V iskanju poslanstva …

Danes je veliko govora o tem, da moramo najti svoje poslanstvo. Bolj čustveni bi temu rekli - najti tisto pravo notranjo strast. Bolj razumski bi rekli – najti tisto, v čemer si najboljši. Bolj duhovni bi rekli - najti tisto, za kar si bil poslan na Zemljo.

Jaz bom tu poimenovala to preprosto – najti svoje poslanstvo.

V duhu tega iskanja poslanstva vam povem eno zgodbico. Zgodbico o fantu, ki ga bomo poimenovali ... hm, kako naj mu bo ime ... naprimer Fabrizio. Ja, naj bo Fabrizio! 🙂


kaj je moje poslanstvoFabrizio je imel redno varno službo od 8.00 do 16.00, ki jo iz leta v leto bolj sovražil. Pritiski šefov, nizke plače, nestrpno čakanje kratkega dopusta, enolično delo brez sprememb iz leta v leto ... A Fabrizio si je želel nekaj več od življenja! Vedel je, da je sposoben ustvariti več! Da je prišel na ta svet z višjim namenom in da njegovo življenjsko poslanstvo zagotovo ni zgolj preživljati dolgočasnosti vsakodnevne rutine enoličnosti ... Zato se je odločil, da bo 'šel na svoje'!

Ni vedel, kako bi stopil na samostojno poslovno pot, kaj bi sploh delal; vedel je le, da tako ne more več naprej. Ko so mu v službi znižali plačo in mu naložili še več bremena, je bila bolečina dovolj velika, da je rekel: »Dosti imam!« in dal odpoved.

Najprej si je vzel mesec dni dopusta, potem pa začel razmišljati, kako naprej. Ker ni vedel ničesar o podjetništvu, tega ga pa tudi niso naučili v šolah, je seveda začel brskati po informacijah. Zasledil je nek seminar mlade skodrane punce, ki je na samostojni poti, in si mislil: »Če lahko ona, bom pa še jaz!« in je prišel na moj seminar Česar nas niso naučili v šolah, podnaslov – podjetnost.

Priden je bil, vzoren učenec tale Fabrizio, ni kaj. Neumorno je vsrkaval vso znanje in informacije. Verjetno ga je še nekaj časa bolela roka od tako vestnega zapisovanja.

Ves navdušen, poln motivacije, zagona, visokih sanj in nasmeška, da se podaja na pravo pot, je takrat šel domov. Čez nekaj dni se odloči, da odpre podjetje, a so domači rekli: »Ah, to se ne izplača. Kaj pa ti veš o podjetništvu ... Pusti ti to sanjarjenje in si najdi raje pravo varno službo. Najbolje, da v Krki.« Fabrizio je bil namreč iz Dolenjske, ker so dobiti službo v Krki sanje vsakega starša za svojega otroka.

Fabrizijeva zagnanost je popustila ... A želel si je nazaj tisto navdušenje, močno si je želel tisti JUST DO IT odnos in zagon! Na Facebooku zasledi seminar osebne in poslovne rasti. Še brezplačen je bil. Takoj se prijavi! In na naslednjega tudi! Pridno nabira znanja in informacije iz tovrstnih mnogih dogodkov in knjig ...

Čez kakšen mesec dni Fabrizia ponovno srečam na mojem seminarju Česar nas niso naučili v šolah, torej ista tematika. »Zvesta stranka, to je dobro, pravijo,« pomislim. Bil je spet en najbolj vzornih učencev.

Ko ga srečam že tretjič, ga povprašam, kako mu gre, kaj si želi v življenju početi, zakaj je tu, kakšna so torej njegova pričakovanja. In mi reče: »Veš, odprl bom svoje podjetje. Zdaj samo nabiram čim več znanj, čim več informacij, preučujem zgodbe uspeha ostalih, da se iz tega kaj naučim.«

Vprašam ga, zakaj še ni odprl podjetja, saj je deloval v tem zelo odločen. »Veš, saj bi, ampak ne vem še natančno, kaj je moje POSLANSTVO. Kaj je res tisto, kar bom delal s STRASTJO, v čemer sem NAJBOLJŠI. Ne vem še točno ali bi to ali raje ono ... To še malo raziskujem, a bom kmalu ...«

Na Facebooku zasledim, da je čez kakšen mesec že osvojil licenco NLP coacha, pa potem licenco Prana Healinga, nakar objavi diplomo osvojenega znanja Govorice telesa, in pa priznanje, da je obiskal poslovni vikend, nato celo certifikat za duhovnega vodjo ... Nizal je diplomo za diplomo, certifikat na certifikat ... 

Čez dobro leto se spet srečava na seminarju, kjer mi pravi: »Veš, še malo, pa bom začel. Že vem, kaj bi delal, kaj je moje poslanstvo, imam že poslovni načrt, vse. Samo še tale program usvojim ...« Res je bil odločen, super, našel je svoje poslanstvo.

Minevali so meseca, minilo je leto, minili sta dve ...

Lansko leto, štiri leta od njegove odpovedi iz službe, se spet srečava na nekem dogodku. »In, Fabrizio, kako ti gre?«

»Veš, nisem še odprl podjetja. Ampak zdaj pa bom res kmalu, sem tik pred tem. Vedno bolj sem samozavesten, ker imam vedno več znanj, veščin, prepričan sem, da bom obvladal ta podjetniški svet. Veš, sem ugotovil, da tisto ni bilo moje poslanstvo. Nisem se čisto našel v tistem. Čutim, da ni to še to. Še malo iščem ...«

Nakar ga vprašam: »Fabrizio, kaj pa če ga ne najdeš, tega - POSLANSTVA?«

»To ni možno, vsi imamo svoje poslanstvo,« odločno odgovori. »Vsi poudarjajo, da je to najpomembnejša stvar, ki jo moram spoznati, da bom v življenju srečen in uspešen, ter da je vredno posvetiti več časa temu, da ga res najdeš!« Nakar pogleda mene in mi reče: »Vidiš, tudi ti ne bi mogla delovati, če ne bi našla svojega poslanstva. Našla si ga v pisanju knjig in predavanju, kaj ne?«

»Fabrizio,« mu odgovorim, »ne vem ali je to moje poslanstvo. Vem le, da to TRENUTNO res rada delam. In vem, da imam talent tega in da se mi čas nekako ustavi, ko padem v ta element pisanja.«

»Vidiš,« navdušeno reče Fabrizio, »to jaz iščem pri sebi. Ko bom to našel, bo vse šlo enostavno in hitro.«

»Ampak Fabrizio,« mu žal prav nič v stilu motivacije rečem, »ampak nikoli ni vse enostavno in hitro ...«

Dogodek se je začel, midva pa zaključila pogovor.

In Fabrizio je ostal iskalec vse do danes. Še naprej išče svoje POSLANSTVO.


V obdobju, ko sem imela veliko predavanj, sem sčasoma opazila, da imam veliko zvestih, rednih strank, in da je Fabrizio zelo povprečen obiskovalec premnogih seminarjev osebne in poslovne rasti.

Najprej so mi take redne stranke sicer godile, nakar sem spoznala, da je to v bistvu slabo. Moj uspeh bi bil, če bi znala ljudem predati nekaj, da bi se s pomočjo tega res opazno premaknili. Ne pa nekaj, zaradi česar zgolj prihajajo nazaj. Spet in spet. Morda je tudi tu razlog, da sem takrat začela opuščati tovrstne seminarje. »Nekaj ne delam prav,« sem pomislila.

Veliko sem razmišljala o tem – kaj delam narobe. Ne želim pomagati, ne želim niti sodelovati pri tem, kako ljudje odtavajo v zgolj iskanje poslanstva, ki se nikoli ne konča. Stalno ostajajo tam, tik pred prebojem, a ne padejo niti dol (kar bi jih prebudilo), niti ne naredijo preboja (kar bi jim dalo sveže energije). Držijo se rahlo nad površjem preživetja, nad gladino jih pa drži to, da MISLIJO, da so vedno bližje uspehu s tem, ko zgolj v nedogled nabirajo vedno nova in nova znanja, poznanstva, certifikate in diplome.

In ko sem tako razmišljala, spremljala ljudi in dala ob tem tudi sebe na pedestal, sem ugotovila, da sem na svoji poslovni poti ob premnogih neumnostih naredila nekaj pa prav. Nekaj ključnega! Nekaj, kjer sem se razlikovala od Fabrizia.

Kaj je bilo to? Takole je bilo ...

Kot Fabrizio, sem se tudi jaz (pri svojih 19-ih letih) odločila, da grem na samostojno poslovno pot. Še sreča, da sem bila glede podjetništva takrat tako zelo nevedna, da še pomislila nisem, da bi to znalo biti težko. Zato sem preprosto odkorakala na Ajpes in odprla s.p. Katera dejavnost? »Kar vse mi dajte,« sem rekla, saj še nisem vedela, kaj bom dejansko delala. Grozno, nespametno, a vrgla sem se v blato. Splavaj ali potoni, samo ne stoj na mestu.

Ko mi je znanka vsa navdušeno razlagala, kako uživa v svojem delu, kako enostavno in hitro zasluži, se ob tem zabava, osebnostno raste ... (neverjetno, kako je znala lažno prehvaliti tisto delo),  sem si rekla: »To je to, to hočem početi, to bo moje poslanstvo!« Na hitro sem naredila vse potrebne licence in - tržila finančne produkte. Kdor me vsaj malo pozna, ve, da zagotovo nisem za tri stvari – za politiko, za računovodstvo in za finance.

A kaj naj, stroški so bili, starši ne bogati, zato sem se oprijela prvega, kar mi je prišlo na pot. DELOVALA SEM, čeprav mi je bilo kmalu jasno, da to nikakor ni delo zame. Medtem sem SLUČAJNO ob vsem mučenju samostojnega podjetništva pisala blog, kako se kot popolni zelenec tega sploh ubadam v tem meni težkim nepoznanim podjetniškim svetom. In SLUČAJNO je iz tega potem nastala prva knjiga Česar nas niso naučili v šolah.

Ko sem knjigo želela bolj spromovirati, a nisem imela denarja za spletno stran, sem SLUČAJNO naletela na osebo, ki me je naučila, kako se naredil spletna stran, kako se jo optimizira, poveže s socialnimi omrežji in Googlovimi orodji ... In SLUČAJNO so do mene prihajali ljudje, ki so prav tako potrebovali svojo spletno stran, zato sem lahko naslednji dve leti organizirala delavnice izdelave spletnih strani, kjer sem prvič zares predavala.

Ker je bilo v isti stavbi še eno podjetje klicnih centrov, so me SLUČAJNO povabili, da še jaz občasno delam pri njih, kasneje kot vodja tistega klicnega centra. SLUČAJNO sem prav v tistem podjetju spoznala partnerja, s katerim sva kasneje gradila hišo in ob tem potrebovala kredit. Ker si kot s.p. za banko najbolj neljuba stranka in ne dobiš skoraj nič kredita (pa če zastaviš lastno mamo, ti ga ne bodo dali), sem SLUČAJNO iskala začasno službo in tako prišla v Studio Moderno ter zato zaprla s.p.

Aja, pa vmes sem tudi kdaj kelnarila, kdaj zidala, kdaj pleskala, kar je pač prišlo na pot ...

In SLUČAJNO sem dobila odpoved iz Studia Moderne in kmalu za tem doživela takrat hud mi življenjski padec, ki me je prisilil v premik. Na srečo. Ker se mi je zdelo najlažje od vsega na hitro napisati knjigo, sem res v nekaj urah napisala knjigo Ameriški milijonarji so spregovorili, v upanju, da jih prodam vsaj 100 kosov in imam tako tisti mesec denar za stanovanje in hrano.

A SLUČAJNO so ljudje to knjigo kar kupovali. In SLUČAJNO sem s to knjigo prišla na Kitajsko. In SLUČAJNO so mediji iz tega naredili veliko zgodbo ...


Šele po približno 6 letih DELOVANJA v samostojnem podjetništvu sem prvič začutila brez dvoma, da delam nekaj, kar mi je pa res zelo pri srcu. Nekateri bi rekli poslanstvo, drugi strast, tretji le dan talent – pišem knjige.

Preskope so besede, da bi znala opisati izjemnost občutkov, ko padem v element pisanja. Mnogokrat si naprtam nahrbtnik, vanj skrbno položim mali računalnik, grem v gore in tam, v popolni tišini in čistosti narave meni raja na Zemlji pišem knjige. To je to, si mislim danes. A se ob tem zavedam, da ne vem, kam me življenje pripelje čez leto, dve, pet. Morda bom celo življenje pisala knjige, morda ne napišem niti ene več. Ne vem. In ob tem nevedenju se počutim dobro, saj s seboj prinese tudi svobodo izbire in boljši pregled nad priložnostmi, ki pridejo na pot.

Fabrizio je imel prav - res je najti tako delo, ki ga res srčno rad počneš, nekaj najpomembnejšega. Meni osebno tudi največji osebni uspeh, da sem to našla že sedaj. A naj te to iskanje poslanstva ne zablokira v delovanju, kot je Fabrizia, da minevajo leta, on pa v resnici sploh še ni storil prvega koraka. Še huje - on misli, da dela korake, a v resnici jih ne.

Kaj je bilo torej v tej moji hecni dozdajšnji poslovni poti kljub neštetim nerodnostim in napakam bistvenega? DELOVALA SEM! Stalno sem delovala, pa čeprav sem v danem trenutku vedela, da to ni delo, ki ga želim opravljati celo življenje. In sproti sem nabirala potrebna znanja in se hkrati samo-opazovala, kje mi zaigra srce. In tu je bila bistvena zmota Fabrizia, zakaj še danes tava iz seminarja na seminar - ker najprej nabira neskončnost znanj in išče poslanstvo, da bo nekoč deloval. Raje deluj in boš ob tem stopanju sproti našel poslanstvo. Slučajnosti, sreče in naključja se pojavljajo le tistim, ki stopajo, pa četudi včasih malce izven 'prave' poti. 

Naj te ne ustavi to pretirano nabiranje znanja. Seveda zagovarjam, da se stalno izobražujemo in da nam znanja nihče ne more vzeti. A v tej enačbi ni zgolj znanje, je tudi čas. Če brez fokusa zgolj nabiramo znanje, kar nam pride na pot, pretirano zgolj skačemo od seminarja do seminarja, nam to vzame ogromno časa. Čas pa je danes največja dobrina in vedno večja bo. 

Pa še nekaj je zmotno mislil Fabrizio: »Ko bom našel poslanstvo, bo pa vse enostavno in hitro. Tako bom vedel, da je to to.« V podjetništvu ni nikoli vse enostavno in hitro. Če je, je nekaj narobe.

Nekemu Američanu sem omenila, da mu zavidam, ker tako uživa v poslu. Rekel mi je: »Petra, vedno je SHIT WITH THE GOOD.« In dodal: »Samo pazi, da bo več GOOD kot SHIT. Če ni, nekaj spremeni.« Se opravičujem izrazu, a tako je rekel ...

Prepričana sem, da v našem okolju večini, ki se nekako ne prebijejo čez to prvo ključno stopničko podjetništva, ne manjka znanja, veščin, poznanstev, denarja ... manjka AKCIJE. Zato DELUJ. Ne čakaj.

Ne zgolj razmišljati, kaj bi, če bi, kako bi, ampak stopi ven in nekaj naredi. Četudi se zato izpostaviš vsemu kamenjanju; pa tudi metanju rožic. Saj smo se odločili za tako pot izpostavitve, to je pač del podjetništva, kaj ne?

Zato ne čakaj, da boš našel poslanstvo in potem deloval. Raje deluj in boš sproti našel poslanstvo.

P.s.: Pa da se razumemo - vse te besede namenjam tudi sebi, ker sem tudi sama velikokrat zalotim, kako se ulenim ... Se kar zasanjam in sama sebe prepričujem - daj no, nehaj le sanjariti, premakni se že in nekaj naredi ... 

2017-10-20T14:30:21+00:00

2 komentarja

  1. sija 17/09/2017 at 12:06 dop - Reply

    aha … v prenesenem smislu: … bila sem na tvojem seminarju Kako napisati knjigo itd … nisem še začela pisati, ker ne vem,o čem naj pišem … najbolje, da začnem pisati … med pisanjem bom verjetno izvedela … Ok, hvala ti za Fabrizia … lep pozdrav 🙂

  2. Maja 17/09/2017 at 2:21 pop - Reply

    Super zgodbica o poslanstvu, sem se kar našla v njej. To nekaj naredi mi manjka.

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!