Ko ljudje rečejo …

camino od suzenjstva do svobodeKo ljudje rečejo: "Nikoli nisem lagal!" podvomim v njihovo iskrenost.

Ko ljudje rečejo: "Nikoli nisem sodil, kot to počno vsi drugi!" podvomim v njihovo razsodnost.

Ko ljudje rečejo: "Nikomur nisem nikoli storil nič žalega!" podvomim v njihov realen pogled.

Ko ljudje rečejo: "Nikoli nisem nikogar izkoriščal!" podvomim v njihove zaznave.

Ko ljudje rečejo: "Nisem imel druge izbire," podvomim v njihovo stabilno osebnost.

Ko ljudje rečejo: "Stalno sem na visoki vibraciji, na visoki energiji," podvomim v njihovo povezanost z naravo.

In ko ljudje začnejo stavek z: "Nikoli in nikdar ne bom ..." pomislim - ajej, pazi, kaj rečeš dalje ... saj ne veš, kdaj ti bo Vesolje dalo prav tak test ...

 

Veliko 'jaz pa nikoli' sem že pometla pod svoj prag, res veliko. Veliko zarečenega kruha že pojedla. Ob veliko 'točno vem, kako je', sem se že spotaknila in veliko iskrenosti prepoznala za neiskrenost do sebe. Na svoji poti sem tudi že marsikoga užalila, verjetno sem tudi že dostikrat koga izkoriščala, marsikomu sem storila kaj žalega, marsikdaj prikrila resnico, dostikrat tudi sodila druge.

In verjetno še velikokrat bom, kljub želji in težnji, da bi bilo tega čim manj.

Četudi v dobri veri, se nam je in se nam bo dogajalo, da nehote prizadenemo druge. Včasih se prepustimo vlečni sili družbe v sojenje drugih. In po vzoru normalnosti družbe nevede lažemo - še največ sami sebi, ne da bi se tega v danem trenutku sploh zavedali. In če lažeš sebi, lažeš že s tem tudi drugim.

Zato me ne sprašuj, ali ti lahko obljubim, da te ne bom nikoli prizadela, ker ti tega ne morem obljubiti. Niti ne pričakuj potrditve, da te nikoli ne bom izkoriščala ali storila kaj bolečega, ker ti tega ne morem obljubiti. Ne tebi, ne sebi.

Edino, za čemer lahko stojim in kar lahko obljubim sebi, je to, da vsega tega ne bom počela namerno. Vedno se trudim, da delam stvari, karkoli že to je, s pozitivnimi nameni v dobrobit vseh. Če vnaprej vem, da bi s tem lahko komu škodovala, tega ne storim, ne glede na to, kako čudovite nagrade se mi obljubljajo na koncu. Ker vedno obstaja tudi druga pot do tja. Vedno. Strinjam se s Franklom >>, da tudi ko nam je vzeto popolnoma vse, in on misli res popolnoma vse, nam ostane - možnost izbire. 

Morda mi je ena najtežjih stvari odpuščati sebi, da sem, četudi takrat nevede in nehote, storila tudi mnogim marsikaj slabega. Ko to zaznam in vidim, mi to ni enostavno sprejeti, si priznati in potem odpustiti. Lažje mi pa je, če se opomnim, da vem, da vedno delam s pozitivnimi nameni v dobrobit vseh - tudi sebe.

Je pa zanimivo - verjamem, da smo ljudje v osnovi dobri in razumevajoči. Tudi če ta resnica ne drži, je ne želim menjati, saj mi je življenje lepše, če v to nedvomno verjamem. In ko priznaš svojo napako, se opravičiš za prizadejano bolečino, ljudje v večini oprostijo. Oprostijo, če začutijo, da tega nisi storil namerno in škodoželjno. Če pa začutijo, da je bilo namerno škodoželjno in izkoriščevalno, pa v večini ne oproščajo ... Morda je že prav tako. In ljudje vedno bolj - čutijo ...

Ker vsi nekako vemo, da smo zgolj ljudje. In da je človeško storiti napake, pa tudi kakšno pošteno debelo neumnost. 

Kako je že rekel Aristotel? "Obstaja le en način, da te ne bodo kritizirali. Ničesar ne stori, ničesar ne reči in bodi nihče."

 

 

CAMINO - Od suženjstva do svobode, Petra Škarja

2017-10-20T14:30:22+00:00

Komentar

  1. Tatjana Kolenc 16/06/2017 at 9:43 pop - Reply

    Petra,

    vesela sem, da sva se spoznali na predstavitvi knjige “Od suženjstva do svobode”. Knjigo sem v naslednjih treh dneh tudi prebrala in lahko rećem samo, da je odlična. Gre za čudovit preplet osebne zgodbe z množico življenskih resnic in modrosti, ki jih morda poznamo a se jih premalokrat zavemo in upoštevamo. Čudovito se mi zdi, da se popotniki srečujejo (nekateri vedno znova) na tej poti in se družijo ravno toliko in na način, ki nekako vsem ustreza – nobene prisile, pričakovanj, obremenjevanja. In ob vsem tem knjiga ponudi še nekaj podatkov s področja splošne izobrazbe in celo praktičnih nasvetov (hvala Hanni za recept, kako pravilno jesti avokado- nikoli več ga ne bom jedla drugače). Tudi sedaj, ko sem jo že prebrala, se na knjigo oz. posamezne odlomke spomnim vsak dan in mi je ob tem prav prijetno. Trenutno jo bere sin in kadar se slišiva zagotovo beseda nanese tudi na to knjigo. Jaz pa se v najkrajšem času lotim še ostalih knjig in upam še na kakšno, ki se morda potiho že piše. Morda pa kakšno napišem tudi sama, seveda po obisku seminarja kako se tega sploh lotiti.

    Z lepimi pozdravi,

    Tatjana

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!