Po poteh mojega očeta (povzetek knjige)

po poteh mojega očeta serpov vzpon na everest dzamling tenzing norgajPo poteh mojega očeta, Šerpov vzpon na Everest, Džamling Tenzing Norgaj in Broughton Coburn

Džamling Tenzing Norgaj, sin Tenzinga Norgaja, ki je skupaj z Edmundon Hillaryjem leta 1953 prvi osvojil Everest, se je po 43 letih podal po očetovi poti. Priča je bil največji tragediji na najvišji gori sveta, ki pa jo je doživljal kot pripadnik ljudstva šerp, ki Zahodnjakom omogoča osvajanje Himalaje. Vzpon doživlja kot romanje, na katerem si prizadeva poravnati svoj odnos z očetom. 

V tragediji leta 1996 je pri sestopu z Everesta v besneči nepričakovani nevihti umrlo devet ljudi. Enega izmed tistih, ki so jih pustili še visoko v gori, prepričani, da je že umrl, se je kasneje čudežno prebudil in sam nekako dospel do šotorov. Še danes se čudijo, kako mu je uspelo, saj na višini 8000 metrov človeško telo teoretično ni zmožno preživeti toliko ur (hud mraz, le tretjina količina kisika, kot smo ga sicer vajeni, počasnejše delovanje vseh organov ...). Hudo poškodovanega so ga rešili s helikopterjem, kar je bilo do takrat najvišje reševanje s helikopterjem, ki na taki višini naj ne bi več normalno deloval. Zaradi hudih ozeblin je izgubil nos, vse prste na rokah in nogah, dobil mnogo brazgotin, a je preživel. Celotno dogajanje tistih dni opisuje avtor Džamling Tenzing Norgaj iz oči Šerpe, ki pa je po tej tragediji tudi sam prvič dosegel vrh, v spomin na svojega očeta. 


Edmund Hillary in Šerpa Tenzing Norgaj - 1953 sta prva osvojila vrh Everesta

Edmund Hillary in Šerpa Tenzing Norgaj - 1953 sta prva osvojila vrh Everesta

"Res smo revni, vendar srečni," odgovori prenekateri Šerpa. "Življenje v teh hribih je trdo - v gorskih nesrečah izgubljamo svoje sinove; nevihte, razpoke in zveri terjajo svoj davek pri živini. Toda tega življenjskega sloga ne bi zamenjal za nič na svetu."

Ljudem je nedvomno v krvi, da želijo imeti pozitiven vpliv na soljudi; velikodušnost je prirojena in plemenita značajska poteza. 

Zaračunavanje za hrano in prenočišče se je uveljavilo šele nedolgo tega. Ko so tujci v prvih letih hodili po Kumbuju, je bilo za Šerpe sramotno zahtevati denar za nekaj, kar jih stane zgolj lastnega časa in truda. Dandanes to še velja za divje rastline; ko pozno spomladi poženejo bambusove mladike, jih zmešamo v kari in pripravimo okusno presenečenje za goste, ki nas obiščejo v času nabiranja. Ker mladike ne potrebujejo človekovega truda za rast, bi se nam zdelo neprimerno sprejeti nadomestilo zanje. 

Nikoli se ne hvalisaj z dobro usodo, pravimo, zakaj nekega dne te bo zagotovo zapustila. Zorenje karme je včasih mogoče napovedati, povečini ne; natančnega poteka njenega zorenja tako ali tako ni moč spoznati nikdar. 

Med plezanjem je najbolje ne misliti na smrt in na strah; strah sproža napake. A vendar je strah tisti, ki zbuja spoštovanje do gore. 

Lame ne priporočajo hranjenje spominkov in ostankov mrtvih v postavljene čo-lung. Takšno spominjanje bi pri pokojnem ohranjalo poistovetenje s prejšnjo osebnostjo, mrtvi bi utegnili verjeti, da je še živ, v snovnem telesu, kar bi otežilo njegov prehod v naslednje življenje. 

Alpinisti postanejo podobni temu, čemur lamaisti pravimo nedrog, tovariši v romanju, tisti, ki so karmično povezani v duhovnem iskanju. 

PO poteh mojega očeta, Džamling Tenzing Norgaj, Šerpov vzpon na everestVsakršni dejavnosti, iz katere se rojevajo čustva, kot so jeza, ljubosumje, poželenje in oholost, se je po prepričanju Šerp na gori potrebno izogniti, saj vplivajo na pozornost duha pri plezanju. V Ameriki sem se bil navadil, da se pari poljubljajo v javnosti, čeravno smo Šerpe izrazito sramežljivi glede javnega izkazovanja pozornosti; vseeno pa me je vrglo iz tira, ko sem videl, da so to počeli celo v baznem taboru. Spolna vzdržnost, obča skromnost in pazljivost pri kuhanju mesa so bili sestavni del naše odprave. Konec koncev se večina Šerp mnogo bolj boji zakonov darme kakor zakonov, ki jih sprejema človek. 

Zahodnjaki se po smrti radi skupaj spomnijo umrlega in pred vsemi odkrito pokažejo čustva, s čimer se nekako očistijo. To ni povsem zadovoljiva pot za premostitev prehoda, kakršen je smrt. Šerpe smo ob smrti ljubljenih podobno čustveni, a britkost in krivdo zvečine izrazimo skozi obrede, daritve, religiozno prakso in molitev. Verjamemo, da so molitev in spravne daritve, ki jih sorodniki opravimo skupaj z lamami, bistvene, da umrlemu omogočijo ugodno vnovično rojstvo. 

Opazil sem, da šerpe in drugi Nepalci ter Indijci življenje jemljemo manj resno od Zahodnjakov, nemara zato ker prepoznavamo, da je to le eno od mnogih življenj. 

Vsaj v budizmu sta znanost in verovanje med seboj združljiva. Duhovna načela in razlage se čudovito zrcalijo v zakonih sveta fizike. Najnovejša znanstvena odkritja le z drugimi besedami ponavljajo nauke, ki jih je govoril Buda in so jih odkrili učitelji že pred več kot dvema tisočletjema. 

Amerika je mlada dežela, kjer prevladuje dinamična in, kot se mi dozdeva, nezrela kultura, takšna, ki se šele oblikuje. Če sodimo po tehničnem in gmotnem napredku, je daleč pred deželami v razvoju, a v svoji kulturi in tradiciji je vse prej kot napredna. Med bivanjem tam sem čutil, da mi primanjkujeta smisel in povezanost, kakor da dežela ne bi imela duhovnega jedra. Vse en sam zagon in nobenega središča. Kot mnoge Šerpe sem bil prepričan, da sta blagostanje in razvoj v Ameriki sad vrlin in duhovnega napredka. Toda tisti, ki smo kdaj obiskali to deželo, smo se nehote začeli spraševati, kam je v njej izginil občutek svetosti, občutek za duhovno. Odsotnost svetega, to zdaj razumem, je vir nezadovoljstva, nemira in zmede, ki sem jih videl v ravnanju prenekaterega Američana. Bogastvo in gmotna lastnina nista omilila njihove bolehnosti. Bolj verjetno je, da sta jo poglobila. 

Oboji, Zahodnjaki in Vzhodnjaki menijo, da je materializem najzložnejša pot k človekovi polnosti, a spregledujejo, da v daljšem časovnem obdobju ne nudi trdne opore. V splošnem se tradicionalne navade najbolje ohranijo tam, kjer je izpostavljenost zunanjemu svetu najmanjša. 

V Ameriki obstaja nešteto naprav in pripravic, ki naj ti prihranijo čas; zakaj se torej zdi, da čas na Američane še bolj pritiska kakor na tiste, ki teh naprav nimajo?

Presenečen sem bil, ko sem v Ameriki ugotovil, da ljudje za televizijske rokoborbe verjamejo, da so resnične. A tam je celo bojevanje umetno! In ali ljudje res potrebujejo vse tisto, kar reklamirajo na ekranih?

Na žalost je sledenje budističnim naukom za večino ljudi težje od plezanja na goro. Učitelji nenehno ponavljajo, da so vsi nauki tu, imamo jih kot na dlani; a kot toliko drugih ljudi sem tudi sam ugotovil, kako težko se je iz njih učiti. 

po-poteh-mojega-oceta-dzamling-tenzing-norgaj-everestEden od razlogov, zakaj gredo ljudje v gore, je izkustvo pristne čistosti teh elementov - zraka, prostora, zemlje, vode in ognja; teh boginj v njihovi neomadeževani obliki. V gorah se rešimo svetnih navezanosti, v odsotnosti motenj, ki jih ustvarja snovni svet, se odpremo duhovni misli. Ko zremo v ocean, ko strmimo v nebo in oblake ali v skalnato steno, naš um le stežka izdela običajne dejanske stvari - le barve in oblike. In ko prenehamo z nasilnim označevanjem tistega, kar vidimo, nas preplavi občutek spokoja, ki zapolni primanjkljaj, ki nas povede še korak bližje k razumevanju praznine. Ob nevarnih okoliščinah med plezanjem, ki v polnosti zahtevajo pozornost duha, se vse motnje že same po sebi umaknejo, ta osredotočenost je tista, ki vzbuja budnost, občutek, da si zares živ. Sleherno dejanje postane pomembno, zakaj vsako dejanje odloča o življenju in smrti. Neki športni plezalec, ki so ga vprašali, zakaj sam in brez vrvi pleza po tako visokih in skrajno težavnih navpičnih stenah, je odvrnil: "To je zame vaja v koncentraciji."

Ko se vrnemo v običajno okolje, nas težina svetnega utegne dušiti, kot da je to stanje brez smisla. Vleče nas nazaj v gore, da bi nahranili ta osvobajajoči občutek, kajti odvisni smo od zunanjih pokrajin in dogodkov, ki so v pomoč našemu dojemanju. 

Za mojega očeta, ki je prvi stal na vrhu Everesta, sta bila Everest in gorništvo predvsem skupinsko delo, medsebojno spoštovanje med prijatelji, skupna radost in uživanje v gorah. Učenje teh vrednot je blagoslov, ki sem ga bil prejel od njega in me še naprej vodi. 

Na Everestu, enako kot v življenju, ne zadostujejo ambicija in prizadevanje, kajti cilja nikoli ne moremo doseči s silo. Toda kdor bo naravnan s sočutjem in z željo po pomoči drugim, bo našel sadove svojega truda - bržčas ne v tem življenju. Človek mora biti marljiv in vztrajen, vendar ne nepotrpežljiv. Tisto, česar sem se najgloblje naučil tako od očeta kot od gore, je vrednost ponižnosti. 

V čem je smisel tistih kratkih trenutkov v zgodovini človeštva, ko ljudje stojijo na vrhu Everesta? Odgovor je odvisen od naravnanosti plezalca, ki se ozira navzdol. Tisti, ki so zares pripravljeni prisluhniti in videti, bodo našli nekaj drugačnega, nekaj čudovitejšega od tega, kar so bili iskali. Spregledali bodo, da je duha in blagoslov gora navsezadnje možno najti v slehernem izmed nas. Za tiste, ki verujemo, ima vsevedna in milostljiva boginja Everesta še eno sporočilo - vselej boste varni. 

dzamling-tenzing-norgay-sherpov-vzpon-na-everest

Ne smemo misliti, da majhni prestopki ne morejo storiti škode, kajti celo majhna iskrica vžge ogromno kopico sena. Prav tako ne podcenjujmo vrednosti najmanjših dobrih del, zakaj majhne snežinke, ki padajo druga na drugo, prekrijejo v popolno belino celo najvišjo izmed gora. 

Po poteh mojega očeta, Šerpov vzpon na Everest, Džamling Tenzing Norgaj in Broughton Coburn

 

2017-11-02T18:36:17+00:00

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!