Jaz. Ti. Mi vsi.

Vsi govorimo o pomembnosti popolne svobode, a hkrati neumorno iščemo varnost.

Vsi imamo vzpone in padce, a si želimo predvsem vzponov in uspehov.

Vsi smo včasih zadovoljni sami s sabo, včasih ne … a vedno si želimo biti še boljši, srečnejši.

Vsi nočemo biti sojeni, pa včasih sodimo; nočemo biti prizadeti, pa včasih prizadenemo; nočemo biti negativno ocenjevani, pa včasih negativno ocenjujemo ...

Vsi ponosno trdimo, da smo drugačni, posebni, izstopamo iz množice ... a hkrati želimo biti cenjeni v družbi  in se bojimo izločenosti iz nje.

Vsi radi včasih krivimo druge. Ker je lažje. A vsi nekje v sebi vemo, da smo za svoje življenje odgovorni le sami.

Vsi imamo včasih boje uma in srca – kaj je priučenega in pravilnega in kaj se čuti v srcu znotraj …

Vsi imamo sanje, a nam je včasih težko in neprijetno govoriti o njih … Vsi včasih čutimo, da jih lahko dosežemo, drugič dvomimo. Včasih se raje prepričamo, da nam ni mar zanje, čeprav v srcu čutimo, da temu ni tako.

Vsi se bojimo biti ranjeni, prizadeti, razočarani … a hkrati vemo, da včasih bomo. In smo.

Vsi se kdaj izgubimo … Pa čeprav tako natančno premislimo vsak korak, da bo varen in pravilen.

Vsi smo že pometli pod prag vsaj nekaj "jaz pa nikoli" izjav ... A se še kar zalotimo, ko ob pogledu na druge najprej šine v ospredje misel: "Jaz pa nikoli!"

Vsi čutimo … a se tega včasih prestrašimo, včasih zanikamo.

Vsi smo že prakticirali laži, priredili resnico ali zamolčali dejstva ... Vemo, da jih ne bi smelo biti. A kljub temu vse to ohranjamo še naprej v molčečnosti. In še naprej včasih spet ponovimo ...

Vsi imamo nekaj, česar se sramujemo, kar morda želimo povedati, ker bi se s tem osvobodili. Želimo povedati, a ne želimo tega storiti prvi. Upamo se biti ranljivi ravno malo manj kot oseba nasproti nas. In tako ostajamo raje nesrečni na varnem, kot osvobojeni v ranljivosti. 

Vsi smo kdaj norčavo igrivi, zaljubljeni do ušes, presrečno poskočni, polni energije in elana življenja! Pa čeprav vemo, da bo tudi to minilo in bomo naslednji trenutek objokovali, ker sedaj vemo, kako lepo je lahko ...

Vsi kdaj govorimo o sreči z žalostnimi očmi; trpimo skrivajoč se za maskami brezbrižnosti; odrinjamo ljudi, ko si želimo bližine; molčimo, ko želimo spregovoriti; delimo hladne objeme in na drugi strani ostajamo tu, na razdalji, čeprav si želimo bližine ... In ob vsem tem ponosno povemo, da: "Sem to, kar sem! Se ne prilagajam družbi in pričakovanjem drugih!"

Vsi glasno zagovarjamo resnico in iskrenost ... a hkrati ne želimo slišati tiste, ki bolijo.

Vsi vemo, da moraš spregovoriti o svojih čustvih, občutjih, tudi tistih patoloških z umom nenadzorovanih neopisljivih ljubeznih ... A hkrati vsem ostaja toliko neizrečenega.

Vsi si kdaj želimo, da bi bili kot on, kot ona ... čeprav vemo, da si želimo le našo iluzijo njega/nje, a če bi dobili to priložnost, da bi zamenjali svoje življenje z njegovim/njenim, tega ne bi storili.

Vsi vemo, da je življenje jin jang, a še vedno se ujamemo, da verjamemo skreiranim FB življenjem nekaterih.

Vsi nekako vemo, da je življenje več kot le to, kar vidimo, slišimo, otipamo, vonjamo … a nas je strah brskati globlje in globlje.

Vsi vemo, da imamo v sebi izjemne potenciale. Ja, vemo. Vsi. A le redki so pripravljeni sprejeti vse, kar ta pot rasti in spoznavanja sebe prinese – in le ta pot pripelje do pravega sijaja naših talentov. Ni enostavna, a za nekatere je edina …

Tako tudi verjamem, da smo vsi v sebi dobri. Sočutni. Prijazni. Čutni. Ljubeči. Tako neizmerno, kot je narava sama po sebi. Pa čeprav vse to včasih zakrijemo za obrambami nesramnosti, jeze, skalnate hladnosti in trdote, igric, manipulacij, nespametnih dejanj zaradi močnega strahu obstoja ...

In vsi tu in tam zanikamo katero izmed zgoraj omenjenih postavk. Pa še kakšno drugo iz seznama neštetih. Pa čeprav dostikrat zanikamo bolj sebi kot drugim, ker nam je tako - lažje.

Vsi smo pač ljudje.

Jaz. Ti. Mi vsi.

petra skarja camino

2017-10-20T14:30:21+00:00

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!