Po 20-ih letih sva si segla v roke …

Z njim, ki je en glavnih krivcev, da sem v življenju sploh kdaj kaj napisala in dala v svet ...

Bila sem v tretjem, morda v četrtem razredu osnovne šole. Čas, ko sem bila simpatično zmeden begavi otrok. A rada sem pisala. Vedno sem pisala. Pisala sem zgodbice, pesmice, dnevnike, vse, kar mi je rojilo po glavi. Bila sem tiha, vedno v ozadju, navidez prestrašeno bitje, a verjetno le malo bolj opazovalka kot soudeleženka v pogovorih, zato sem marsikaj videla, zaznala in - zapisala.

A to so bili časi in okolje, kjer niti ni bilo potrebno posebej dokazovati, da s pisanjem res ne moreš ničesar narediti v življenju ... Zdravnik ali odvetnik, to sta poklica, vredna vizije. Pa tudi za hobi je bolj smiselno igrati klavir kot nekaj pisati.

stane pecek mokronozci 2In potem pride on na našo šolo. Stane Peček. Pisatelj iz našega kraja. Pisatelj? Ja, pisatelj. Kaj on dela? Piše! Piše pravljice, piše zgodbice. Povedal nam je zgodbico o škratih Mokronožcih, njegovo delo.

Takrat sem prvič razbila priučeno dogmo da s pisanjem ne moreš nič delati na tem svetu. Ker pred mano je stal on - on, ki piše in nekaj dela s tem. Če ne drugega, pride na šolo in pove svojo zgodbico. Poleg tega on ni iz drugega konca sveta, kjer bi pisanje morda bilo smiselno, on je prav iz tukaj, iz istega kraja, iz enega malega Mokronoga, kot jaz!

Ja, to sem si želela početi! Prisežem, da sem ga gledala kot boga!

Kakšen dan je to bil zame! Še tako tih otrok se razgovori, ko ga nekaj navduši tako močno, kot me je on tisti dan. Tako sem še dolgo vsem razlagala, kako smo dobili v šolo obisk pisatelja! Pravega pisatelja! Stane Peček, Stane Peček, Stane Peček sem si stalno ponavljala, da nikoli ne bi pozabila njegovega imena in priimka ...

Takoj sem seveda prebrala njegove pravljice o škratih Mokronožcih ter po inspiraciji njih v sedmem razredu celo napisala svojo prvo pravo pravljico (kmalu jo pretipkam in objavim na tem blogu), ki je nadaljevanje teh njegovih. Pravljica je bila celo na nek način dana v svet, oziroma vsaj med moje sošolce in delavce šole, za kar se lahko zahvalim takratni profesorici slovenščine, ki je s tem tudi pokazala podporo mojemu pisanju.

petra skarja in stane pecek mokronozci

In Stane Peček je vedno ostal v mojem spominu kot nekdo, ki mi je dal nekakšno dovoljenje, da lahko pišem in naj tega ne zatrem, saj obstaja verjetnost, da bom nekoč v življenju lahko 'nekaj počela s tem'. To je bilo več kot dovolj, kar sem takrat potrebovala. Vedela sem, da se bova nekoč v prihodnosti z njim še srečala in da se mu bom takrat zahvalila za njegov obisk na naši šoli.

Prvič sem imela priložnost stopiti do njega na šolski prireditvi, a si seveda iz strahospoštovanja nisem upala. Lažje do predsednika države kot do njega. On je le - pisatelj! Nisem si upala. Niti v drugo, ko sem ga srečala na krajevni prireditvi. Niti v tretje ... Niti mnogo let po tem, ko sem že zapustila ta kraj.

stane pecek mokronozciDo danes. 'Združila' naju je šele knjiga CAMINO - Od suženjstva do svobode, o kateri je podal eno prvih mnenj (čudovito napisano - preberete si ga lahko na povezavi: Stane Peček o knjigi CAMINO - Od suženjstva do svobode >>)

In danes, prav danes sem se prvič rokovala z njim. Približno 20 let po tistem, ko mi je dal nekaj najdragocenejšega v življenju ... Pokazal mi je možnost, dal mi je upanje, bil mi je vzgled. Hvala Stane!

Vsi, ki imate stik z otroki v šolah, pa naj si boste notranji profesorji ali zunanji obiskovalci - ne pozabite pomembnosti vpliva, ki ga imate na otroke. Včasih le en stavek, ena lepa beseda, ena spodbuda da otroku izjemno dragocenost za življenje.

Meni je to dal prav Stane. Z enim obiskom. S svojo pojavnostjo. S svojim obstojem. S svojim zgledom. In s svojimi zgodbicami.

2017-10-20T14:30:22+00:00

Komentar

  1. Majda 13/06/2017 at 8:30 dop - Reply

    Čudovit prispevek. Verjetno se me je tako zelo dotaknil, ker imam sama zelo podobno izkušnjo iz šole. Pisatelj, ki sem ga srečala v zgodnjih šolskih letih, se mi je tako vtisnil v srce, da sem prebrala skoraj vse njegove knjige in izkoristila vsako priložnost, da sem ga videla v živo (vsega skupaj trikrat v življenju:). Pa sem vse skupaj pozabila – do zdajle, ko sem to prebrala. Hvala Petra! Upam, da tudi ti obiščeš kakšno šolo, da se tako veselje do pisanja prenaša naprej.

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!