Mamina solata in kmečki pogovori

Odraščala sem v vasi, kjer je 20 hiš in 25 štal, kot bi rekli ljudje v tej vasi. Povedano lepše, 25 hlevov. A če sem doma dedku rekla hlev, se mi je smejal: »Kakšen hlev, to je navadna štala!« Zatorej 20 hiš in 25 štal. Malo pretiravam, a to vsi radi počnemo, kadar želimo izpostaviti pomembno bistvo. Hrastovica se imenuje vas.

Odraščati na kmetiji je za otroka raj. Le da se tega takrat ne zaveda. Nimaš druge izbire kot vdihavati svež zrak, jesti solato z domačega vrta, krepiti motorične spretnosti na njivi, učiti se fizike v praksi, opazovati krog življenja ‒ rojstvo in smrt živali. Nikoli ne bom pozabila, kako sem trmoglavila, da želim biti poleg, ko se skoti teliček, in kako sem potem stekla iz hleva, kolikor so me noge nesle, ko sem to v resnici videla. Za vsako žival si vedel, kako ji je ime,  kakšen značaj ima in kdaj je šla na izlet - tako so rekli, ko je ni bilo več v hlevu – in vsi smo igrali to igro, da verjamemo lepim lažem.

In hočeš, nočeš ‒ ves čas si v stiku z naravo. Mnoge stvari, ki se jih ljudje učijo pozneje v življenju, se nam na vasi zdijo samoumevne.

Težko je le za otroka, ki si želi videti ves svet. Ki si želi namesto jame v gozdu raziskovati piramide, se namesto brega reke Krke dotakniti najlepših plaž sveta, namesto krav v hlevu opazovati leve in žirafe, se namesto v šolo sprehoditi po hollywoodski rdeči preprogi, namesto sosednjega grička osvojiti Mount Everest, namesto vaške veselice bos v krpici blaga ob ognju plesati z Indijanci, namesto babičinega kruha iz krušne peči, namazanega z domačo smetano in posutega s sladkorjem, jesti v najprestižnejših restavracijah na svetu (in si predstavljati, kako si v naročje položi bel prtiček), namesto s traktorja skočiti s padalom, namesto lastovk v hlevu opazovati letala na letališčih po svetu.

S svojimi neukrotljivimi kodrčki, močnimi nogami, lunastim obrazom in ves čas rdečimi lički, pridnimi, a nenatančnimi rokami, s svojo kozorogovsko naravo in ponižnim ugajanjem ljudem sem se popolnoma zlivala s tistim okoljem dvajsetih hiš in petindvajsetih hlevov, a oči so neumorno kazale tiste iskrice, ki so žareče podžigale željo po svetu. Po Svetu. Staršem je verjetno težko imeti takšnega svojeglavega otroka ...

To je tisto čudno obdobje, ko bi ves topel kruh iz krušne peči, ki ga je z ljubečimi rokami naredila babica, takoj zamenjal za le en kos svežega kruha iz trgovine; ko bi dal vse za eno veliko kupljeno svetleče jabolko, namesto teh domačih, ki jih odtrgaš z drevesa za hišo in so estetsko tako nepopolna. Predvsem pa sem želela ven iz te Hrastovice. Kam? V Hollywood, v glamur, v razvit svet, v mesta, med intelektualce, med uspešne in razgledane ljudi ... ker tu, v Hrastovici, tega ni!

"Le komu sem se zamerila, da moram tu živeti," sem se večkrat skrivoma spraševala, a pogum nikoli ni bila moja močna plat, zato tega nisem izustila glasno. A vedela sem, da bom šla!

In sem šla! Že zelo zgodaj sem šla od doma v prvo večje mesto, nato še v večjega, nato pa v - Svet! Iskati popolno lokacijo, kjer bom živela življenje, kakršno je prikazano v filmih in bom ob tem srečna! 

Hollywoodska zaigrana srenja filmov za pranje možganov množic sveta mi tega ni dala. Odmaknjene in meni nerazumljene indijanske vasice južne Amerike prav tako ne. Še nekajkrat sem poletela na Zahod raziskovati pravi svet, preden sem obupala nad njim in se usmerila na Vzhod celo v meditacijske centre. Potem še malo na sever in na jug ...

camino petra skarja od suzenjstva do svobode

Danes je približno 10 let od takrat, ko sem se tako polna sreče v vsaki celici telesa in visokih pričakovanj v očeh odpeljala iz tiste zakotne dolgočasne vasi dvajsetih hiš in petindvajsetih štal, prepričana, da je to moja odrešitev življenjskega bremena življenja med kmeti, ki razen gore mesa in praženega krompirja ter pogovorov o kravah ne poznajo. Tako sem mislila takrat ...

In prav danes se peljem v to vas ...

Včasih te smrt bližnjega opomni na res pomembne stvari v življenju. Morda ne opomni, ampak utrdi njih občutke in zavedanja. In na žalost prav smrt bližnjega združi sorodnike, znance, sosede ... Tako se danes še močneje zavedam občutkov, ki sem jih po toliko letih iskanja pravih resnic življenja iskala po vsem svetu in nazadnje - našla doma ... 

Opazujem naše dolenjske griče, ki ravno dobivajo to lepo spomladansko zeleno podobo - kako so čudoviti! Zagrizem v mamino solato, prav to, ki jo je nekaj minut nazaj prinesla iz svojega vrta s ponosom v očeh in srečo v srcu ob nasmehu njene hčerke, ki tako obožuje vsak listek iz njenega vrta. Sprejemam pozdrave sosedov, ki mi segajo v roke, res pristno veseli, da me ponovno vidijo, saj že dolgo nimamo več privilegijev vsakdanjih srečevanj. Vedno znova me nasmejejo ob že stotič povedanih zgodbicah mojih otroških dogodivščin.

Prav v tej vasici dvajsetih hiš in petindvajsetih štal, ki sem jo dolga leta krivično črnila, občutim nekatere najpomembnejše vrednote, katerim smo nehvaležno odvzeli pomen in njihova najvišja mesta pomembnosti življenja, ter jih umetno zamenjali z ostalimi, kapitalistično usmerjenimi.

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

Prav tu v stiskih rok čutim iskrenost, v pogledih iskreno zanimanje, ob težavah samoumevno pomoč in podporo celotne vasi. Tu se zavem, kaj pomeni izraz mož beseda, ki ne potrebuje papirjev in pogodb. Vidim, kaj pomeni trdo delo, a tudi kaj pomeni prava zabava, druženje ob kozarcu cvička in roštilju, ki z vonjavami privabi celotno vas, kar vedno ustvari zanimiv dan. V tem okolju začutim, kaj v resnici pomeni podati roko in kaj sploh je prava iskrenost. Tu se težko počutiš sam, težko si stresen, težko izgubljen ...

Stik z naravo, z zemljo jim je nekaj samoumevnega. Za meditacijo in duhovnost še nikoli slišali niso, a to živijo bolj kot mnogi samooklicani guruji tega. Ti kmečki pogovori, kateri so se mi zdeli kot psevdointelektualnemu otroku tako primitivni, vsebujejo nekatere modrosti, za katere nihče od njih ni potreboval hoditi na premnoge seminarje osebne rasti. Zgolj sesti ob kavici, poslušati ptičje petje in opazovati zelenje dreves, kar učijo zen mojstri, je tu vsakdanjost. In hrana ... oh ta slastna hrana domači vrtov ...

Predvsem pa veš, kaj je zdrava kmečka logika in pa Narava v najglobljem pomenu besede ... 

Včasih moraš na drugi konec sveta, da se zaveš, kaj imaš pred nosom. Nekateri bolj trmasti moramo iti celo večkrat ...

Srečna sem, da sem imela ta privilegij odraščanja v vasici dvajsetih hiš in petindvajsetih štal.

Verjetno ne bom nikoli več živela tu, vendar si za eno največjih dosežkov štejem to, da znam vedno bolj najti pozitivne stvari v vsaki lokaciji, vsakem človeku, vsaki knjigi, na vsakem koraku ... Kar iščemo, to najdemo. Ko sem iskala slabo, sem našla slabo. A če iščemo dobro, vedno najdemo dobro. In mnogo dobrega in edinstvenega najdem tu, sredi dolenjskih gričkov od zaigranega filmskega življenja odmaknjene vasice ...

P.s.: A tudi v letalo se še vedno rada vsedem. 🙂

 

 

CAMINO - Od suženjstva do svobode, Petra Škarja

2018-09-02T21:08:35+00:00

7 komentarjev

  1. Marija 18/04/2017 at 7:52 pop - Reply

    Petra, že leta raziskujem lepote naše dežele. Nikoli nisem imela želje potovati v tujino. Toliko lepega je tu, doma. Tudi jaz sem dolenjka. In tudi jaz uživam v lepotah naše dežele. Letos grem na dopust na Ptuj. Lani sem bila tam samo dan in pol. Pa sem uspela videti le grad in okolico. Vem, da me čaka še veliko lepot. Ali veš, da je imel Piran nekoč obzidje s šestimi vrati? To sem odkrila sama par let nazaj.
    Uživaj še naprej.
    Sončki

  2. milan 27/04/2017 at 3:58 pop - Reply

    vredno branja

  3. VOJKO 27/04/2017 at 7:20 pop - Reply

    Petra, ne govori zastonj pregovor, marsikje je lepo a najlepše je doma. Moram ti povedati, da si čudovita in vsebina te knjige je terna naše sreče. Samo najti jo moramo v sebi.

  4. Mojca Zelenko 28/04/2017 at 3:01 pop - Reply

    Petra, ta članek je par excellence!

  5. ina 29/11/2017 at 7:06 dop - Reply

    kar na jok mi je šlo, ki sem brala…ker se ljudje premalo zavedamo bistvo sobivanja…ravno sem razmišljala o svojem neljubem dogodku, ki se mi godi po krivci, ko nekdo noče videti truda, temveč samo ego, iskanje napak in klevetanje…in sem prebrala ta članek, ki mi še bolj utrdi moje prepričanje, da ko delaš prav, ne glede na drugačne uvide, ne spusti iz srca ” delanja prav” in ceni vse dobro okoli sebe…žalostna sem, da imajo ljudje preveč dela s slabimi stvarmi in ne dopuščajo preprostosti…nazaj bi imela čase “štal”…Petra super ponosna sem, da širiš dobro med ljudi…

  6. martina 01/01/2018 at 5:12 pop - Reply

    Top!
    Odličen zapis.
    Podpiram.

  7. Andrej 29/09/2018 at 5:07 dop - Reply

    Petra, danes je zame eden tistih dni, ko se živeč daleč od doma že vrsto let, sprašujem podobno. Popolnoma sem se poistovetil s teboj in tvojim pisanjem. A nenazadnje, kot si napisala, navkljub “raju” doma, potrebujemo kaj več kot samo pogovor o kravah, Faniki, ki prodaja solato na trgu in Jožetu, ki je prejšnji vikend najboljšo kravo prodal 🙂 Vedno se je lepo vrniti domov a hkrati tudi oditi v širni svet, raziskovati. A hvala za članek, sem vesel, da smo si podobni in gremo skozi ista razmišljanja.

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link