Smrtno resno na hecen način …

Takole je bilo ...

PROLOG

Stres me je udaril. Taka je vsaj bila diagnoza upora moje ščitnice, ki je verjetno nekako tako muhasta kot njena lastnica. Ta diagnoza stresa je sicer kar priljubljena, opažam, saj utiša še take dvomljivce in brihtneže, kajti ne moreš je zares dokazati, pa tudi nasprotovati ne.

Podobno kot energijska zdravljenja. Več kot trdno verjamem vanje, zagotovo bistveno bolj kot v katerokoli tableto, a nikoli zares ne veš ali je res pomagalo ali ne - ali si se le prepričal, da je (sploh če ljudje zanjo veliko plačajo - se kaj hitro znajo prepričati v delovanje), ali se prepričaš, da ni, čeprav morda je. Zmedeno, vem, ker tudi je. Če podvomiš v delovanje, ti bo zdravilec rekel, da si pa sam preveč zaprt in blokiran. Verjetno je res. Blokirana sem. Ali pa zaprta. Ali pa kar oboje, kaj pa vem ...

No, podobno je pri diagnozi stresa. Če podvomiš v to diagnozo ob res precej sproščenem in umirjenem življenju, bodo rekli, da je to tak stres - prikrit. Ok, morda res - ne moreš ne pritrditi, ne zanikati. Ne dokazati, ne ovreči. Prikrit torej je.

Obstaja tudi verjetnost, tako mi je bilo rečeno, da je telo več let pod stresom in ko se končno v življenju umiriš, te pa udari za vso nakopičeno sranje za nazaj (sem ravnokar rekla sranje? ups ...) - ej, to mi pa pije vodo. Ni niti pomemben natančen odgovor tega, stres torej zdaj je, pravite. Prikrit ali nakopičen ali oboje - ali nekaj pač. Sprejeto. Kaj sedaj?

stres meditacija petra skarja

JEDRO

Sproščati se morate, pravijo. Ok. Razumem. Kaj točno mislite s tem?

Pomembno se je kdaj umiriti in biti vsaj pol ure na dan v tišini brez televizije, radia ... Hm, to sem zagotovo vsak dan več ur ... Je morda preveč in je zato nasprotni učinek?? Ne, ne, to ne ... Aha, ok. Kaj pa naj potem?

Pojdite na kakšen sprehod vsaj enkrat na teden. Hm, saj to grem vsak dan v naravo. Ali pa tečem. Ojej, je morda preveč tega in je nasprotni učinek?? Je morda tek stresen?? Ne, ne, to ne ... Aja, ne ... Kaj pa naj potem?

Vzemite si čas zase. Preberite kakšno knjigo ... Ok no, dajmo še kaj drugega najti, ker tega je tudi veliko v mojem življenju.

Ste poskusili z meditacijo? O ne, to pa še nisem! Bingo! Poizkusimo!

Da bi to zares pravilno usvojila in s tem kar najhitreje ukrotila to ščitnico, grem kar v srce izvora meditacij. V Burmo. Meditiranje po napotkih budističnega učitelja ... Meditiranje brez postanka ... Od štirih zjutraj do enajstih zvečer ... Deset dni ... Vsak dan ... Fajn ...

Sede, stoje, gledaje ali miže se mi zdi, da sem spala, ko po nekaj dneh le par ur spanja na noč nisem mogla zdržati pokonci ... Ajej, samo dajte mi posteljo, pa bom res globoko pomeditirala, sem razmišljala ... In joj kako so mi noge zatekle v tisti sedeči pozi, kakršne nisem vajena. Če bom samo še en dan v taki pozi, vam povem - to ti je stres!

No, vsaj komarji so bili veseli, da so imeli povsem nepremično tarčo, na kateri so imeli ves dan, vsak dan, čas raziskovati vsak delček njenega telesa, kje se je morda izmuznila krema, ki jim tako smrdi. In so našli. Vsak dan. Dobri so tile burmanski komarji, ni kaj.

Komaj dobro sem premasirala noge, že sem bila doma. Uf, dosti bolj udobno tole meditiranje doma. Predvsem krajše. Luštno. A vseeno kar malo breme, saj sem vedno večkrat pomislila - ah, pa je tisti čas v dnevu, ko moram spet malo pomeditirati za ta antistres program ... Bolj breme kot veselje in sprostitev.

(Aha, še to: Omenim doma, da imam antistres program. Kaj pa delaš, vpraša oče. Nič. Kako nič? Ja nič. Sedim in delam nič. Meditiram. Ti pa imaš čas ... To je res. To ga imam. Ti dam jaz lopato v roke pa boš imela antistres program ...)

A je postajalo tole meditiranje vedno bolj naporno. Preprosto - ni se mi ljubilo ... Iz ene ure je prišlo na pol ure, na 15 minut ... Zdaj pa tisti kipec Bude zaprašeno sameva nekje v kotu.

Pa mi reče duhovni mojster, da moram priti meditirat v skupino. Večji učinek, bistveno lahkotneje, čas hitreje mine, združene energije ... Ne vem točno, kako mi je takrat to 'prodal', niti ne ali sem zares sploh razumela, kar mi je govoril, a verjetno sem pristala v to, ponižno priznam, da bi tudi nehal govoriti o tem in da grem lahko domov. Kaj naj, rabim mir, so rekli, antistres pa to. Ok, pridem, pridem.

In sem šla. V skupino meditirat. Da bo čas hitreje minil, je rekel. In večji bo učinek, je rekel. Ne vem, če je bil večji učinek ali ne, a zagotovo ni minilo kaj hitro, še več - minute so se vlekle v neskončnost, ko nisem mogla utišati svojega kruljenja želodca! Bolj sem ga prosila, naj že neha na ves glas opozarjati nase v sobi 70ih ljudi smrtne tišine, bolj je bil glasen! Prisežem - kot bi se mi smejal! Moj lasten želodec meni! In nikomur drugemu? Resno? Nihče niti ne zakašlja, ne kihne, se ne premakne ...? Nič? Resno? Je to skrita kamera!? Samo jaz, edina novinka skupine s kruljenjem glasnosti za Guinessovo knjigo rekordov, prisežem. E - to ti je stres!

Pa grem na drugačno meditacijo, kjer ne bomo biti tako nepremični v popolni tišini - morda bo pa to tisto pravo! Baje neka nova tehnika, povsem revolucionarna, najboljša meditacija, sproščanje ... Odlično. To rabim. Sproščanje, antistres program.

Pridem tja - na vso moč migajo, skačejo, kričijo, se postavljajo na glavo ... Najprej še poskušam slediti, a se opravičujem stvarstvu in prav vsem na tem svetu - nisem se mogla zadržati smeha. Bilo je - smešno, kaj naj. Pa nikomur drugemu ne? Resno? Imam pač malo drugačen smisel za humor, ampak tisto mi je bilo res - smešno! Tako - prijetno smešno! 🙂

Za piko na i se nekdo še prav simpatično prekucne s klopi in nerodno (a varno) pade na tla - kot iz kakšne komedije, prisežem! Ko se nihče ni smejal, so me pa znali grdo pogledati ob mojem smehu, sem se v vsej vljudnosti in ponižnosti potrudila, da se zadržim glasnega smejanja. A bolj ko sem se trudila zadrževati smeh, bolj je postajalo smešno. Bolj ko sem si govorila 'ne se smejati, ne se smejati', bolj je bilo kot tisto, ko rečemo 'ne razmišljaj o rozastem slonu, ne razmišljaj o rozastem slonu', ko ne moreš, da ne bi razmišljal prav samo o rozastem slonu - tako me je še bolj sililo na smeh! Še bolj sem se smejala! Če mi moje drago vesolje še enkrat da kakšno tako noro smešno situacijo, a se ob tem ne smem smejati - prisežem, da me od mučenja zagotovo sesuje stres!

Šment, bolj ko se trudim sproščati, bolj se mi zdi, da je to stresno zame. Že samo iskanje in občutek, da ne znam delati tega kot ostali, me spravlja v stres!

Mah, naj gre vse skupaj v ___piiiip__ (cenzura z namenom, da lahko to tudi otroci berejo).

Vržem že verjetno peto ali deseto knjigo o meditacijah v kot, vzamem nahrbtnik, palice, obujem pohodne čevlje, v avto vržem še nekaj vode in prigrizkov ter se zapeljem proti goram. V Julijce. Oprtam si ta moj ljubi nahrbtnik, popravim čepico, globoko zaužijem gorski zrak, stopam po najlepši mi naravi v tišini, ob spremstvu ptic, kakšnega kozoroga, se dotikam skal ... E - to je to! Najgloblja možna oblika sproščenosti, kar jo poznam.

Sproščenost, kjer mi ne zatekajo noge, ampak veselo poskakujejo; ne rdečijo lica ob nerodnosti osamljenega kruljenja, ampak od sončka; ne zadržujem smeha, ampak je nasmešek stalnica na obrazu, na meliščih tudi glasen smeh; ne trudim se osredotočenosti na tu in zdaj, saj to preprosto je - vso pot. To je to. Brez truda, brez branja knjig o tem, brez učenja ... Samo je. Lahkotno, brezčasno, popolno. Če obstaja antistres program, je to zagotovo to. 

Tudi ta uradni in pravi jutranji pozdrav soncu, ki so me ga učili ... Pa jaz se tu v gorah stalno pogovarjam s soncem. Pa to še ni vse - celo kregam se z njim, kadar me na vso moč žge na odprtih grebenih. Pa učili so me pravilno globoko dihati in zajemati zrak z vsemi pljuči ... Uf, fino globoko tu navkreber zajemam zrak. Pa učili o me, da moraš kdaj bos stopiti na zemljo, na travo ... O ja, kako z veseljem na vrhovih vržem z nog te težke pohodne čevlje in zračim bose noge ter se sprehajam po gorski travici. Pa učili so me, kako pitni vodi ustvariti energijo ... Tale, ki priteče tule s skale, jo verjetno kar ima. Pa tudi tale sneg, ki si ga topim, da imam vodo.

Ekola, zdaj se lahko po zgledu modernosti današnjega časa prefinjenosti nazivov okličem za - gurujko gorske meditacije. Samo bolj malo udeležencev dobim tu poleg ...

gore stres meditacija petra skarja

 

EPILOG

Ja priznam, saj je v vsaki izkušnji meditacij bilo tudi marsikaj lepega mi ... Saj ni namen prispevka biti posmehljiva do tega, bolj morda le malo humorna - zgolj zato, ker mi je humor druga najboljša oblika sproščanja in duhovnosti.

Nikakor ni namen do česarkoli ali kogarkoli karkoli žaljivega, niti ni namen določanja kaj je prav in kaj ne, sploh pa ni namen določanja prave resnice o meditacijah. Daleč od tega. Ker tu niti ni prave resnice. Ni prave in napačne meditacije. Je le taka, ki meni ustreza, in taka, ki mi ne. Je taka, ki tebi ustreza, in taka, ki ti ne. 

Malce hecni so mi tisti, ki zagovarjajo eno in edino pravo meditacijo, eno in edino za najboljšo in pravo. To je tako, kot da bi rekel, da obstaja le en in edini določen čevelj določene velikosti določene oblike in določene barve, ki je najboljši za vse ljudi tega sveta. Če je, upam, da je vsaj lepe barve.

Zato drugič ne reci, da je nekaj najboljša meditacija, najboljše sproščanje. Reci, da je zate najboljša. Oziroma reci, da je zate trenutno najboljša. Kaj pa veš, kako bova razmišljala in v kaj verjela čez 5, 10 let ...

Tudi sama ne bi nikoli upala komurkoli trditi, da je gorska meditacija zagotovo najboljša. Bog ne daj! Si predstavljate, da potem temu sledi, se hudo namuči ko sopiha proti vrhu, ob čemer me poimenuje z vsemi možnimi svetniki ... Vam povem - ta bi iz vse nakopičene jeze do mene zagotovo doživljal močan stres tam gori na gori!

Saj se sicer poslužujem včasih tudi še kakšne druge oblike meditacije, po občutku in zagotovo ne z mučenjem. A meni je pisana na kožo - gorska. Katera pa tebi? 

 

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

2017-10-20T14:30:22+00:00

4 komentarji

  1. Andreja 12/06/2017 at 12:02 pop - Reply

    Super napisano Petra 🙂

    A ne, koliko stvari človek poizkusi in časa porabi, da potem ugotovi, da to res ni znaj…

    Lepo bodi Petra.

    Andreja

  2. Maj 13/06/2017 at 8:19 dop - Reply

    eee super je tale. Podobno kot tista da obnemo vse kotičke sveta, potem pa najblj modre slšimo doma pri babici in dedku. Bravo Petra.

  3. Mojca Vnuk 15/06/2017 at 3:28 pop - Reply

    Petra bravo. Ni pravil. Le sebe poslušati. Tudi jaz sem se otresla stresa s tresenjem od smeha. 🙂 Mojca Vnuk

  4. Petra 29/08/2017 at 11:11 dop - Reply

    Tako je, vsak potrebuje kaj drugega in tista primerjava s cevlji je odlicna. Vendar v danasnji druzbi ni zazeljena individualnost, vse zivljenje usmerjajo od vrtca naprej v neke ”druzbene okvirje”. Stres? Tudi seks je stres a okoli tega nihce ne zganja cirkusa.
    Imam obcutek, da so pojmi kot naprimer stres, depresija, anksioznost,…, odlicna sredstva in vzroki za prodajo farmacevtskih sredtev – za pranje mozganov, po domace.
    Vcasih smo temu rekli:” Vsedi se v kot in pocakak, da te mine”.
    L.p. Petra Stefanec Podpecan

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!