Skozi moje oči: ZDA (povzetek knjige)

sandi gorisek skozi moje oci zdaSkozi moje oči: ZDA, avtor Sandi Gorišek

Če bi živel v Sloveniji namesto v ZDA, je verjetnost, da boš brezposeln, 79 % večja, zaslužil boš 48 % manj denarja in umrl 1,73 leta prej. Pozitivno pa je to, da boš doživel 47 % manj razrednega razlikovanja, porabil 47 % manj elektrike in 78 % manj denarja za zdravstvo. Hkrati boš porabil 54 % manj goriva, imel boš 15 % več prostega časa in 89,4 % manj možnosti, da pristaneš v zaporu.

In takrat sem prvič pomislil, da smo ljudje na obeh straneh Atlantika precej bolj različni, kot sem si predstavljal, in da resnično življenje pač ni televizija, kjer se ti bodo vsi klanjali kot kakšnemu MTV-gostitelju zabave na Beverly Hillsu.

Hja, morda so Američani zgolj bolj navajeni poti in selitev. Verjetno se zato navežejo in, roko na srce, tudi »odvežejo« veliko prej kot mi. Gotovo pa na vse skupaj vpliva tudi že omenjeno dejstvo, da so največji izvozniki zabavne industrije na svetu, zato imajo razbijanje monotonosti nekako v krvi.

Američani so za svoje predvsem kapitalistično naravnane cilje pripravljeni iti dlje kot mi, Evropejci. Da, pika, konec poglavja!

»Veš, Sandi, tu se dela, ni dopustov in izletov na morje ob koncu tedna. Če bi v življenju rad kaj (poudarjeno in podčrtano) materialnega ustvaril, so ZDA super, za kakovost vsakdanjega življenja pa ne tako zelo.«

V Ameriki so delo in pogodbe sklenjeni glede na uro opravljenega dela in nič nenavadnega ni, da delavec dela dvojne izmene.

»Če boš trdo delal, boš uspel!« sem poslušal tako od njega kot od vseh Američanov, meni pa ni in ni speljalo po tilniku do senika. In bolj razmišljam, manj sem prepričan, da sem jaz tisti, ki so se mu stvari nerodno spotaknile čez možgane. Kdo ima prav, ne vem, mi pa ob tem pride na misel citat Johna Lennona: »Ko sem bil star 5 let, mi je mama vedno govorila, da je sreča ključ do življenja. V šoli so me kasneje vprašali, kaj bom, ko bom velik, in sem odgovoril: »Srečen.« Rekli so mi, da nisem razumel naloge, jaz pa njim, da oni niso življenja.«

V razmislek še to: 4 od 5 globalno ustvarjenih dolarjev so šli letos v roke 1 % populacije. Torej, tudi če se mečeš na trepalnice in odrekaš vsemu do diete z drobtinami in mlačno vodo, bo več kot 80 % zasluženega papirja s potiskom prej ali slej končalo v žepih stricev od zgoraj.

»Ko prideš v Ameriko, so ljudje po videzu enaki kot mi, Evropejci, zato pričakuješ, da bodo razmišljali podobno. Obratno se zgodi, če potuješ v Azijo. Najbolj smešno pri vsem skupaj je, da sem se večkrat počutil bolj razumljenega v Aziji kakor med potomci evropskih priseljencev.«

»Življenje v tujini poveča tvoj svet in zmanjša ego.«

»Preprostost in občutek za luksuz sta prvi lastnosti, ki sem ju opazil, ko sem se preselil v Washington,« je dejal in nadaljeval v slogu: »Veš, Sandi, tu se res potrudijo, da življenje naredijo čim bolj preprosto. Če imaš denar, lahko s kreditno kartico urediš vse, še nakup avtomobila, ki ti ga bodo dostavili naravnost do doma.«

»Če Američani znajo kaj, je to poenostaviti stvari.«

Primerneje se mi zdi poglavje zaključiti z Lukovim odgovorom na vprašanje, kaj najbolj pogreša iz svojega odraščanja v slovenski vasi. Pri vseh teh arhitekturnih presežkih, neonskih lučeh mesta, ki nikoli ne spi, je bil odgovor več kot vreden razmisleka: »Pristen sončni zahod.«

Albert Einstein: »Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost. Ampak za vesolje nisem povsem prepričan.«

Rasizem je v Ameriki še zelo močan. Dragi moji, resnično upam, da so tej človeški podvrsti, torej rasistu, šteti dnevi. Verjamem, da zatiskanje oči ne rešuje težav, ne glede na to ali težavo razumeš ali pa jo samo občutiš. Vsak se ima pravico sam odločiti, kakšno teslo bo ob sprehodu skozi življenje, je pa pri tem nujno, da lastnih frustracij ne prenašamo na druge. Naj zaključim s citatom enega meni najljubših slovenskih glasbenikov, Lovra: »Veš, Sandi, tako kot glasbo imamo tudi samo dve vrsti ljudi, dobre in slabe, drugo so podrobnosti.«

Prosim vas, da ne sodite stvari po pričevanju drugih. Tam čez ni ne boljše ne slabše, samo drugače je.

V Ameriki v nekaterih primerih poslovneža sploh ne jemljejo resno, če ni vsaj trikrat propadel, saj se na svoji koži pač naučiš najbolje. Poskusiti pa so vedno vsi pripravljeni, tudi če svoje družine in sovaščanov zato ne bodo videli nekaj let. In tudi zato bodo na cilj prišli prej, ker bodo spali manj, delali več, predvsem pa se pobrali prej in tarnali manj. Tudi zaradi te prilagodljivosti gredo včasih preveč v ekstreme, saj se nisem mogel načuditi, kaj vse je mogoče. Če je pri njih vrednota fleksibilnost, njeno mesto pri nas zavzema zanesljivost. In bolj kot se mi oklepamo zagotovljenih služb in raje malce trpimo v coni udobja, bolj so oni pripravljeni skočiti na glavo, čeprav včasih še prej, preden preverijo globino bazena, v katerega skačejo.

»V Ameriko se podaj zgolj, če imaš res trdno voljo v življenju nekaj ustvariti ne glede na vse.«

Pri nas smo prav obsedeni z izleti na morje ob koncu tedna in ostalimi ugodnostmi, medtem ko se v Ameriki dela neprekinjeno in nekaterim se to celo povrne, da doživijo svoje ameriške sanje z upokojitvijo pri štiridesetih vred.

George Carlin: »Ameriške sanje se imenujejo zato, ker moraš spati, da jim verjameš.«

Ne razumite me narobe, spoštujem in občudujem vse na tej poti življenja, najbolj pa tiste, ki v življenju poskušajo nekaj doseči, saj je potovanje brez cilja zgolj tavanje. Vsekakor je Amerika najboljše mesto, da se človek preizkusi na velikem odru, toda cena, ki jo je za to treba plačati, je za marsikoga, vključno z mano, preprosto prevelika. Zato vsakemu svoje, brez obsojanj, lepo vas prosim, saj je prav pestrost družbe tisto, kar nas naredi bogate!

Iz knjige Skozi moje oči: ZDA, avtor Sandi Gorišek >>

 

2018-10-15T18:36:40+00:00

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link