viktor e frankl, kljub vsemu recem zivljenju daKljub vsemu rečem življenju DA. Psiholog doživi taborišče smrti. Iz pekla holokavsta – pričevanje upanja.

Avtor: Viktor E. Frankl

»Neradi govorimo o našem doživetju; kdor je bil v taborišču, temu ni treba pojasnjevati; kdor pa ni bil tam, ne bo mogel nikdar razumeti, kako nam je bilo pri srcu – in kako nam je še sedaj pri duši.«

Psihiatrija pozna bolezensko sliko tako imenovane pomilostitvene blodnje – na smrt obsojeni si začne prav v zadnjem trenutku, neposredno pred usmrtitvijo, domišljati, da ga bodo vendarle pomilostili.

Tedaj smo se ovedli, kako pravilen je stavek Dostojevskega, v katerem opredeli človeka kot bitje, ki se na vse navadi. Če bi nas takrat vprašali o mnenju pravilnosti te izjave, bi rekli: »Da, vendar ne vprašajte nas, kako …«

Če hočete ostati pri življenju, imate na voljo le eno sredstvo: zbuditi vtis zmožnosti za delo.

V nenormalni situaciji je nenormalna reakcija normalno vedenje.

Po prvem obdobju šoka zdrsi jetnik v drugo obdobje, v obdobje relativne apatije. Polagoma pride do notranjega odmiranja. In potem pride naslednja faza – ravnodušen, že otopel lahko mirno gledaš dogajanje. Trpeči, bolni, umirajoči, mrtvi – to je vsakdanji pogled čez nekaj tednov taboriščnega življenja, ki te ne gane več.

Telesna bolečina, ki jo povzročajo udarci, ni bistvena; duševna bolečina, reči hočem: ogorčenje zaradi krivice, je tisto, kar v tem trenutku boli. Posmeh, ki spremlja udarce, najbolj boli.

Apatičnost kot glavni simptom drugega obdobja je potreben samoobrambni mehanizem duše. Resničnost se zasenči. Vse težnje in s tem vse duševno življenje se osredini na eno samo nalogo: na golo ohranitev življenja – svojega in medsebojnega.

Vse preveč je razumljivo, če v tem prisilnem položaju in pod pritiskom nujnosti, da se je treba osrediniti na neposredno ohranitev življenja, zdrkne vse duševno življenje na dokaj primitivno stopnjo. O čem prebivalec taborišča najbolj pogosto sanja? Sanja o kruhu, tortah, cigaretah in o dobri, topli kopalni kadi.

Podhranjenosti najvišje stopnje, kar si jih moremo zamišljati in pod katero so trpeli jetniki, je povzročila, da je med primitivno nagonskostjo, v katero je regrediralo duševno življenje v taborišču, stal v središču nagon po hrani.

Slepila, ki prinesejo trenutno psihološko olajšanje, so v fiziološkem pogledu gotovo nevarna.

Prvič v življenju izkusim tisto resnico, ki jo toliko mislecev poudarja kot poslednjo modrost njihovega življenja in jo opeva toliko pesnikov; resnico, da je ljubezen nekako poslednje in najvišje, do česar se more povzpeti človeško bivanje. Dojamem, da lahko človek, ko mu ne preostane ničesar več na tem svetu, postane blažen – četudi le za trenutke – v notranji predanosti podobi ljubljenega človeka.

Tudi humor je orožje duše v boju za samoohranitev.

Obvladujoč občutek, da si le žoga, in načelo, da ne boš, kolikor je le mogoče, sam igral usode, marveč se boš prepustil njenemu teku, vse to in še globoka ravnodušnost, ki se človeka poloti v taborišču, pojasnijo, zakaj se skušajo v taborišču izogniti vsaki iniciativi in se izogniti odločitvam.

Večina jetnikov trpi od nekakšnega manjvrednostnega občutka. Vsak od nas je bil nekoč »Nekdo«, ali si je vsaj mislil, da je. Sedaj pa ravnajo tu z njim tako, kot da ni bil nihče.

V koncentracijskem taborišču je možno človeku vzeti vse, le zadnje človeške svobode, da ravna v danih razmerah tako ali drugače, ne.

Človekova duhovna svoboda, ki mu je do zadnjega diha ne moreš vzeti, mu daje prav tako do zadnjega diha priložnost, da smiselno oblikuje svoje življenje.

Smiselno ni le življenje uživanja in ustvarjanja, marveč: če ima življenje sploh smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje.

Latinska beseda »finis« ima dva pomena: konec in - cilj. Človek, ki ne zmore videti konca svoje (provizorične) bivanjske oblike, tudi ne more živeti za neki cilj. Ne more živeti – kot v normalnem življenju – za prihodnost.

Izredno težka zunanja situacija pogosto daje človeku priložnost, da se notranje preraste.

Živeti navsezadnje ne pomeni nič drugega kot: nositi odgovornosti za pravo odgovarjanje na življenjska vprašanja, za izpolnitev nalog, ki jih življenje vsakomur postavlja, za izpolnitev zahtev te ure.

Nietschejeve besede: »Kdor ima za kaj živeti, prenese skoraj vsak kako.«

Človek se mora tudi v trpljenju prikopati do zavesti, da je s svojo trpečo usodo tako rekoč enkraten in edinstven v vsem vesolju. Nihče mu ga ne more odvzeti, nihče ga ne more namesto njega pretrpeti. V tem pa, kako prizadeti nosi svojo usodo, svoje trpljenje, se skriva tudi enkratna možnost za edinstven uspeh.

Enkratnost in edinstvenost, ki je značilna za vsakega posameznika, podeli smisel vsakemu posameznemu bivanju in se razodeva tako v človekovem odnosu do njegovega dela oziroma ustvarjalne dejavnosti kot v njegovem ljubezenskem odnosu do drugega človeka.

Kar doživiš, ti ne more oropati nobena sila sveta.

Gotovo lahko človekovo iskanje smisla in vrednot povzroči prej notranjo napetost kakor pa notranje ravnovesje. Vendar je ravno taka napetost nepogrešljiv prvi pogoj za duševno zdravje. Na svetu ni ničesar, to si drznem trditi, kar bi človeku pomagalo preživeti tudi v najslabših okoliščinah tako zelo kot vedenje, da ima njegovo življenje smisel.

Duševno zdravje temelji na določeni stopnji napetosti, napetosti med tistim, kar je človek že naredil, in tistim, kar bi še moral doseči, na zevu med tem, kar človek je in kaj bi moral postati. Taka napetost je v človeškem bitju inherentna in je zato nepogrešljiva za dobro duševno stanje.

Dvomim, da lahko na vprašanje kaj je smisel življenja odgovorimo na splošno. Smisel življenja se namreč razlikuje od človeka do človeka, iz dneva v dan in iz ure v uro. Zato torej ni v ospredju smisel življenja na splošno, ampak poseben smisel življenja neke osebe v danem trenutku. Ne smemo iskati abstraktnega smisla življenja. Vsakdo ima svoj posebni klic ali poslanstvo v življenju, da opravi konkretno nalogo, ki zahteva uresničitev. V tem ga ni mogoče nadomestiti in tudi njegovo življenje se ne more ponoviti. Tako je vsakogaršnja naloga edinstvena rano tako kot njega posebna priložnost, da jo udejani.

Pri logoterapiji lahko odkrijemo smisel v življenju na tri načine: če storimo dejanje; če doživimo vrednost ali če trpimo.

Človeško bitje ni samo stvar med stvarmi. Stvari določajo druga drugo, človek pa konec koncev določa sam sebe. Kar postane – v mejah nadarjenosti in okolja – je naredil sam iz sebe. Naprimer v koncentracijskih taboriščih, v tem živem laboratoriju in na tem prostoru za preizkušanje, smo bili opazovalci in priče, kako se nekateri naši tovariši vedejo kot svinje, drugi pa kot svetniki. Človek ima obe možnosti v sebi; katera se uresniči, je odvisno od odločitev, ne pa od okoliščin.

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?