal šibek konj, oprtan z ogromnimi nahrbtniki. Poleg je z bičem v roki stal njegov gospodar, ki ga je nekajkrat krepko udaril, da so se konju šibila kolena. Poskušal je stopili korak dalje, v hrib, z vsem tistim težkim tovorom, a nekako ni zmogel. S tem si je zaslužil še krepkejše udarce biča in nekaj glasnih besed. Precej tepeža je bilo potrebnega, da je tisti ubogi konjiček res našel zadnje moči in nekako splezal na hrib. Vsakemu ljubitelju živali ali vsaj za silo empatičnemu človeku grozljiv prizor. Če bolj grozljivo pa dejstvo, da tovrstni prizori v Nepalu niso bili redkost.

»Kdor ima tak odnos do živali, me težko prepriča, da je bogat v mislih, bogat v miselnosti, da je torej napreden. In tega je v Nepalu še vedno preveč. Bogati smo materialno, ker nam turizem cveti odkar je Mount Everest postal zanimiv za osvajanje. A miselnost se prepočasi razvija, prepočasi napreduje.«

Poklical je ženo, ki je s seboj prinesla pecivo in nam ga ponudila: »Jutri ne bo več sveže, moramo danes pojesti.« S pecivi, značilnimi bolj za Evropo in Ameriko kot za Nepal, je bilo čutiti, da v tisto kočo v gorah prinašata svoj duh širine razgledanosti in vpliva tujih dežel, ki sta jih obiskovala.

nepal anapurna petra skarja treking 3Kot skoraj edina postojanka na taki višini gora bi si lahko 'privoščili' visoke cene. Ne glede na višino, bo turist tu kupil hrano, pijačo, nujno pa potrebuje tudi prenočišče. A nočitev je stala približno en evro, njihov dal bhat (nepalska značilna jed z rižem) pa tudi ne več kot evro in pol. Saj ne, da bi podpirala višanje cen in izkoriščanje priložnosti utrujenih in premraženih hribovcev, a vseeno me je zanimalo, kako je možno na celotni tej poti okoli Anapurne dobiti enako ponudbo hrane, ob čemer so bile cene povsem enake. Celo enaki meniji, kot bi jih nekdo natisnil za ves ta narodni park.

»Dogovorjeni smo, da imamo enotne cene in tako ni nezdrave konkurence. Tako je za vse bolje,« mi je na kratko razložil lastnik koče. »To mi je pa všeč v Nepalu,« je še dodal. Meni tudi. Kasneje se je še bolj razgovoril: »Vi bi temu rekli, da ne smeš ubijati gosk, ki nosijo zlata jajca.« Ja, dobro pozna naše dežele, tudi Slovenijo, saj nas veliko pride v Himalajo. On je pa zgovoren. Očitno. Veliko se nauči že s tem, ko posluša in spremlja turiste iz vsega sveta. »Turizem in hribolazci so za Nepal take goske. Tem moramo dati čim več, ne jih pa pretirano stiskati. Tako bo vedno za vse dovolj.« Se strinjam. Mi je všeč.

A kmalu je spet zavil pogovor v revno miselnost Nepalcev. »Poglej smeti naokoli.« Res me je kar bolelo, koliko je smeti v tako čudoviti naravi kot je Himalaja. Pri njih preprosto ni v zavesti ljudi, da smeti škodijo naravi. Metanje plastičnih odpadkov skozi okno lokalnih avtobusov, spuščanje smeti iz oken stavb je nekaj povsem običajnega. Tega niti ne počno na skrivaj, ker je vsem dokaj normalno.

Ko sem se z enim od domačinov sprehajala po mestu (pomagal mi je pri celotni organizaciji gorske poti), sem ga iz rutine vprašala, kam lahko dam papirček, ki mi je ostal po sneti čokoladi. Čudno me je pogledal, se nasmehnil (vodja turističnih odprav, vajen turistov), zagrabil papirček in ga vrgel na tla. »Tako je to v Nepalu,« je dodal, jaz pa z bolečino krivde v srcu stopila korak nazaj, ga pobrala in dala v žep.

Razmišljala sem o tej prigodi, ko sem lastniku koče pritrdila z: »Res je. Nepal je prečudovit, narava izjemna, ljudje pa neverjetno prijazni in prijetni. Me pa res moti toliko smeti in s tem tudi smrad mest. Prav grozno je opazovati tako ranjeno naravo enega najlepših gorstev sveta, ker ljudje niso ozaveščeni o škodi, ki jo s tem povzročajo.«

Naš dolg pogovor je zaključil s čudovito mislijo: »Ko ocenjujem človeka ali je bogat ali reven, me ne zanima njegov bančni račun. Pokaži mi, kdo si, kaj razmišljaš, kako se obnašaš do živali in narave, kako skrbiš za svoje telo – z gibanjem in s prehrano, kako sprejemaš drugačnost … pa ti bom povedal ali si zares bogat ali zares reven.«

Nakar je stopil za sosednjo mizo z novim litrom čaja in tako kot nam, še drugim pričaral enega lepših večerov v gorah Himalaje.

2018-10-15T18:23:27+00:00

Komentar

  1. Irena 15/10/2018 at 8:24 pop - Reply

    Ko sem brala tale tvoj članek z obiska v Nepalu, sem se močno zamislila. Ja, vidiš, kot velikokrat si mi spet dala misliti, kar je dobro,posebej za stare možgane, kot so moji.
    Ja, kdo je reven in kdo bogat. Seveda, pri nas, no ja, pravzaprav, se ima tričetrt Slovencev za revne in uboge, niti najmanj se ne zavedajo, da spadamo tudi glede na standard med, tretjino bogaterjših ljudi na zemlji. Polovica tistih, ki si poagajo s socialno pomočjo, tega praviloma niti ne bi smela, ker s tem v bistvu kratijo dodatke tistim, ki jih pa prav zares in krvavo potrebujejo, a od njih jokcanja in nerganja ne boš slišal.
    Škoda, da se le peščica Slovencev zaveda, kako bogati smo. Poglej, kaj vse imamo:
    Prekrasno in razgibano naravo po vsej deželi,
    Čudovito klimo s štirimi letnimi časi in vsi so tako lepi,
    Imamo mir, pred nikomer nam ni treba bežati in v tujini iskati košček varnosti,
    Imamo hiše in stanovanja, klimatske in ogrevalne naprave, skratka, streho nad glavo, na toplem smo in na suhem,
    Kdor le hoče delati, službo oz. delo lahko dobi, seveda pa je razumljivo, če nisi hotel nič narediti za svoje znanje, boljše sposobnosti in če misliš, da boš dobro plačan za to, da boš presedel ali prespaltisti nesrečni šiht, potem si res reven, a ne smiliš se mi zaradi finančne, temveč zaradi mentalne revščine,
    ta pa je v tvoji glavi, tvojem srcu in duši. In zato postaja tvoje življenje ena sama revščina in umiranje na obroke, pa še vedno bolj osamljen si, ker se ti ljudje začnejo izogibati, nihče te nima več rad, smiliš se samemu sebi in objokuješ svoje življenje, ja, tvoja mentalna revščina te vleče v prepad.
    Oh Petra, ti bi o tem lahko napisala čudovito knjigo, razumljivo, poučno, saj tvoje besede, ko jih ti začneš obračati in postavljati na papir znajo seči v duše ljudi, prepričana sem, da tudi takih, ki na to uho nočejo oz. niti ne znajo slišati.
    Ne vem, če ni tvoje poslanstvo prav v tem, pa če se zavedaš ali ne, ogromnooooooo si že naredila v tej smeri in prepričana sem, da bomo ogromnoooo tvojega še lahko prebrali.
    No ja, saj ti pravzaprav niti ne znaš kaj kiksniti, saj si taka prijetna, ljubezniva dušica, da iz tebe letijo samo dobre in prave misli.
    Ja, vem, zgradila si se v čudovito osebo, a tvoje življenjsko potovanje zagotovo ni bilo lahko, pa vendar, prav tiste najtežje in najhujše stvari, ki so se nam zgodile in se nam občasno vse življenje dogajajo zgradijo človeško osebnost v to kar postane.
    Petra ostani še naprej takšna kot si, samozavestna, včasih nepopustljiva, skrbi zase in za svoje zdravje, rada se imej in poskušaj biti čimbolj srečna, vmes pa še kaj dobrega napiši.
    Lep pozdrav iz Lesc

    PS Z Borisom sva zgradila apartma in gostiva kar precej gostov iz različnih delov sveta. Zadnjič mi je dala misliti tudi neka Američanka iz Arizone, z družino že tri leta živi v majhni Španski vasici, Pri nas so bili tri dni, toliko da so šli na Triglav, Debelo Peč, malo po pokljuki do Bohinja in na Slap Savice, pa jim je zmanjkalo časa za drugo, tako da se bodo verjetno vrnili poleti.
    Misliti mi je dala z naslednjimi besedami: Slovenija je tako lepa in razgibana dežela. Samo od turizma bi lahko lepo živeli vsi njeni prebivalci.
    A veš kaj, se mi zdi, da ima v bistvu kar prav?!

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link