“Katere rase si?”

Poglavje iz knjige Skozi moje oči: ZDA, avtor Sandi Gorišek >>

skozi moje oci zda sandi gorisek sanja plantak

Ilustracija: Sanja Plantak

Rasizem, tema, ki se dotika vsakega posameznika in o kateri kot Evropejec ne vem, če znam podati objektivno mnenje, saj je ne razumem v ameriški razsežnosti, spregledati pa je enostavno ne morem. Daleč od tega, da v Sloveniji temnopolti niso deležni daljšega pogleda, kot so ga belci. Vendar si upam trditi, da je to v večini primerov zgolj zaradi močne homogenosti slovenskega prebivalstva. Tako močno, da ko se je moj dober prijatelj Miha po nekaj letih življenja v Parizu vrnil domov, njegov prvi komentar ni bil vezan na hrano, kar najprej pade na pamet meni, ampak je v najbolj nedolžnem možnem tonu pripomnil: »Ne morem verjeti, kako belo je vse tukaj.«

Tudi manj primerne opazke so možne, takšne, ki so skupaj s kombinacijo boljših zaposlitvenih možnosti mojega bivšega sodelavca Damjana pripravile do selitve v ZDA. Pred tem je živel v našem drugem največjem mestu in žal ni osamljeni primer. Kljub temu verjamem, da gre pri nas bolj za nepoznavanje oz. strah pred nečim drugačnim kot za razlikovanje po izgledu.

V Ameriki pa so bile nekatere moje izkušnje žal takšne, da sem začel resnično dvomiti o enakih možnostih za vse. A tu se bom osredotočil zgolj na rasno razlikovanje. Najhuje za svetovno znanega raziskovalnega novinarja v Ameriki, kaj šele zame, je, da se o tem nihče noče odprto pogovarjati. Največ, kar dobiš pri starejši populaciji, je strinjanje ali pa nestrinjanje z lastnimi ugotovitvami. Pri mlajših, sploh tistih, ki sem jih srečal ali na potovanjih ali so bili zunaj Amerike in živijo v mestih, pa prideš dlje, ampak je za to potrebno zelo veliko časa, definitivno več v Ameriki kot v Evropi. Z v uvodu omenjeno predstavnico mlajših in hkrati meni najljubšo natakarico, sva si, tako kot z mlajšimi temnopoltimi backpackerji iz ZDA, ki sem jih srečal na mojih poteh po Evropi, brez težav izmenjevala rasno obarvane šale. Pri starejših, med katere spada tudi moj voznik za v službo in nazaj, pa je vse prevečkrat prišlo do spremembe tona pri teh, žal še vedno preveč občutljivih temah.

Kot osebno noto naj dodam, da rasizma resnično ne razumem. Držim se načela, da bodi na svetu kar koli želiš, razen če si lahko panda, potem bodi ona, saj je bela, črna, iz Azije in nepopisno prikupna.

Spomnim se dneva, ko sva se s voznikom Kevinom kot že ničkolikokrat peljala v mojo službo. Prav presenetljivo veliko si človek zaupa, od začetnih, »res mi je všeč tvoj glasbeni okus«, ko me je prvič pobral za prevoz na gradbišče z v avtu vgrajenim zvočnim sistemom, ki obuja mrtve, do nekajmesečnega vsakodnevnega srečevanja in približno 45 minut dolge vožnje v vsako smer. Kevin je gospod v šestdesetih, izhaja iz večje družine, kjer če se prav spomnim, je bilo 11 otrok in je on šesti po vrsti. Je ponosen dedek več vnukom in v prostem času najraje gleda ameriški nogomet, peče na žaru in je nasploh odlična družba z na začetku malce prikritim ter pikrim smislom za humor. Na kratko, moj tip človeka. Zaradi obojestranske nerodnosti ter generacijske razlike so se na začetku najini pogovori vrteli okoli imena Michael. Ime, ki je rasno povezalo Ameriko bolj kot katero koli drugo, pa naj gre za kralja popa ali pa za najbolj znanega košarkarja vseh časov.

Kot nekdo, ki je popolnoma neobremenjen z rasnim razlikovanjem, sem prvič začutil, da nekaj ne štima, ko sem ga prosil za nasvet, kaj naj si grem pogledat na svoj prvi prost dan. Brez pomisleka je rekel Baltimore, ki je vse prej kot blizu mojega prebivališča v Martinsburgu. Preden sem se odpravil na triurno vožnjo v eno smer, sem seveda hotel od sodelavca dobiti potrditev, da je mesto res vredno poldnevne vožnje tja in nazaj. Odgovor me je presenetil, saj je bil nekaj v stilu: »Seveda te je poslal tja, saj se oni tam zbirajo.« Takrat nisem razumel niti, kdo so oni, niti, kaj je tam, kasneje pa sem s pomočjo interneta izbrskal, da je Baltimore kljub ne najbolj črnsko prijazni zgodovini mesto, kjer je večinsko prebivalstvo temnopolto in vsaj sodeč po opisu na Wikipediji, dosti liberalno.

Takrat sem se spomnil tudi na prigodo, ko sem nekje v Veliki Britaniji komentiral izgled temnopolte prijateljice z omembo, da je sladka kot čokolada. Prekinili so me, naj pazim na rasizem v svojih besedah. Takrat mi ni bilo, prisežem, nič jasno, saj je bila punca za ožent, da ne rečem kaj mlajšim bralcem manj primernega.

Tudi to prigodo sem kot kasnejše priznanje, da je za Baltimore enostavno zmanjkalo časa, delil s Kevinom, ki pa je tistega dne prišel vidno drugačen. Namesto vedno vedrega obraza je bil zamišljen in obotavljajoč, čeprav sva se vedno odkrito pogovarjala o vsem. »Veš, nekaj me muči in bi te želel vprašati, pa ne vem, če je primerno.« Res nisem pričakoval takšnega uvoda v debato, saj sva mejo primernega globoko prestopila že večkrat in to s šalami, ki si jih niti ne upam zapisati. Potem sem ga nekaj minut prepričeval v stilu: »Daj, Kevin, saj vem o tebi več kot o večini svojih prijateljev iz Slovenije, da ne omenjam, koliko opolzkih mnenj okoli »poznavanja« žensk sva si že izmenjala, zakaj si tako skrivnosten?« Potem sem pa le slišal: »V redu, oprosti, ker kot veš, v življenju nisem veliko potoval in ne poznam tvojega konca sveta, vendar te res moram vprašati, ker me grize … katere rase si

Najprej sem globoko zavzdihnil, potem pa začel razlagati, da sem prvič slišal to vprašanje in da sem resnično zmeden, ker sva si po barvi kože skoraj popoln diapozitiv. Poleg tega se v Evropi, vsaj v mojem delu, ne ločujemo po barvi kože. To ne pomeni, da smo kaj boljši, saj smo si izmislili enako neumno ločevanje po jeziku. Sam sem torej bližje Rusu zaradi slovanske jezikovne skupine, kot pa predstavniku italske skupine Francozu. Kljub vsem diplomatskim prizadevanjem na vprašanje nisem znal odgovoriti, sploh ko je dodal, da on pozna 4 tipe temnopoltih, česar jaz še slišal nisem. Šele nekaj dni kasneje sem se zavedal kompleksnosti vprašanja, ki bo po mojem mnenju zahteval zamenjavo še kakšne generacije, preden bo resnično stvar preteklosti.

Kaj pa en Kevin ve o Ameriki, boste rekli. No, s primeri gremo lahko v neskončnost, ampak tu bom dodal še eno zgodbo, ki sem jo slišal. Resnično upam, da je izmišljena, vendar glede na verodostojnost vira močno dvomim, da je.

Gre za malce bolj prestižno sosesko nekje v Ameriki, kjer so se prebivalci z demokratičnim glasovanjem odločili, da nebelih prebivalcev ne bodo več sprejemali medse, saj bodo edino tako po njihovem mnenju preprečili padanje cen njihovih dragocenih nepremičnin. Najhuje pri vsemu je, da ti ljudje resnično verjamejo, da je to demokracija. Če je imel kaj Einstein kdaj prav, je imel s tem: »Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost. Ampak za vesolje nisem povsem prepričan.«

Dragi moji, resnično upam, da so tej človeški podvrsti, torej rasistu, šteti dnevi in dokler še obstajajo, naj vsaj poskusijo razmisliti o sledečem: Če bi Indijanci, torej avtohtoni prebivalci severne Amerike, imeli na izbiro vaše demokratične vzvode, dvomim, da bi belci kdaj koli zapičili prvi kol v novo celino. Prav tako pa so črnci edini, ki so prišli v ta talilni lonec pod prisilo in kljub temu po mojem mnenju vanj prispevali vse meni najljubše ameriške začimbe. Ob prvi misli na ZDA se namreč spomnim otroških idolov iz atletike in košarke, spominjam pa se tudi vseh temnopoltih glasbenikov, ki jih dnevno poslušam v svojem avtu.

Verjamem, da zatiskanje oči ne rešuje težav, ne glede na to, ali problem razumeš ali pa ga samo občutiš. Vsak se ima pravico sam odločiti, kakšno teslo bo ob sprehodu skozi življenje, je pa pri tem nujno, da lastnih frustracij ne prenašamo na druge.

Naj zaključim s citatom enega meni najljubših slovenskih glasbenikov, Lovra: »Veš, Sandi, tako kot glasbo imamo tudi samo dve vrsti ljudi, dobre in slabe, ostalo so detajli.«

Vzeto iz knjige Skozi moje oči: ZDA, avtor Sandi Gorišek >>

2018-07-23T12:39:22+00:00

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link