“Tako pametna, da ti že škodi!”

»Tako si pametna, da ti že škodi,« mi je večkrat (verjetno humorno) rekel oče, ko sem filozofirala na svoji poti iskanja nekih odgovorov. O obnašanju ljudi, odnosih, čustvih, mislih, življenju, o vsem. Doma so bili prepričani, da bom zavila na kakšen študij filozofije ali se mi bo pa odpeljalo (tako so rekli). Na študij nisem šla, za tisto drugo pa ne morem zatrditi …

Ampak res sem želela biti – pametna. Zase. Želela sem razumeti vse, vedeti vse. Vem, da se to sliši mnogim nadvse klišejsko, čudaško ali celo zasmehljivo, a jaz sem resnično kot otrok že želela – razumeti delovanje celotnega sveta. Vsega. Privlačila me je tako psihologija kot ezoterika, tako znanstvena dognanja kot neotipljive duhovne sfere. Čemu? Verjetno v naravnem vzgibu najti popolno srečo in izpopolnjenost v tem življenju. Ja, recimo preprosto, da sem želela najti način, kako imeti POPOLNO življenje.

Na začetku je bila ta divja vožnja raziskovanja nadvse zanimiva. Moja neusahljiva radovednost je poganjala to pot vedno hitreje in močneje, nasmeške na obrazu mi je risalo vsako novo spoznanje, zadovoljstvo pa vedenje, da se stalno pomikam naprej, vedno bližje in bližje tej popolnosti.

A nekje se je zalomilo.

Najprej sem mislila, da moram na sebi popraviti le eno stvar in potem bo vse super. A ko sem se poglabljala v to raziskovanje sebe, se je odprlo še 10 novih področij, ki sem jih želela počistiti. In ko sem drezala še dalje, so se odpirala spet nova in nova … Vedno več in več ..

Včasih sem si že želela, da bi lahko šla nazaj v nevednost določenih stvari, ker 'blagor nevednemu …'. A nazaj ne gre. Ko nekaj veš, vidiš, čutiš, tega ni moč več zabrisati.

Trdno sem vedela le nekaj – več ko vem, bolj vem, kako malo vem. Včasih nadvse naduta od lastnega psevdo-vseznalstva sem iz leta v leto bolj ponižna pred Življenjem. 

Vedno več sem imela znanja, razumevanja, vedno več informacij, a s tem na trenutke tudi vedno več zmedenosti. Že malce utrujena od tega stalnega opazovanja sebe, razumevanja vzorcev, usmerjenih samogovorov, raznih vaj, zaznavanja čustev in vzgibov telesa in še in še … sem padla v obdobje, ko nisem želela vedeti ničesar več novega. 

In kje je sedaj tista pot, kako imeti lepo, srečno, popolno življenje?

Če bi sledila temu, kar učijo 'mojstri srečnega in popolnega življenja', bi morala vsak dan meditirati, si zapisovati cilje in hvaležnosti, veliko časa in misli usmeriti v pravo pripravo petih obrokov ekološke hrane prave energije, prav tako paziti na energijo vode, vsaki stvari stalno dajati pozitivna sporočila, večkrat dnevno zavestno dihati, pa dovolj telovaditi, biti dosti v naravi, pisati dnevnike in izlivati čustva, pa še joga, pa EFT, Hopooponopono, molitve, obredi, pa skupinska meditiranja, take in drugačne joge, pilatesi, pa tibetanske vaje, pa OSHO-ve meditacije, nujno še brati knjige, risati in poslušati sproščujočo glasbo … pa to še ni vse, še stotine podobnih opravil dnevno, če bi poslušala vsakogar, ki pozna pot do popolnosti. To pravilno življenje poduhovljenega zna biti prav drago - drago v času in denarju!

Na koncu sem se zamislila – tudi če vse to res pomaga, mi že obremenjenost z vsem tem NE omogoča lepšega življenja. 

Že malo izmučena sem globoko zavzdihnila, obudila prirojeno kmečko logiko in si rekla:

Morda je vse skupaj dosti bolj preprosto. Kaj če bi bilo dovolj le večkrat globoko zadihati, včasih stopiti bos na travo, ustaviti pogled na padajočem jesenskem listju čudovitih barv, včasih poprijeti za lopato ali pa motiko, večkrat objeti prijatelja in ljubeče poljubiti partnerja, pogledati natakarja v oči in mu reči hvala, pobrati tisti odpadni papirček s tal, večkrat delati tisto, kar nas veseli, se večkrat nasmejati in morda prebrati kakšen vic, najbolj pogumni se še malo nasmehniti na svoj račun … in se vsak dan vprašati – kaj dobrega lahko danes naredim zase, za prijatelja, za svet?

Tako enostavno, tako naravno, tako dostopno, tako vsem na voljo. Ne verjamem, da lahko dolgoročno ohranimo ogromne namerne spremembe čez noč. Verjamem pa, da lahko z zelo majhnimi koraki, majhnimi enostavnimi navadami dobrega spremenimo vsak svoj svet na (še) bolje. In ko spremenimo sebe, hote ali nehote spremenimo tudi svet. Če se osredotočimo na to, ob tem še z veseljem pojemo zelenjavo domačih vrtov in vsak dan malo razmigamo svoje telo, se o stresu in neulovljivem smislu življenja sploh spraševali ne bomo …

Morda je pa to vse, kar zares potrebujemo, da bomo življenja, kakršna so nam podana, živeli z več sreče v očeh, z več miru v duši in ljubezni v srcu.

Strinjam se, da je znanje izjemno pomembno in ti ga nihče ne more vzeti, zato je to naše pravo bogastvo. Ne strinjam pa se popolnoma v tem, da pridobivanje znanja nikoli ne škodi. Škodi, ko ga pridobivamo zmedeno vse povprek brez fokusa na račun izgubljenega časa. Ker le čas je tisti, ki ga nikoli ne moremo nadomestiti, kupiti, menjati, dobiti nazaj ... 

...

Ko sem to svoje razmišljanje podelila z očetom, se je le nasmehnil in humorno pripomnil: »No, saj sem ti rekel. Ampak jaz za tako ugotovitev nisem rabil hoditi po celem svetu pa prebirati toliko knjig. Sem ti rekel, da si tako pametna, da ti že škodi.« No, kdo je zdaj tu zares pameten …

2017-11-05T16:34:40+00:00

Komentar

  1. Marija 05/11/2017 at 9:32 pop - Reply

    Celo življenje je učenje. Ja, tudi jaz sem pametna, da mi že škodi. Pa kaj. Ampak se imam fajn. Pri petdesetih se mi sladko žvižga za vse. Mater, sem egoistična. Pa kaj. Še vedno sem sonce na tem svetu in vsi me imajo radi.

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!