camino od suzenjstva do svobodeKo ljudje rečejo: "Nikoli nisem lagal!" podvomim v njihovo iskrenost.

Ko ljudje rečejo: "Nikoli nisem sodil, kot to počno vsi drugi!" podvomim v njihovo razsodnost.

Ko ljudje rečejo: "Nikomur nisem nikoli storil nič žalega!" podvomim v njihov realen pogled.

Ko ljudje rečejo: "Nikoli nisem nikogar izkoriščal!" podvomim v njihove zaznave.

Ko ljudje rečejo: "Nisem imel druge izbire," podvomim v njihovo stabilno osebnost.

Ko ljudje rečejo: "Stalno sem na visoki vibraciji, na visoki energiji," podvomim v njihovo povezanost z naravo.

In ko ljudje začnejo stavek z: "Nikoli in nikdar ne bom ..." pomislim - ajej, pazi, kaj rečeš dalje ... saj ne veš, kdaj ti bo Vesolje dalo prav tak test ...

 

Veliko 'jaz pa nikoli' sem že pometla pod svoj prag, res veliko. Veliko zarečenega kruha že pojedla. Ob veliko 'točno vem, kako je', sem se že spotaknila in veliko iskrenosti prepoznala za neiskrenost do sebe. Na svoji poti sem tudi že marsikoga užalila, verjetno sem tudi že dostikrat koga izkoriščala, marsikomu sem storila kaj žalega, marsikdaj prikrila resnico, dostikrat tudi sodila druge.

In verjetno še velikokrat bom, kljub želji in težnji, da bi bilo tega čim manj.

Četudi v dobri veri, se nam je in se nam bo dogajalo, da nehote prizadenemo druge. Včasih se prepustimo vlečni sili družbe v sojenje drugih. In po vzoru normalnosti družbe nevede lažemo - še največ sami sebi, ne da bi se tega v danem trenutku sploh zavedali. In če lažeš sebi, lažeš že s tem tudi drugim.

Zato me ne sprašuj, ali ti lahko obljubim, da te ne bom nikoli prizadela, ker ti tega ne morem obljubiti. Niti ne pričakuj potrditve, da te nikoli ne bom izkoriščala ali storila kaj bolečega, ker ti tega ne morem obljubiti. Ne tebi, ne sebi.

Edino, za čemer lahko stojim in kar lahko obljubim sebi, je to, da vsega tega ne bom počela namerno. Vedno se trudim, da delam stvari, karkoli že to je, s pozitivnimi nameni v dobrobit vseh. Če vnaprej vem, da bi s tem lahko komu škodovala, tega ne storim, ne glede na to, kako čudovite nagrade se mi obljubljajo na koncu. Ker vedno obstaja tudi druga pot do tja. Vedno. Strinjam se s Franklom >>, da tudi ko nam je vzeto popolnoma vse, in on misli res popolnoma vse, nam ostane - možnost izbire. 

Morda mi je ena najtežjih stvari odpuščati sebi, da sem, četudi takrat nevede in nehote, storila tudi mnogim marsikaj slabega. Ko to zaznam in vidim, mi to ni enostavno sprejeti, si priznati in potem odpustiti. Lažje mi pa je, če se opomnim, da vem, da vedno delam s pozitivnimi nameni v dobrobit vseh - tudi sebe.

Je pa zanimivo - verjamem, da smo ljudje v osnovi dobri in razumevajoči. Tudi če ta resnica ne drži, je ne želim menjati, saj mi je življenje lepše, če v to nedvomno verjamem. In ko priznaš svojo napako, se opravičiš za prizadejano bolečino, ljudje v večini oprostijo. Oprostijo, če začutijo, da tega nisi storil namerno in škodoželjno. Če pa začutijo, da je bilo namerno škodoželjno in izkoriščevalno, pa v večini ne oproščajo ... Morda je že prav tako. In ljudje vedno bolj - čutijo ...

Ker vsi nekako vemo, da smo zgolj ljudje. In da je človeško storiti napake, pa tudi kakšno pošteno debelo neumnost. 

Kako je že rekel Aristotel? "Obstaja le en način, da te ne bodo kritizirali. Ničesar ne stori, ničesar ne reči in bodi nihče."

 

 

CAMINO - Od suženjstva do svobode, Petra Škarja