Sreča v nesreči

Mladi imamo eno posebno pomanjkljivost - prepričani smo, da imamo pred seboj še neskončno dolgo življenje.

Natanko 11 let je danes od dne, ko smo imeli hudo prometno nesrečo na avtocesti. Seveda se človek na obletnico spomni takih pomembnih življenjskih prelomov in razmišlja o njih (ali še bolj kot to - ima mamo, ki ta dan praznuje kot "zahvala bogu, da je dal mojemu otroku še eno možnost rojstva", vsaj tako ona pravi). 

sreca v nesreci petra skarja

Kje smo ga polomili, da smo tako zmalinčili ta ubogi avto? V bistvu je bil skoraj popolno čudovit dan. Z eno samo sekundno napakico. Od ranega jutra smo se sprehajali po naših Julijcih, od Bohinja do vseh Sedmerih jezer in po planinah nazaj, med potjo celo videli komaj skotenega kozlička in ob sončnem vremenu imeli res lep dan. Verjetno sem imela večino dne nasmešek na obrazu, tako popolno se mi je zdelo moje življenje. Bila sem v družbi meni takrat ljube osebe, prve ljubezni, še tiste, zares neumne popolne zaljubljenosti, v katerih ne vidiš nič realnega; pred menoj je bila še odlična športna kariera; ravno sem zaključila gimnazijo in odlično opravljala maturo; poleg tega pa šetala po gorah pod vodstvom trenerja odbojke ... V zavedanju tega čudovitega življenja sem prijetno utrujena blaženo zaspala na zadnjih sedežih avtomobila (neprivezana, seveda, bravo Petra).

In se zbudila v kliničnem centru v Ljubljani dan ali dva po tem. V bistvu sploh nisem vedela ali je minil dan ali dva ali morda leto ali dve. Vedela sem le to, da nič ne vem. Da v trenutku prvih pogledov na bel strop bolnišnice nisem imela spomina. Ne kako mi je ime, ne kdo sem ... 

Imela sem pa srečo, da se, za razliko od sopotnika in šoferja, nisem spominjala nesreče in vsega hudega dogajanja okoli tega. Še danes se ne. Tako mi ni ostalo kakšnih groznih slik, panike na avtocesti, kakšnih nočnih mor ali česarkoli podobnega. Ja, to je res sreča.

In imela sem srečo, prav tako kot oba sopotnika, da smo jo vsi na koncu dobro odnesli. Nekaj brazgotin, ki nas bodo vedno spominjale na ta dan, malo zvita noga, kakšen pretrgan živec ampak nič hujšega, kar bi nas oviralo za normalno življenje. No, zaradi malo hujše poškodbe noge sem morala opustiti odbojko - jaz, takrat prepričana, da bom v samem vrhu najboljših odbojkaric sveta! Bodimo realno no, tako dobra pa tudi nisem bila. Že moja konstitucija je bolj primerna za nogometašico kot odbojkarico. Ali pa za golf ali badminton, karkoli, ampak za odbojko pa res ne. 

Kasneje so mi povedali, da je voznik le za moment zakinkal za volanom, kar je bilo pri taki hitrosti vožnje na avtocesti dovolj, da smo zapeljali na zaščitno ograjo in se kotalili po travniku ob avtocesti. 

Takrat, 18-letnica, si nisem postavljala vprašanj stila - zakaj se nam je to zgodilo, kaj se lahko iz tega naučim, kaj dobrega mi je to prineslo ... Takrat sem bila samo jezna, da imam za vedno vidne brazgotine. Takrat, ko je videz edina res pomembna stvar. Poleg popolne prve ljubezni, seveda. 

Danes, 29-letnica si tudi ne postavljam več takih vprašanj, se pa zelo dobro zavedam dobrih stvari, ki mi jih je ta nesreča prinesla. 

Verjetno je nekaj najbolj klišejskega reči: "Vsaka stvar je za nekaj dobra. Čez čas vidiš pozitivne stvari, ki ti jih je dana situacija prinesla ..." Ko si sredi te "situacije", sredi kakšnih težkih izzivov, dogodkov, je to verjetno najbolj brezvezna tolažba. A kljub vsej klišejskosti je to tako zelo res ... Res vsaka na prvi pogled še tako grozna situacija prinaša nekaj dobrega. Morda celo odličnega. 

Eno bistvenih daril, ki sem jih takrat dobila, je bilo zavedanje, da se življenje lahko v hipu konča. Ena sekunda in je konec. Pa naj si boš star 18 ali 29 ali 80 let. Prej sem živela s prepričanjem, da je pred mano še neskončno dolgo življenja. In temu primerno sem tudi delovala. "Bom že enkrat v prihodnosti ... Saj sem še mlada, mnogo let imam še pred sabo, da to naredim ..." In sem v slogu normalnosti tako tudi delovala. Pasivno. Itak imam še dovolj časa. 

Kakšna zmota! Od nesreče dalje se vedno zavedam, ampak to res zavedam v vsaki celici svojega telesa, kako hitro se lahko to življenje konča. Opažam, da zato tudi hitreje uresničujem kakšne svoje želje, hitreje dam na trg kakšen produkt, lažje kaj naredim, spregovorim, ustvarjam ... vsaj hitreje kot povprečni predstavniki moje generacije. Prepričana sem, da le zato, ker se zavedam: "Petra, kdaj, če ne zdaj? Saj ne veš ali boš jutri še tu ... Torej stori to danes! Ne odlašaj!" Ne rabim se niti siliti v to v stilu ameriških motivacijskih pristopov, ampak mi je to dosti naravno. 

Ko se mi je porodila želja skočiti v tandemu, bam, naslednji teden sem že vriskala od veselja, varno privezana na padalo, ko sem kot ptica uživala v lebdenju v zraku nad Bohinjskim jezerom. Ko sem želela potovati, sem že naslednji dan imela v roki letalsko karto, čeprav se mi ni niti sanjalo, kje bom dobila denar za samo bivanje na drugem koncu sveta. Ko sem želela izdati svojo prvo knjigo, sem jo kaj kmalu držala v rokah, čeprav je bilo nesmiselno, da 23-letnica piše knjige. Kdaj pa, če ne zdaj, sem se takrat spraševala. Ko so mi rekli, da moraš biti star vsaj 50 let, da imaš kredibilnost pisanja knjig, sem si mislila: "Kako pa veste, da bom doživela 50 let?! Lahko je jutri vsega konec."

Verjamem oziroma opažam, da je to res dobra lastnost, ki mi pomaga skozi življenje ustvarjati več, doživeti več, videti več sveta, spoznati več ljudi ... Zavedanje, da se lahko življenje jutri konča. 

Hecno se sliši, ampak meni je ta nesreča dala res ogromno dobrega. Omenjeno zavedanje je le eno izmed tega. Spet bom čisto klišejska, ampak - res je vse z nekim razlogom. Res vsaka nesreča v sebi nosi seme izjemne sreče in spremembe. Res smo morali v življenju doživeti nekaj nesreč, da so nas zgradile v trdnejšo osebnost in boljšega človeka. 

»Čez 20 let ti bo žal za stvari, ki jih nisi storil, in ne za tiste, ki si jih. Zato odvrzi sidro, razpri jadra, izpluj iz varnega pristanišča. Ujemi veter v svoja jadra. Raziskuj. Sanjaj. Odkrivaj …« Mark Twain

... zato pojdi na tisto potovanje, napiši tisto knjigo, pokliči tistega prijatelja, naredi tisto norost ... 

 

P.s.: Sicer je ta moja sprememba pustila za sabo tudi zelo živčna starša, saj se je takrat tamala kar naenkrat nespametno spomnila, da bi pustila šolo, da bi odprla svoje podjetje, da bi z nahrbtnikom potovala po neki Mehiki na drugem koncu sveta, da bi skakala s padalom, se iz meseca v mesec premišljevala kaj bi sploh delala, vsakič je imela nek nov hobi ... Saj reveža niti nista vedela ali se je punci zvrtelo od hudega pretresa možganov, ki ga je doživela v nesreči, ali je res lahko čez noč postala tako zelo drugačna oseba. Verjetno je bilo tisto obdobje njima še najtežje ... Kaj naj, žrtve vedno so.  🙂 "Bože mili, kaj pa zdaj spet ..." je bil klasičen odziv na moj začetek: "Ati, mami, vesta kaj sem razmišljala ..." 🙂 Danes se temu lahko skupaj prijetno nasmejemo. 

 

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

KLIKNITE ZA PRENOS
Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link

 

2018-07-05T07:52:35+00:00

5 komentarjev

  1. Jaka 09/07/2018 at 5:46 pop - Reply

    Spoštovana:
    Zelo POMEMBNO je, Da Nesrečen Dogodek Ne PUSTI TRAVMATIČNIH POSLEDIC.
    Hvala za Ispoved Nesrečno-Srečnega DOGODKA.
    Vsaka ISKUŠNJA,Človeku ,Ljudem Prinese,ODPRE Nov POGLED na Življenje.
    Spoznamo,Da je Življenje MINLJIVO ,da Se v TRNUTKU Lahko Konča.
    Da POSTANEMO po Nesrečno-Srečnem DOGODKU,ISKUŠNEJŠI, Boljši Ljudje.
    Prihodnost je NEPREDVIDLJIVA,Preteklosti pa NIKOLI Več Ne BO,Bodo Samo Še SPOMINI.
    Zato Je Živeti ,ZDAJ in TUKAJ,NAJPOMEMBNEJŠE,Biti USTVARJALEN,Napraviti NEKAJ iz Sebe in Za SEBE,Ne POZABITI Na DRUGE,Tudi na Svoje DRAGE.

  2. Simona 09/07/2018 at 5:46 pop - Reply

    Hvala za članek <3

  3. Sandra 11/07/2018 at 12:25 dop - Reply

    Kdo, če ne JAZ?
    Kje, če ne TUKAJ?
    Kdaj, če ne ZDAJ?

  4. Breda 16/07/2018 at 5:24 dop - Reply

    Draga Petra!

    Tvoja močna volja, vztrajnost, pogum, prijateljska naklonjenost in toplina, ki izžarevajo iz tvojega srca, so kot cvetovi, ki s svojo lepoto vedno znova osrečijo srce…Pa čez toliko bolečin je včasih treba prehoditi…
    Misli iz srca: “Odločno vzemi svojo usodo v svoje roke ali – bolje rečeno – v svoja usta in GOVORI! Govori o tem in onem, izmenjuj zanimive izkušnje, karkoli že, a govori… ali piši…(tako kot Petra..:-).
    Moč komunikacije je eno NAJLEPŠIH in najdragocenejših daril, ki so nam bila dana ob rojstvu. Samo molk povzroča, da se ljudje oddaljujemo drug od drugega,,,
    HVALA PETRA ZA TVOJA SPOROČILA, ZA TVOJE KRASNE IN ISKRENE KNJIGE, Camino pa je nadvse odlična! Vsakdo nosi “svoj >Camino”…….

  5. Janez 03/08/2018 at 10:13 dop - Reply

    Naključij ni! V življenju ima vsak dogodek svoj pomen. Včasih nam je sporočilo jasno takoj, včasih šele čez leta. Vsak posameznik ima v življenju določeno vlogo. Eni jo igrajo na polno drugi malo manj. Petra hvala za bogato vlogo, ki jo igraš in deliš z nami!
    Vse dobro!

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link