Nepal – Himalaja, Anapurna treking

Nepal. Himalaja. Anapurna. 

Lahko bi pisala o edinstvenih zgodbah ljudi, ki sem jih srečala na poti. Lahko bi opisovala čudovito naravo najvišjega gorstva sveta. Lahko bi pisala o izzivih z mrazom, nespanjem, težkim dihanjem na višini 5.500 m. Lahko bi pisala o tistih trenutkih, ko se ni dogajalo nič, ko sem le sedela na skali, poslušala šumenje slapov in se sladkala z njihovim značilnim ingver-limona-med čajem. Lahko bi pisala o pogovorih v kočah, ko smo se vsi premraženi stiskali okoli peči v skupnem prostoru, ob čemer je marsikdo očaran nad slikami Slovenije v smehu pripomnil: "Zakaj potuješ, če imaš tako čudovite gore in naravo doma?" Lahko bi pisala o hrani (za nekaj časa imam dovolj riža), morda o navadah Nepalcev in njihovi izjemni predanosti verstvom ...

A pisala bom zgolj o osnovnih opazovanjih in informacijah o Nepalu in treking poti okoli Anapurne, ki sem jo opravila – ob vedenju, da to ne bo edini prispevek iz te mesečne izkušnje pohajkovanja po tej čudoviti azijski državici.

Kot izjemni ljubiteljici knjig alpinističnih podvigov na Himalajo mi je bil prav poseben občutek stati tam, prav tam, kjer so stali in kjer so puščali svoje stopinje najboljši alpinisti sveta. 

Da ne bi bilo vse preveč "pocukrano" so poskrbeli že na letališču, ko so mi izgubili prtljago. Moj 14-kilogramski ogromen nahrbtnik z dvema pohodnima palicama se je nekje založil. A so ga našli, vendar je ta hinavec, ki me je s svojo težo opominjal nase prav vsak korak na poti, prišel v Katmandu (glavno mesto Nepala) dva dni za menoj. Tako sem obtičala v skoraj dvomilijonskem mestu, vsa neučakana, da se zapodim v tišino narave najvišjega gorstva sveta. 

Azija je pač Azija. A ko to sprejmeš (smrad mest in neurejenih kanalizacij, za naše razmere nepojmljivo umazanijo in ogromno smeti, smog, prah, gnečo, kaos ...), se lahko prav prijetno vživiš v tisti počasnejši ritem življenja. 

A zjutraj me je kljub temu v čistem centru mesta v malem hotelu zbudilo petelinje kikirikanje, ptički in pa nekaj molitev najzgodnejših domačinov ter kasneje stalno slišana znamenita mantra Om mani padme hum


NEPAL - Ceste

nepal-annapurna-treking kathmanduKakšen kaos! Avtomobili razbiti, uničeni, raztrgani, tako obupni, da bi se pri nas na tehničnem pregledu že na blagajni smejali ali je to kakšen hec. Totalen kaos v prometu dan in noč spremlja stotine trobljenj. Semaforji so, a nisem videla nobenega delujočega. Prosto sprehajajoče krave po cesti nikomur ne predstavljajo kaj čudnega. A v vsem tem kaosu se kar nekako čudno, neverjetno znajdejo.

Njihove ceste bi pri nas iz varnostnih razlogov že zdavnaj zaprli ne le za avtomobile, ampak tudi za pešce. Ko sem se peljala do vznožja gora, prisežem da me še nikoli v življenju ni bilo tako grozno strah po tisti komaj vidni cesti gromozanskih lukenj, ob čemer je petelin v našem avtobusu poskakoval po naših glavah v krepko prenatrpanem avtobusu. Na trenutke sem se vdala v usodo in strašljivo resno pomislila – če mi je usojeno tako umreti, pa naj bo tako.

Kakšno veselje, ko sem stopila na varna trdna tla! 


NEPAL - Ljudje 

nepal-trekking-himalaja-annapurnaKratke noge, velika glava, močne obrazne mišice, črni gosti lasje, ki se vsem tako lepo svetijo, temna a ne črnska polt, nizka rast. Polni so gest ponižnosti, na trenutke že pretirane ustrežljivosti. Z desno roko podajo krožnik na mizo, z levo se ob tem s prsti dotikajo komolca, obenem se komaj opazno priklonijo – njihova gesta vljudnosti. Stalni nasmeški, ne veš ali vljudnosti ali sramežljivi. Skoraj vsi razumejo in govorijo angleško.

Popotniki se nismo zedinili o tem ali so Nepalci res tako neverjetno prijazni in ustrežljivi ali je to le igra ob pogledu na turista, ki so v njihovih očeh (besede enega izmed popotnikov) dolarji na nogah. A dejstvo je, da je Nepal že mnogo let turistično zanimiv ravno zaradi Mount Everesta in ta vpliv turizma je več kot očiten. 

Zanimiv mi je ta zmes vpliva Zahoda in trdnosti tradicije pri njih. Po televizijskih zaslonih je stalno videvati BBC ameriške novice, v rokah domačinov najnovejši pametni telefoni; a na prste ene roke bi lahko preštela domačinke, ki se oblačijo "po naše" - ohranjajo namreč tradicionalno hindujsko oblačilo. Iz naših oči so po eni strani neverjetno napredni (že mnogo let imajo zakonsko dovoljeno poroko med istospolnimi), po drugi tako zelo nerazviti (še vedno je približno 40% ljudi nepismenih). A izjemno predani verstvom. 80% Nepalcev je hindijcev, 10% budistov, 10% ostala verstva. 

Zanimivo mi je njihovo (ne)revščino opisal en domačin: "Nepalci nismo revni. Saj bogastvo ni zgolj v denarju na banki. Naše bogastvo je v naravi - vsi imamo hrano, rodovitno zemljo, streho nad glavo, možnosti za zaslužek, veliko turizma ... nismo revni. Je pa res, da je splošna miselnost ljudi še vedno zelo revna. Miselnost revežev. Nenapredna miselnost - poglej že odnos ljudi do smeti, odnos do živali, izpušnih plinov, nezavedanja vplivov na okolje, redki berejo, redki se zanimajo za svet, mnogi brez izobrazbe, še vedno vztrajamo v kastnem sistemu ... ja, tu smo Nepalci še zelo revni."

Le redko sem videla kakšnega berača. Še najbližje tem prosjačenju so mi bili posebno oblečeni ljudje v haljah, ki so prosjačili v imenu vere, duhovnosti. No, tega oni ne vidijo kot prosjačenje, ampak kot poklon za bogove. Meni je bilo prosjačenje za denar. Ne vidim nič duhovnega v tem, žal.

Nekajkrat sem ob pogledu na berača zasledila zanimivo pripombo Nepalcev: "Ta berač je zagotovo iz Indije, mi se že ne bi ponižali, da bi prosjačili ..." Hm, nekajkrat se mi je zazdelo, da se z Indijci ne razumejo najbolje. Hecno, kako ima vsaka država na svetu svoje neljube sosede, s katerimi je preprosto treba malo tekmovati in se kregati. Zakaj bi se imeli fino, če se pa lahko malo cukamo za lase, a ne?


NEPAL - Hrana

nepal-dhal-bat-himlaja-trekingDobra. Odlična. Nasploh imam rada azijsko hrano. S čilijem bi lahko malo varčevali, a kljub temu mi je bila dobra. Na splošno ima hrana zelo močan okus premnogih začimb, dosti je zelenjave, riža pa vrh glave. Še pivo nekako delajo iz riža. Porcije pa ogromne – prav hribovske! V kolikor naročiš dal bhat (njihova značilna jed iz kuhanega riža, poleg pa nekaj prilog zelenjave ter juha), ti stalno nosijo še in še, dokler nimaš dovolj. In to je normalno, vključeno v prvo ceno. Nosijo, dokler nimaš dovolj.

Jedo z rokami. Prvič sem to navado domačinov videla na Šrilanki, za Nepal pa nisem bila prepričana ali je tu slučaj ali navada. Zato sem o tem povprašala domačina, ki mi je rekel: "Tako je v naši navadi - tako pač jemo. Z rokami." Ob tem je pomočil svoje umazane prte v riž, ki ga je pred tem zalil z juho, se nagnil proti mizi in napol prinesen zajet riž do ust, napol se mu je stresel nazaj na krožnik. "Zanimivo. Zakaj pa?" me je zanimala njegova razlaga, pogled na to nam nenavadno navado.  "Zakaj pa ne," sem dobila v odgovor. "Vse delamo z rokami, zakaj ne bi še jedli z njimi,“ se mu je zdelo to povsem logično. "Poskusi," je pozval še mene. Odložila sem vilice, pogledala svoje prste in pomislila, kdaj sem jih nazadnje res umila, se razgledala po prostoru restavracije polne domačinov, kjer so vsi posegali z rokami v riž pred seboj, ob čemer sem se z vilico počutila prav – nenormalno. Drugačno. Čudno. In zarila sem te svoje umazane prste v riž. "Vidiš, je boljšega okusa, kaj ne?" se je nasmejal domačin. Moram priznati, da je res nekaj na tem – kot bi v hranjenje dodal še eno čutenje. Torej ne da hrano samo vonjaš, okušaš, jo še tipaš.

A brez skrbi, navada ni toliko zlezla vame, da bi vas lahko skrbelo povabiti me na večerjo, kjer bi s prsti brazdala po loncih. Sem vseeno ostala razvajena fina Evropejka.


NEPAL - Gore 

nepal-treking-petra-skarja-himalajaTu sem pa skoraj brez besed. Predstavljajte si otroka, ki je ravnokar dobil v roke svojo najljubšo igračko. Še več - igračko, ki si jo je tako neumorno želel in zanj pomeni največ na svetu. Njegove iskrice v očeh, stalni nasmešek, najbolj čista sreča sije iz vsakega njegovega pogleda in z radostjo v vsakem gibu širi v okolico pristno navdušenje. Ta sreča, to bivanje v trenutku, ta popolnost trenutka ... Tako nekako izgledam jaz, če me postavite sredi visokogorja. 

Anaapurna Circuit Trek je precej znana treking pot. Presenetljivo veliko in dobro so urejene postojanke ob poti, kjer je dovolj hrane (predvsem riž in testenine), pijače (njihov ginger-lemon-honey čaj - njami!), prenočišč (večinoma so brezplačna, če pri njih jeste večerjo in zajtrk). Pot dobro označena, nič nevarnega, je pa potrebno upoštevati napotke glede privajanja na višino, da vas ne zadane višinska bolezen. 

Začela sem na višini 800 m v Besi Sahar in prečkala 5.416 m visok prelaz Thorang-La do mesta Tomsom. Devet dni, precej dihanja (na višini 5.500 metrov je 50% manj kisika kot ob morju), dosti korakov, zanimivih zgodb popotnikov in nekaj neprespanih noči (mraz, edino mraz me je hecal) za to čudovito doživetje.

Če bi 8.091 m visoka Anapurna imela roke, bi se lahko rokovala z njo, tako blizu mi je bila. Če bi imela oči, bi jo zaljubljeno gledala v globino njih. Če bi imela glas, bi jo povprašala po zgodbah najboljših alpinistov sveta, med katerimi so mnogi izgubili življenje, ko so ji skušali priti na vrh. Jaz zagotovo ne bom med njimi - naj ostane le na daljavo to strahospoštovanje in poklon do najvišjih vrhov sveta, medtem ko bom varno in z dovolj kisika sproščeno skakala po naših Alpah. 

Posebno bogastvo je to, ki mi ne more biti nikoli odvzeto. Bogastvo izkušenj in lepih spominov. Bogastvo sladkih nasmeškov ob prijetnosti v srcu, ko se spomnim na edinstvene trenutke te poti.

In bogastvo neopisljive hvaležnosti, ki se z vsakim potovanjem še povečuje - da živim v najlepši deželi tega sveta, v Sloveniji. Preskopo je moje izrazoslovje, da bi lahko zapisala kaj občutim od pogledu na bujno zelenje naše narave, ko se z očmi ustavim na vrhovih Alp, medtem ko diham svež zrak in pijem čisto vodo iz pipe.

Kot do sedaj še po vsakem potovanju, lahko tudi sedaj ponovim in še trdneje utrdim - več ko potujem, bolj sem zaljubljena v Slovenijo. 

2018-05-08T18:57:35+00:00

4 komentarji

  1. Marko 08/05/2018 at 9:19 pop - Reply

    Prekrasno..
    Vidiš vse detajle..lepo jih opišeš..tvojo vsako besedo, stavek je čutiti tako zelo pristno..Tako, da res včasih lahko človek ostane brez besed in se prepusti samo lepim, nezlaganim občutkom..ČESTITKE💫💪👍

  2. Nina 08/05/2018 at 11:12 pop - Reply

    Petra, kako čudovito si zapisala vtise iz Nepala in Himalaje! V tvoje pisanje se vedno poglobim, ker tako barvito opišeš svoja doživljanja. Le napiši še kak prispevek, z veseljem ga bom prebala! 🙂 In seveda bravo, bravo za tvoj podvig!
    Najboljša oz. najlepše zapisana misel iz prispevka pa mi je bila tista, kjer si napisala, da hrano Nepalci okušajo tudi z rokami oz. tipom. Lepo!

  3. Roki 09/05/2018 at 9:47 dop - Reply

    Uau, noro…čudovito napisano, kot da bi bil del mene, tam…dobesedno zbudiš otroka v sebi… čestitke, le gasa naprej 🙂

  4. Marija 09/05/2018 at 4:46 pop - Reply

    Draga Petra, če me še tako baše čas… ko opazim, da me v e-pošti čakajo tvoji mavrično navdušujoči opisi občutkov, opažanj in doživetij… se čas ustavi. Ne morem naprej, ne da bi se podprla s tvojim nesebičnim vrelcem energije! Hvala, hvala. Vesela sem zate!

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link