Oh ta naša ljuba Amerika …

Poglavje iz knjige Skozi moje oči: ZDA, Sandi Gorišek >>

Sandi Gorišek - Skozi moje oči ZDA

Ilustracija: Sanja Plantak

Nehvaležno je opisovati teme, ki jih sam ne poznaš oz. razumeš, vendar pa v ruralnem delu Amerike ne gre brez opisa navezanosti posameznika na orožje in lastnino. Obe nekako kar izgineta, ko se človek izgubi v mestih, na podeželju pa izbruhneta na plano v zame nepredstavljivih razsežnostih.

Daleč od tega, da v Sloveniji in Evropi ni mogoče dobiti orožja, vendar pa je vsaj v Sloveniji legalno posedovanje kosa strelnega orožja, ki lahko ubije človeka, povezano s kupom papirjev. Kolikor vem, je najlažje postati član lovskega društva, a kot so mi povedali aktivni člani lovskih družin, to res ni tako lahko. Če nič drugega, moraš biti v bratovščino sprejet z glasovanjem, kar je običajno vezano na opravljanje vseh neumnih opravil, da ne rečem na izživljanje obstoječih pripadnikov zelene bratovščine. V praksi to pomeni, da preden boš dobil dovoljenje za lovsko puško, s katero lahko zadnjico preveč poskočnega vaškega poštarja seznaniš s šibrami, boš moral po grmovju nekaj let pobirati fazane in čistiti puške in trofeje ostalih preganjalcev divjadi.

Spominjam se, kakšno težavo smo imeli z legalizacijo posedovanja orožja, ki je bilo v lasti mojega dedka, paznika vojnih ujetnikov druge svetovne vojne. To, da je bila flinta stara 80 let in je bila že takrat bolj v vlogi zastraševanja zapornikov ter da je bila že vrsto let blindirana, je bilo strašansko težko dopovedati uradnikom. Ameriško kultura lastninjenja orožja na drugi strani bi lažje primerjal z našo narodno/govejo glasbo ali pa gasilstvom, nečem, kar je pač del identitete in kot tako v krvi.

Puške se v nasprotju z Evropo v Ameriki lahko kupi v trgovinah s športno opremo, največkrat med policami z oblačili in obuvali, za nakup nabojev pa potrebuješ zgolj veljaven osebni dokument. Zakon sicer malce bolj omejuje nošenje pištol, saj jih je lažje skriti, ampak ni nič nenavadnega, če v vrsti za kruh pred tabo stoji gospod s pištolo za pasom. Samo, da ne bo ravsa za zadnji hlebec koruznega, si mislim … Še bolj nazoren primer vpetosti orožja v družbo je zgodba sodelavca, ki živi v malce odmaknjenem okolju na vasi in nas je nekega dne pred praznikom Labors day s stavkom iz naslova povabil na piknik.

Naj omenim, da je njegova hiša malce skrita v gorovju Apalachi in da je večina njegovih sosedov v sorodstvenem razmerju z njim, kar je že prav strašljivo klišejsko. Kljub temu ali pa predvsem zaradi tega je bilo streljanje za hišo v pločevinke, ki smo jih seveda morali najprej sprazniti, eno najbolj zanimivih in hkrati nepredstavljivih izkušenj, ki sem jih skupaj z gostiteljevimi zgodbicami doživel v Ameriki.

Je ponosen oče treh otrok, od katerih je najstarejša hči že polnoletna in seveda mu je, kar je radost vsakega starša, že predstavila svojega (prvega?) srčnega izbranca. No, in kaj mislite, da je ta naš matador prinesel na obisk k hiši, pri kateri je nedvomno hotel pustiti dober vtis? Pri nas bi prinesel rože za mamo, buteljko vina, po možnosti z domačega vinograda, in če bi bil mladenič res prebrisan, bi vsemu skupaj sledil še kakšen stavek, namenjen mami: »Sedaj pa vem, po kom ima vaša hči tako lepe oči,« ali pa tisti klišejski, kjer fant poskusi srečo z: »Vi ste njena mama? Sem pa že mislil, da mi je zamolčala starejšo sestro.«

No, v našem primeru je zet pripravnik k hiši prinesel puško. Da, prav ste prebrali, orožje, in ne to kakršno koli, ampak poseben primerek, ki je bil v lasti njegove družine že več generacij, zato sklepam, da ima visoko tako simbolno kot materialno vrednost. Nisem si upal biti dovolj predrzen, da bi vprašal, kaj se zgodi ob morebitnem njunem razhodu, saj toliko orožja pa verjetno spet nimajo, da bi ga puščali v tujih hišah. Kolikor vem, so tako v moderni Ameriki kot tudi pri nas razhodi in razveze dosti bolj pogosti kot nekdaj.

Torej, dokler je darilo ljudem, ki jih želiš očarati, orožje, je vsakršno zgražanje povprečnega Evropejca nad liberalizacijo orožja čisto preveč površinsko. Mogoče pa iz tu izhaja fraza »shootgun marriage«, torej poroka pred cevjo šibrovke, kjer se mlademu pripravniku prav po šerifovsko odvzame možnost odločanja o izbiri bodoče žene, sploh po kakšni, s testom nosečnosti dokazljivo, manj platonski noči. No, pa saj so dogovorjene poroke star hec, mogoče so tu le malce bolj slikovite.

Če pa se že dotikamo ruralne Amerike in mest, kjer so delovna mesta redkejša od zob starejše ženice v omenjenem gorovju, pa ne gre mimo opisa, tudi nam dobro poznane vrste kljubovanja zakonom - neprijavljene žganjekuhe. »Moonshine,« v prevodu lunin sij, je ilegalno žganje, destilirano iz koruze. Tako pri nas kot čez lužo so v celotnem receptu pravila dokaj stroga zgolj pri eni stvari, torej da se od tega ne plača davkov in zato v teoriji ne obstaja. Pri nas kotle za žganjekuho prijavljajo le prišleki, saj se bojijo, da bi njihovo destiliranje sadja prijavil kakšen lokalni »zdravilec« z rednimi odjemalci. Ker so tu vsi v sorodu, koruza je pa tako ali tako od soseda, je steklenica, če slučajno pristane na mizi, padla direktno z neba in se o njenem izvoru ne sprašuje. Dobra anekdota pri tem je, da smo v sicer mrtvem mestu, ki je kot večina krajev tod okoli zamrlo ob upadu izkopavanja premoga, našli prostor z dušo, kar je v generičnem okolju, kjer je vse tipizirano in standardizirano, prava redkost.

Našli smo majhno, staro cigarnico/kavarno s pisalnim strojem v izložbi, kjer je na prodaj zgolj nekaj vrst kave in gora cigar. Kljub temu da ne kadim, me je zgodba ambienta, prehajanja lastništva iz generacije v generacijo in vonj po starem ter debate ljudi, ki jim ni mar za čas, preprosto prevzela. Pristnost človek dobi z leti, kar je bilo opaziti tudi pri povprečni starosti obiskovalcev, ki so bili dokaj pristni. Ko sem jim ob priložnosti povedal, da bi rad tale njihov koruzni zvarek po predpisih in z računom kupil na lokalnem sejmu, so vsi v en glas odgovorili: »Z računom? Pa to je potem navaden koruzni sirup, po to lahko greš tudi v lekarno.« In v sekundi sem bil doma, le da pri nas slišiš: »Pij vino, vodo (pri čemer je mišljeno mineralno) je treba kupiti.« Vino se proizvaja zgolj za lastno uporabo, v nekaj tisoč litrih, da se razumemo.      

Preden zapustimo to gorovje, naj omenim še zanimivo opazko glede vozil ruralnega dela Amerike. Vem, da bi vsak uganil, kakšni so njihovi poltovornjaki, kjer je zadnji del namenjen prevozu tovora in bi po velikosti sodeč na njem z lahkoto naokoli prevažali moj evropski avto. Tudi o nosilcih za puške, ki jih ima voznik za zatiljem, ne bi več razpredal. Mi je bilo pa strašansko fascinantno, da se v povprečju ljudje tu redkeje privezujejo z varnostnimi pasovi kot mi. Razlaga je zopet neverjetno preprosta in iz istega razloga meni nelogična: »Saj ni bilo vedno tako, včasih smo se večkrat privezovali. Potem pa je prišel zakon, da se moramo in se sedaj iz principa ne, ker meni pa res ne bo nihče govoril, kaj bom počel v svojem avtu.«

Iz knjige Skozi moje oči: ZDA, avtor Sandi Gorišek >>

 

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

KLIKNITE ZA PRENOS
Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link

 

2018-07-23T12:00:24+00:00

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link