camino od suzenjstva do svobode petra skarjaCAMINO - Od suženjstva do svobode; Avtorica: Petra Škarja

CAMINO - Jakobova pot; romanje do Santiaga de Compostela

Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš na poti, kjer te vsakdo obogati na svojstven način. Camino je pristnost – pristnost narave, pristnost življenja, pristnost odnosov. Camino je odločitev, ki jo sprejmeš, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, česar ni moč opisati, temveč lahko le doživiš.

En objem partnerja na dan lahko ohrani zvezo, en poljub na dan lahko ohrani ljubezen, ena pohvala na dan lahko poglobi prijateljstvo, ena telesna vadba na dan ti ohrani zdravje, ena lepa misel na dan sočloveku lahko spremeni družbo, ena dobra gesta na dan spremeni svet. Samo da je redno in vsak dan.

Takšna potovanja mi ozavestijo nekaj, kar sicer v nekem delu misli vem, a na to dostikrat pozabim – da so za življenje zares pomembni predvsem voda, hrana in varno okolje. In da življenju dajejo smisel odnosi in ustvarjalnost. Vsemu ostalemu dajemo prevelik pomen in posledično namenjamo preveč časa in skrbi.

Tako kot šele ko izgubiš vse svoje imetje, začneš ceniti malenkosti, kot so vilice. In mnogi cenimo zdravje šele takrat, ko smo bolni. Mnogi šele ob izgubi prijatelja cenijo trenutke, ki so jih preživeli z njim.

»Razbijte hranilnik, poberite iz njega zadnje prihranke in kupite letalsko karto. Pojdite v svet z odprtimi očmi in ušesi. Vsrkajte znanje, različnost, širino, pridobite zglede, naučite se razmišljati drugače – in pridite nazaj polni izkušenj in inovativnosti. To vam bo dalo tisto bistveno prednost – od vas pa je odvisno, da sami sebe prepričate, da s svetovno širino lahko uspete tudi doma. Ves uspeh, vsi dosežki … se začnejo v glavi,« je dejal gospod Ivo Boscarol, lastnik podjetja Pipistrel

 


Več o knjigi in možnost naročila na povezavi: CAMINO - Od suženjstva do svobode >>


 

»Situacija, v kateri si, je zate najboljša mogoča situacija v tem trenutku. Če ne bi bila, je ne bi bilo. Pomembno je, da v njej najdeš nauk, sporočilo in predvsem, da jo sprejmeš takšno, kot je – kot najboljšo situacijo zate v danem trenutku. Tudi če se še ne zavedaš njene popolnosti. Včasih Vesolje ve mnogo več, kot smo sami zmožni prepoznati in vedeti.«

»Petra, ne pozabi, da si samo človek. Povsem v redu je, da si včasih na tleh, da se zjočeš. Nato pa vstani in pojdi dalje. Vedno.«

CAMINO od suzenjstva do svobode slika petra skarja in polonca grmek leban, jakobova pot

CAMINO - Od suženjstva do svobode; Ilustracija: Polonca Leban Grmek

»Preveč ljudi je danes sužnjev. Včasih očitna suženjstva, danes sužnji slabe politike, slabih ljudi, pretirano pripisovanje moči denarju, potrošništvu in vplivom medijev. Da se rešiš tega suženjstva, obstaja le ena pot. Pojdi. Hodi. Pri tem je pomembno, da imaš odprte roke – odprte za sprejemanje in odprte za dajanje. Naj bodo črne ali bele. Potrebuješ oči, da spregledaš, da opaziš te okove suženjstva. Oči za vid in oči v razumu. Naj bodo rjave, modre ali zelene. In potrebuješ noge, ki te bodo premikale. Ne obstoj, premakni se, hodi. Naj bodo noge črne ali bele. Bosa noga opomni na pomembnost stika z naravo, stik, ki se vedno bolj rahlja v družbi spodbujanja potrošnih dobrin, ki se jih mora kupovati. Stik z naravo je naša prirojena lastnost, brez katere ne moremo preživeti. Morda lahko fizično, ne pa duhovno in ne v ljubezni.«

Ni toliko pomemben cilj in sama hoja kot to, kaj se dogaja na poti. Daj piti žejnemu, pomagaj utrujenemu, bodi dober, širi dobro. To je prava pot Camina. Če bomo hodili po tej poti, poti pomoči, poti resnice, poti iskanja sebe, in bomo s tem rešeni okovov manipulacije drugih, bomo našli svojo resnico, svoje sonce. Srečo, veselje, mir. In ljubezen.

camino od suzenjstva do svobode, jakobova pot, petra skarja

Če sva realna – v vsem obstoju sveta sva le drobcen atomček v vesolju na drobceni kroglici Zemlji. Ti in jaz, z vrha gore že nevidna, iz vesolja nezaznavna. In kot sva atomsko drobčkana, tako hipno bo švignilo najino življenje na Zemlji. Z vidika Zemlje komaj opazna, z vidika vesolja nezaznavna. Puf, in te ni. Puf, in me ni. Tako preprosto, tako hitro, tako neizogibno. Ljudje bodo pozabili, Zemlja kmalu predelala, narava nadomestila. Ali ne bi bilo zato najbolj smiselno sprejeti tega življenje, ta puf, za svojega in ga kar najbolj izkoristiti in zaužiti v polnosti?

Kaj ti bo življenje, če je narekovano? Slediti je preprosto, a tudi dolgočasno. Slediti je varno, a brez strasti. Slediti je pričakovano, a za sabo ne puščaš novih sledi.

To niso ljudje, ki nikoli ne padejo, temveč ljudje, ki po padcu ne ostanejo na tleh, se ne smilijo sami sebi in ne krivijo drugih za nastalo situacijo. To so ljudje, ki kljub bolečini in joku vstanejo, poberejo koščke razbitega sebe in s pozitivno naravnanostjo hodijo dalje. Ne trudijo se ne jokati ne čutiti bolečine. Trudijo se le ne ustaviti se na tej poti. Hodijo in hodijo in hodijo. In znajo se smejati!

Ljudje se tako bojimo minljivosti. Minljivosti trenutka, minljivosti ljudi, minljivosti vsega. A prav minljivost je tista, ki stvarem daje lepoto in vrednost. Šele ko te ni strah izgubiti vsega, kar imaš, začneš zares živeti, je rekel Lao Zi

»Če spoznaš, da se vse stvari spreminjajo, ne bo ničesar, na kar bi se lahko oklepal.«

»Poznavanje drugih je inteligenca. Poznavanje sebe je prava modrost. Gospodariti drugim je sposobnost; gospodariti sebi je prava moč.« Lao Zija.

Takrat se sprašuješ, kaj ti je tega treba, in opomniš, da bi šlo tudi malce počasneje, a obenem veš, da Živiš – neki občutek, ki ga ni moč primerjati z ničemer, po katerem hrepenimo in ki je mnogokrat krivec za zanimive odločitve in poti v življenju. Včasih nas straši, včasih motivira, včasih nas razžira, včasih pomlajuje … nikoli pa ne razočara.

»Vedno bom tu, da te ujamem ob tvojem padcu. Vedno bom tu, da ti ponudim ramo ob tvojem joku. Vedno bom tu, da ti pomagam ob tvojih namerah. Vedno bom tu, da ti kažem pot. Vedno bom tu, da ti podam svojo dlan. Toda poti ne morem opraviti namesto tebe.«

Če misliš, da lahko živiš le v hiši, v kateri si, se iz strahu, da bi jo izgubil, bolestno navežeš nanjo. Če imaš samo enega človeka, s katerim se lahko pogovarjaš, se iz strahu, da ga boš izgubil, bolestno navežeš nanj. In ta pretirana navezanost vodi do nerazumnih, včasih grozljivih dejanj, misli … Ker bi namreč storil vse, da tega (kar koli to že je) ne izgubiš. Ljudje pobijajo iz strahu, da bi izgubili svojo zemljo. Ljudje lažejo iz strahu, da bi izgubili partnerja. Ljudje tepejo iz strahu, da bi izgubili nadzor. In vse to je le posledica pretirane navezanosti.

camino od suzenjstva do svobode petra skarja; jakobova pot

Nekaj te sili, da stalno rasteš, delaš na sebi, se spoznavaš … Spet in spet. Včasih si od tega utrujen in si želiš, da nekaj časa ne bi bilo teh izzivov in vsega drugega, kar te sili v rast. A zdi se, kot da nazaj ne gre. Ko enkrat začneš, si na tej poti in gre ali zlepa ali zgrda, a gre naprej. Tvoja odločitev je le, ali se temu upiraš in s tem sprožaš protiodpor, ali pa se prepustiš …

Morda je smisel prav v tej poti, ki je včasih težka, včasih lahkotna, včasih preseneti, včasih razočara, včasih prestraši, včasih nasmeje, včasih udari in včasih poboža. A nikoli ni dolgočasna.

Ker sem izkusila malo, vem, kaj je veliko. Ker sem občutila lakoto, cenim sitost. Ker sem spala zunaj, vem, kaj pomeni imeti posteljo. Ker sem delila prhe in stranišča z drugimi, cenim, ko ju imam le zase. Ker sem več dni hodila v mokrih oblačilih, cenim suha in sveža. Ker sem jedla zaradi lakote in potrebe telesa po energiji, se zavedam preobilja, ki ga imamo …

Hvaležna sem, da sem tu. Da imam noge, ki me premikajo; ramena, ki nosijo bremena; roke, ki mi pomagajo sporazumevati se s Španci; glavo, ki misli; srce, ki čuti. Hvaležna sem, da imam pogum in voljo za takšno pot in da imam predvsem čas. Čas, ki ga kljub vsem ostalim dobrinam mnogi nimajo. Ali si ga ne vzamejo.

Vsakdo v življenju bije svoje bitke. Vsakdo ima majhne bitke za vajo in večje za preizkus zmogljivosti. In vsakdo ima vsaj eno bitko, tisto, po kateri bi kot vojščak zaslovel in po kateri bi si ga zapomnili. Tisto, ki ga naredi najmočnejšega, ki ga najbolj izoblikuje, največ nauči in hkrati – najbolj utrudi. Nekdo bije svojo največjo bitko z zdravjem, drugi zaradi neuslišane ljubezni. Nekdo bije bitko zaradi pomanjkanja hrane, drugi doživljajo borbe v sebi, ki niso vidne zunanjim očem. Nikar ne sodi ljudi, ki bijejo svoje bitke. Nikar se jim ne posmehuj, ne pametuj o njihovih poveljih in ne skušaj poveljstva drugih prevzeti sam.

In nikar ne zavidaj življenja drugemu, kajti nekatere bitke, celo tiste največje, so včasih očem nevidne, skrite za ščitom, čelado in masko nasmeha. »Bravo, premagal si svojo težko bitko,« rečejo na koncu. Včasih ne vidijo, kako te je ta bitka porezala, potrgala, ti pustila brazgotine in utrudila tvoje številne dele, ki nikoli več ne bodo enaki. Kar lahko naredimo za dobro sebe in človeštva, je le to, da spoštujemo pot vsakega posameznika, z vsemi bitkami, z vsemi zmagami in porazi, z vsemi plaketami uspehov in brazgotinami ran. In da mu preprosto pustimo, da bije svoje bitke, ob tem pa mu le ponudimo kozarec vode, ki ga bo ojačala, ko bo to potreboval.

Včasih sledenje intuiciji pomeni pot, ki je popolnoma drugačna od poti, ki se pričakuje od nas v tem potrošniško usmerjenem svetu nenapisanih, a vsem zelo jasno prikazanih navodil za življenje. In gaziti sveže zapadli sneg je vedno neprimerno težje in bolj nevarno, kakor slediti trdno uhojeni poti. Težje, bolj utrujajoče, nevarnejše in neznano. A če želimo priti nekam, kjer še nihče ni bil ali kjer ni množic ljudi, je to edina pot. Težka, a edina. My way, je zapel že Frank Sinatra.

Pravijo, da se na koncu kljub temu obrestuje takšna, včasih utrujajoča pot po sveže nametanem snegu. Ne le da se obrestuje sam cilj. Obrestuje se že pot sama! Nekako kljub večjemu naporu, kljub večjemu strahu pred nepoznanim, kljub vsem kapljicam potu, kljub neštetim padcem … prinaša več zadovoljstva.


Več o knjigi in možnost naročila na povezavi: CAMINO - Od suženjstva do svobode >>


 

To je bilo eno tistih predavanj, kjer udeleženci močno kimajo in se strinjajo s pritiskom na moralno noto poštenosti, iskrenosti, pravičnosti, hvaležnosti … Pristnosti odnosov na poti in zaigranosti pri nas. Pomembnosti biti v naravi in živeti srečno minimalistično življenje v svetu, sicer prepolnem bremen. O vsem se strinjajo. A gredo domov in od jutri naprej še vedno živijo po istih ustaljenih tirnicah varnega in poznanega.

Toliko o tem, kako smo vsi pametni, kako živeti, kako biti poduhovljeni in sočutni. Toliko znanja o tem nabiramo in skladiščimo, da včasih pozabimo – preprosto to biti. Ne le tega vedeti. 

Koliko ljudi je poduhovljenih, a ne znajo videti drugega kot le sebe. Koliko ljudi je razsvetljenih, a v isti sapi sodijo druge. Koliko ljudi zagovarja varovanje narave, a ne znajo pobrati papirčka s tal. Koliko ljudi je tako dobrih in poštenih, a ne znajo pomagati starki čez cesto. Koliko ljudi se glasno zavzema za pravice živali, a imajo usnjeno torbico. Koliko ljudi se pritožuje čez politiko in jezi nad zamislijo, da bi voda postala privatizirana, hkrati pa kupujejo ustekleničeno vodo. Koliko ljudi je nadvse pametnih, a ne vedo, kaj je empatija.

Ljudje niso neumni. Neumni smo mi, ki mislimo, da ljudje verjamejo našim lažem.

Ne smilijo se mi ljudje, ki jočejo. Smilijo se mi tisti, ki tega nikoli ne počno.

Dovoli si jokati. Dovoli si biti malo prismuknjena. Dovoli si biti žalostna. Dovoli si biti jezna. Dovoli si biti ranljiva. Dovoli si biti nežna in dovoli si biti ranjena. Šele ko si boš dovolila biti ranjena, boš dovolila, da pridejo do tebe najlepše ganljive stvari, po katerih trenutno hrepeni tvoje srce. Čas je, da prenehaš s priučenimi metodami kaznovanja same sebe. Saj si človek. Človek narave, v kateri je vse postavljeno po načelu jin-jang.

Dovoli si. Jokati. Lenariti. Biti žalostna. Dovoli si reči ne. Dovoli si vse to brez slabe vesti. Dovoli si ... Preprosto biti. Biti človek. Človek, ki se ne zmeni za nadzor in kritiko javnosti.

Samo hodi. Samo ne obstani. Ne obstani v svojih občutkih, ne obstani v svojih spominih, ne obstani v svojih čustvih – dobrih ali slabih. Ne glede na vse samo ne obstani na mestu. Hodi in hodi in hodi. In ko boš mislila, da ne moreš več, se še malo potrudi in le hodi in hodi in hodi. Ne obstani. Nikoli.

jakobova pot, camino od suzenjstva do svobode petra skarja

Lahko je zapisati lastne misli, lahko je tudi opazovati svoje misli, lahko je vedeti, kaj vse je treba narediti, lahko je obiskovati terapevte in različne zdravilce … A prava rast je drugje. Prava rast je soočiti se s samim sržem težave, z vsemi občutki, jih začutiti in si jih dovoliti. Lahko je govoriti, težje narediti, še težje občutiti, najtežje pa to vedenje vtisniti v vsako celico svojega telesa.

  • Ubogi je, kdor se le s količino prijateljev lahko pohvali. Kajti začutil še ni prave globine odnosa, ki ni pogojen s številom povezav …
  • Nesrečen je, kdor se z materialnim predstavi. Kajti vedno je v strahu, da to izgubi, in vsak trenutek to možnost nosi v odmevu svoje hvale. Pravo vrednost človek nosi v sebi, tisto, ki je požar ne zogleni, veter ne odpihne, potres ne načne in družba ne odvzame. Tisto, ki je vedno z njim, kamor koli gre.
  • Ujetnik je, kdor si partnerja, otroke in stvari lasti. Šele ko te ni strah izgubiti vsega, začutiš svobodo in gradiš odnose na temeljih čistosti in iskrenosti.
  • Prestrašen je, kdor se za nazivi in plaketami skriva. Kajti ko si pripravljen ponosno stopiti pred množico, brez tega, gol in bos, takrat se šele zaveš svojih znanj in sposobnosti.
  • Lažnivec je, kdor le srečo, hvalo, uspehe pozna. Lažnivec samemu sebi. Kajti svet je jin-jang, kot smo to ljudje, kot so to naše poti vzponov in padcev, lepot in tegob, rasti in umiranja.
  • Neveden je, kdor le s prsti, očmi, nosom, ušesi in umom živi. Kajti prave globine se začnejo v srcu in onkraj vsem poznanega …
  • Zmeden je, kdor le množicam sledi. Kajti pravo pot lahko najdeš le v tišini, v samoti, v šepetu srca in modrosti intuicije.
  • Prazen je, kdor stoji le na varnem čolničku mirnega jezera. Kajti doživetja divjih brzic, razburkanega morja, viharjev oceanov, moči slapov vlivajo moči in neskončnost energije življenja, ki te polnijo. Polnijo tvoje strasti, polnijo izkustva in dajejo življenje življenju, četudi prek nevarnosti, strahov, tresočih se rok in šibečih se kolen.
  • Najbolj izgubljen pa je tisti, ki ve, da vse ve. Ki ve, da je uspešen. Ki ve, da je slaven. Ki ve, da je lep. Ki ve, da je več kot ostali.

Brené Brown: »Ni kritik tisti, ki šteje; niti tisti, ki s prstom kaže, kako je spodletelo človeku dejanj in kje bi kaj lahko storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene; čigar obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti; ki ne doseže cilja spet in spet, ker ni truda brez napak in neuspehov. Čast gre tistemu, ki se v resnici potrudi nekaj storiti; ki pozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa bo, če ne uspe, vsaj neizmerno pogumen …«

Sprejeti moram sebe z vsemi deli svoje preteklosti. Če sprejmem svoje uspehe in verjamem, da so me pomagali oblikovati, da sem to, kar sem, potem je nujno sprejeti tudi neuspehe in bolečine, s katerimi sem se soočala.

Nikoli nebo ni tako temno, da ne bi bilo mogoče videti vsaj ene svetle zvezdice.

Vsakdo ima svojo borbo, svojo pot, svoj Camino. Ne glede na to kako težka je ta borba, to breme, je zares pomembno le eno – da le hodiš in hodiš in hodiš. Če ne obupaš, ne moreš biti poraženec. Ne glede na to v kako hudi bitki si se znašel. Ob tem ne sodi, ne primerjaj se z drugimi, saj ne veš, kakšne bitke ima posameznik za ščitom, za čelado, za masko nasmeha. Zato spoštuj pot vsakogar, spoštuj svojo pot.
Predvsem pa nikoli ne pozabi – hodi in hodi in hodi.

Vedno bo del mene. Prav to me je izoblikovalo. Spomini zbledijo, bolečine popustijo, posledice se odstranijo … a brazgotine ostanejo. In prav je tako. Ponosna sem nanje.

Brez joka ne bi poznala veselja. Brez solz ne nasmehov. Brez neuspehov ne bi vedela, kaj so uspehi. In brez bolečin ne bi poznala radosti. Brez sovražnikov ne bi tako cenila prijateljev. Brez osamljenosti ne bi cenila bližine. Brez hladnosti ne topline. Brez bremena ne lahkotnosti. In brez suženjstva ne bi vedela, kaj svoboda zares je.

Mnogi bi dali vse za takšne bolečine rasti, ker to pomeni, da – rastejo! Da se premikajo. Da hodijo in hodijo in hodijo …

Dokler bosta tu sonce in luna, bom poznala čas. Dokler bom slišala petje ptic in šum morja, bom vedela, da nikoli nisem povsem sama. Dokler bom znala prisluhniti srcu in intuiciji, bom vedela, kaj je moja pot. Dokler bom zaznavala znake narave, Vesolja, se bom počutila varno. Dokler se bom znala nasmehniti, ponuditi roko in čutiti sočutje, bom vedno obkrožena z ljudmi. Dokler bom cenila malenkosti, mi bodo dane velike stvari. Dokler bom znala videti bistvo v poti sami, bo prijeten občutek doseženega cilja vedno tu, z mano.

Ne glede na vse preizkušnje, ki jih imam, vedno lahko zatrdim, da Življenje je raj. Otroci to vedo. Odrasli pa se v vsej svoji domnevni intelektualnosti pustimo prepričati, da je življenje trpljenje. Da, gremo skozi svoje borbe rasti, skozi svoj suffering, a življenje je lepo. Res je lepo.

V življenju iščemo popolno srečo. Vendar to ne pomeni, da smo stalno nasmejani in brez skrbi. To le pomeni, da znamo jadrati na teh valovih življenja, ne glede na to kako razburkano je morje. Da se ne ustavljamo, temveč radovedno, kaj ima življenje pripravljeno za nas, stopamo dalje. Pazimo le, da na tej poti opazimo vse te drobne lepote, ki jih je našteto, da se znamo takrat za hip ustaviti, jih ozavestiti, zaznati, uživati in biti hvaležni, da so tu. Tako življenje postane lepo.

Je le igra, ki nima zmagovalca ali poraženca – ima le tiste, ki med igro bolj uživajo in jo zavestno igrajo, in pa tiste, ki jo zanj igrajo drugi, sami se le pomikajo kot šahovska figurica in pravzaprav ne uživajo zraven. Sami igrajmo svojo igro. Sami si določimo svoje mesto. In ne izpuščajmo trenutkov življenja. Nikoli ne vemo, koliko nam jih je še preostalo ...

Življenje je včasih nepredvidljivo, včasih nas preseneti, drugič razočara, včasih nam polaga bremena, drugič ponudi ramo, včasih nam da darilo, drugič preizkušnjo ... A nikoli ni dolgočasno. Življenje je lepo. A ta lepota zajema tudi zimo, hlad, noč, temo …

Naj bo nebo še tako temno, vedno je na njem mogoče opaziti vsaj eno čudovito svetlečo zvezdico. Le navzgor moramo gledati.

CAMINO - Od suženjstva do svobode, Petra Škarja