»Može seljak iz sela ali ne može selo iz seljaka.«

Verjetno večina razume naslov bolj kot jaz, ki sem morala za take citate uporabiti internetni prevajalnik. Prijatelj mi je to še bolj nazorno povedal: Lahko daš Petro iz Hrastovice, a ne moreš dati Hrastovice iz Petre.

Pa še kako drži!

Pravijo, da so Ljubljančani razvajeni. Za neka področja to sploh ni res, jaz sem razvajena. Odraščanje na vasi me je razvadilo.

Po enomesečnem potovanju, ko sem že pogrešala vonj domače postelje in pogovore v maternem jeziku, sem kar odskakljala iz prvega nadstropja novega nizkega bloka urejenega stanovanjskega naselja. Na stopnicah sem na hitro a z velikim nasmeškom pozdravila soseda Rusa, ter sosedo Ukrajinko, s katero se prav nič ne razumeva, a sva se prisiljeni srečevati, ker gojita najina psa nekakšno pasjo ljubezen. Če je to res, sva šele pred kratkim dojeli, da sta v tem primeru geja. Stekla sem v garažno hišo, ogromno območje pod celotnim blokovskim naseljem, in se prav gosposko usedla na voznikovo stran avtomobila, ki se popolnoma prilega mojim rokam in nogam. Pogrešala sem že ta domači luksuz po enem mesecu potovanja po tujini.

In ko sem si ravno uredila še ljubo mi glasbo in zapeljala iz parkirnega mesta, začutim, da se je avto odločil za stavko. Prazna guma. Super. Nič ne de, bom hitro rešila.

Ko sem se zavedla, da v tem avtomobilu še nisem menjala gume, niti ne vem če in kje naj bi bila rezervna (v nekaterih pogledih sem zelo stereotipno ženska), sem le rabila misel ali dve, da rešim situacijo. Dobro, sicer sem sredi ogromne garažne hiše, kjer se stalno srečuje ljudi, bomo že nekako rešili, kaj ne?

Mimo pride prvi sosed, me jutranje vljudno pozdravi in gre mimo. Moj avto pa sredi parkirišča s prazno gumo. Ustavim drugega soseda in mu povem težavo ter povprašam ali ima kakšno orodje za menjavo gume. Kratek »ne« in je šel dalje. Malo sem obstala. Niti nisem najprej vedela, kakšen odziv sem sploh pričakovala, a takega zagotovo ne. Ustavim že petega soseda, pravi da res nič ne ve, kako se tega lotiti. Šesti prav tako ne. Pokličem našega hišnika, ki mi reče, da tudi nima orodja in prekine. Pokličem skrbnika naše stavbe in mi le reče, da mi ne more pomagati. Edini res blizu mi moški prijatelj, ki bi mi zagotovo pomagal, je bil pa ravno na poslovnem sestanku.

In pokličem očeta. Verjetno prikrito vesel, da sem se obrnila nanj, bi bil verjetno manj, če bi vedel, da sem porabila že vse ostale možnosti. Samo kratek »prazno gumo imam« je bil dovolj, da se je v nekaj minutah zbralo nekaj sosedov, da mi pomagajo. Oni tam, sredi Dolenjske v Hrastovici, jaz v finem blokovskem naselju Ljubljane.

Oče je glasno kar preko ograje poklical soseda, ki ima isto znamko avtomobila kot jaz, ta je takoj pritekel do telefona, v tistem se je že tretji sosed ustavil in vprašal, kaj rešujeta, pa tako dalje, vse do tega, da sem prekinila telefon, malo posedela v avtomobilu in po nekaj minutah je bila že pri meni pomoč, čez še nekaj minut pa sem sedela že v avtomobilu in se peljala proti tej vasici na Dolenjskem. Niti s prstom mi ni bilo potrebno migniti. Razvajena, vam pravim.

Torej v nekaterih pogledih Ljubljančani resnično niso prav nič razvajeni. Jaz sem se v domači vasi razvadila, da hitro priskočijo na pomoč. Vsaj ženski, ki se ubada s težavo na avtomobilu. Preverjeno.

Tu v Ljubljani živim v gneči, a se v takih primerih počutim dokaj samo. Znajdi se sama bi lahko bil moto modernega mesta ali življenja nasploh. Saj ne, da se ne bi znala ali hotela, le nekako v krvi vaškega odraščanja nismo vajeni take osamitve znotraj gneče. Ti ljubljanski sosedje, ki so le ignoraje mojo stisko mirno šli dalje, niso slabi. Daleč od tega. V bistvu imamo z nekaterimi čudovite odnose in radi en drugemu kaj prinesemo (kako so veseli domačega krompirja!), se povabimo na kavico ali obdarimo ob praznikih.

Vendar je tu povsem normalno, da vsak skrbi bolj zase. Ne gre se za odsotnost želje pomagati drugemu, gre se za popolno odsotnost te nam normalne navade. Nam je to malo – nenavadno. Pri nas na vaseh se še vedno dogaja, da si priskočimo na pomoč, opazimo soseda v težavi, znamo stopiti skupaj in rešiti situacijo. To je Ljubljančanom malo – nenavadno.

Vem, da govorim o dveh skrajnostih. A prav izpostavljanje skrajnosti človeka v drugi skrajnosti privede do sredine, ki je vedno prava pot.

A tako kot življenje na vasi niso zgolj rožice in metuljčki, tako tudi življenje v Ljubljani nima le čemernosti in oddaljenosti med ljudmi. Kot vsa ostala področja, lokacije in ljudje v naših življenjih, tako ima tudi tu vsaka izmed izbranih možnosti svoje prednosti in svoje pomanjkljivost.

Moder in srečen je lahko človek, ki je dovolj inteligenten, da zmore prepoznati in sprejeti prednosti enega in drugega, se učiti od obojega, ter to vnesti v svoje vsakdanje življenje, pa naj si živi na vasi, v mestu ali v kolibi na drevesu.

Tudi življenje na vaseh ima veliko pomanjkljivosti in ne lepih zgodb. A o teh sem govorila 25 let, morda je zdaj čas, da izpostavljam tudi lepe stvari. Ker imamo oboje. Na kar se osredotočamo, tisto bomo imeli. In kar se odločimo, da bomo iz tega okolja vzeli in to živeli, nam bo pomagalo, ne glede na to, kje se odločimo bivati.

Tako bo selo vedno v meni, seljaku.

 

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

 

2018-02-15T11:02:46+00:00

Komentar

  1. Dejan 18/02/2018 at 3:54 pop - Reply

    Bil pri 19-ih ( 1991) v New Yorku in poznam to o čemer pišete.Vse lepo v bodoče.

    LP Dejan

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link