Duhovnost kot izgovor

Ljudje smo zanimiva bitja. Našli bomo vse možne načine, poti, celo laži, da nam bo – lažje. Celo tako spretni smo, da prepričamo sami sebe v stvari, za katere bi še malo pred tem zagrizeno trdili – jaz pa nikoli!

Nekako smo se v poplavi bolj ali manj koristnih zunanjih napotkov za življenje že naučili, da ne smemo imeti izgovorov. A tu so še ustvarjena prepričanja, ki jim začnemo slediti, ne da bi sploh zaznali, da so morda zgolj bolj pretkani – izgovori.

Pred približno tremi leti sem 'vstopila v svet duhovnosti', ne da bi se zavedala, da že s tem, da si na tem svetu, stojiš v svetu duhovnosti. Takrat sem se nekako znašla v neki skupnosti 'ljudi na visoki duhovni ravni, visoki vibraciji'. Če sem čisto iskrena, sploh nisem zares vedela, kaj to sploh pomeni. Morda še danes ne vem, kaj oni mislijo s tem. Se je pa fino slišalo. Elita. Sem del nečesa. Mi smo 'boljši', 'višji', 'izbrani'.

Kako lepo sem se počutila. Popolno! Pa sem našla bistvo življenja, zdaj le sledim tem duhovnim resnicam, ki so prihajale od 'razsvetljenih gurujev'.

Kako je bilo življenje takrat enostavno. Vsaj za nekaj časa (tudi to šteje, kaj ne?).

Rojena sem pod srečno zvezdo. Res. In ena od stvari, ki mi jih je ta zvezdica podarila, so močni notranji občutki. Čeprav jih velikokrat nadvlada moj trmasti um, so vseeno vedno tam. In močni so.

Prav oni so krivi, da sem se kaj hitro malo oddaljila od te skupnosti in videla še ostale plati navidezno lepega 'duhovnega' okolja ljudi v haljah, obvezno vegane brez alkohola, vsi vedno mirni in polni ljubezni itd., saj poznate te zgodbe, že ptički čivkajo o njih. Še zdaj, čeprav je zima.

A o tem bi lahko spisala svoj prispevek ali kar knjigo, danes bolj razmišljam o drugi stvari - da mi je bila duhovnost en velik izgovor za nedelo, pasivnost, odgovor na vse, da sem pomirila sebe in zanikala mnogo.

Seveda sem imela veliko sanj, a nič storila za dosego le-teh, ker »to govori moj ego, naučiti se moram biti brez želja«.

Seveda sem imela dosti dela in tudi ideje, kaj vse lahko ustvarjam, ampak »tisti, ki se trudijo, so na nizki vibraciji, saj stvari lahkotno pridejo v življenje same od sebe, vesolje jih poda tistim, ki so povezani z zgoraj« - pa sem se raje »povezovala z zgoraj«, kot napisala kakšen mail, knjigo, objavo, koga poklicala … karkoli.

Seveda sem želela potovati, ta težnja mi je verjetno kar vgrajena nekam v kosti, ampak »to je samo beg, moram se naučiti biti samo doma in v tem biti srečna«.

Seveda mi je kdaj zadišal masten pomfri (ženske sploh vemo, kako neustavljivo privlačen vonj ima hrana v tistih dneh v mesecu) – a sem se ga z vsemi štirimi branila, ker »ima ta hrana nizko vibracijo, slabo energijo, česar ne smem vnašati v telo«.

Seveda sem si želela kakšne družbe kvalitetnih pogovorov, tudi z umom spoznavanja sebe in stalnega učenja, ampak »utišati moram um popolnoma in zgolj slediti občutkom in srcu, ne potrebujem nobenih informacij, znanj, zgolj poslušati sebe«.

Seveda sem včasih naredila kakšno bebasto neumnost in koga užalila, prizadela. Včasih, samo včasih. Ampak nič za to, to ima itak »on problem, ker vsa njegova zamera, jeza in bolečina do mene je samo odraz njega, jaz nimam nič pri tem«

Seveda sem si želela ob sebi tudi kakšnega partnerja, ampak nisem prav nič storila, niti odreagirala na storjeno glede tega, ker »itak je ljubezen znotraj tebe, ne rabiš nikogar, da ti to da, sam si celota in popoln, ne rabiš ničesar od drugod«.

Pa tudi želela sem teči, rada tečem. Želela sem preteči maraton. Ampak mi ni bilo potrebno, ker »samo v sebi nemirni ljudje, ki se morajo znati umiriti in upočasniti, tečejo, hodijo v gore ali se kako drugače ukvarjajo s športom – to je le beg in fizične bolečine, ker hočejo sebi škodovati«.

Seveda sem kdaj pogledala nazaj in razmislila, kaj bi želela narediti drugače, kje bi se lahko izboljšala, ampak mi ni bilo tega več potrebno, ker »je itak vse z razlogom in prav tako kot mora biti«. Fino, torej kar je, je, ne rabim nič kaj storiti, da bi to popravila. Že mora biti tako. Enostavno.

Seveda sem imela tudi težavna obdobja, celo kakšne bolezni … a to sem si kaj hitro razložila, da »se nekaj dogaja, nekaj čistim in predelujem, to je vse«. Za kakšne večje preizkušnje je bila »kriva karma«, za lastne lastnosti pa »razlog v prejšnjih življenjih«.

Oh kako je bilo enostavno. Tako se kaj hitro izogneš vsem odgovornostim. 

S takimi prepričanji sem lahko – delala nič, poslušala nikogar, brala nič, se trudila za nič, še športala nič … Moja prepričanja (ki imajo v svojem bistvu močne resnice, to še vedno verjamem) so postala moji izgovori. Skoraj za vsako stvar sem si znala razložiti z: »Vse je z razlogom, že mora tako biti …« Bum, torej mi ni potrebno nič narediti. »Vse pride lahkotno iz vesolja, če si v pravi energiji …« Bum in mi ni bilo potrebno nič delati, bo že samo prišlo. »On/a je na nizki vibraciji, ne more tega razumeti …« Bum in nisem rabila ničesar spremeniti pri sebi. »Nekaj čistim, predelujem.« Bum, pa mi ni bilo potrebno iskati razloge za svoje bolečine, bolezni in težave.

Enostavno. Verjetno je zato tudi tako hitro rastoča poslovna panoga – ta duhovnost. Družba pa v bistvu vesela, ker se s tem »na moderen način« ustvarja nove sledilce. Nekoč kraljem, potem verskim voditeljem, kasneje političnim bogovom, zdaj duhovnim gurujem …

Edino en problemček – na dolgi rok ti izgovori ne prinesejo sreče in miru, kar naj bi bil cilj vsakogar. Ga ne poznam frajerja, da bi mu. Sprejemam možnost, da ga še nisem spoznala, a dokler ga ne, bom sledila notranjemu občutku, da je prava rešitev vsega – vedno v ravnovesju. Ravnovesje je ključ. Nobena skrajnost mi še ni prinesla trajnega zadovoljstva. Je kot injekcija mamila, ko se za trenutek počutiš kot Bog, a naslednji trenutek prav s tako močjo na dnu. Ta nihanja pa dolgoročno utrudijo.

P.s.: Pa da se razumemo – tole piše oseba, ki ji DUHOVNOST osmišlja življenje!

jakobova pot do santiago de compostela CAMINO - Od suženjstva do svobode, Petra Škarja

2017-12-31T09:31:46+00:00

3 komentarji

  1. Sebastijan 03/01/2018 at 6:18 pop - Reply

    Berem, razmišljam.. Se strinjam. Brez ravnovesja se še s kolesom ne moreš peljati… ☯️

  2. Sabina 10/01/2018 at 8:59 dop - Reply

    Ja, Petra! Res je. Mislim, da je v filmu “Little Budha” v eni sceni na vodi učitelj rekel svojemu učencu, ki se je učil igrati na instrument s strunami, naslednje: “Če je struna preveč napeta, poči. Če je premalo napeta, ne zveni lepo. Napeta mora biti ravno prav.” Ko je Budha to slišal, je menda dojel, kar je tudi kasneje učil: da je v življenju pomembna srednja pot. Kadarkoli začutim, da me kam zanaša, se spomnim na ta stavek – da se prizemljim na planet Zemlja. Nobena skrajnost v čemerkoli v življenju ni dobra, pa tudi sedeti in čakati, da nekaj pade z neba, v fizičnem svetu pač ne bo šlo. Tu smo, da izkušamo življenje v vseh oblikah in načinih, se s tem učimo iz lastnih izkušenj in tako napredujemo kot duhovna bitja. Vse ostalo je, kakor praviš, samo nova poslovna priložnost za tiste, ki jo želijo izkoristit. Vsak od nas pa ima izbiro, kaj mu dodaja neko dodano vrednost na njegovi poti osebnostnega in duhovnega napredka in kaj ne. Lepo bodi in sledi svoji pot in temu, kar čutiš, da je zate prav. Ampak to itak že delaš 😉

  3. Marjanca 28/02/2018 at 9:36 dop - Reply

    to kar si zapisala čutim tudi sama. Najpomembnejše je to, da si sledila sebi in svojim občutkom, ki so nezmotljivi. In vsako pretiravanje nas v življenju vedno stane. Kadarkoli preveč energije usmerimo v določeno dejavnost, jo zmanjka za drugo…saj energijo razsipamo. Veliko časa sem potrebovala, da sem prišla do tega spoznanja, da je ključ v ravnovesju. Da preidem iz mentalnega razumevanja ravnovesja, v občutek, ko to vedenje ponotranjim. Pri tem mi je v veliko pomoč moje Sonce v znamenju tehtnice:)) pozdravček

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link