Včasih pač ne gre …

Včasih pač ne gre. Ni idej, ni inspiracije, ni kreativnosti, ni prave 'energije'.

petra skarja camino jakobova pot

Sprehajam se ob Savi, gledaje tok reke, občudovaje naravo ... In poslušam v meni tisti zoprni del priučenih omejujočih vzorcev iz okolja, iz katerega nas večina (vsaj tisti, ki to berete) prihaja: "Zakaj se tu sprehajaš? Kaj imaš od tega? Ne bi raje kaj delala? Kaj napisala, organizirala kakšen seminar, koga poklicala, sprejela v pisanje še kakšno knjigo ... karkoli? Dnevi minevajo, čas gre, ti pa povsem neproduktivna."

Ja, še vedno se oglasi ta del, ki se je rodil s prepričanjem: "Življenje je trpljenje! Moraš garati, da imaš za preživetje!" 

A včasih pač ne gre. Pridejo obdobja, ko ni idej, ni kreativnosti, ni niti želje po iskanju tega.

Več ko vem, manj vem, kaj je prav in kaj ne; čemu slediti in čemu ne; kaj komu svetovali in ali sploh kaj svetovati, saj je življenje tako nepredvidljivo in tako edinstveno pri vsakem posamezniku ...

A nekaj pa vem: Kadarkoli sem na silo in z muko delala stvari - na nek čuden neobrazložljiv (ali pa obrazložljiv, a razlaga niti ni bistvena) način stvari niso 'stekle'. Ni šlo. Veliko truda, veliko ur v delo, veliko potu in kravžljanja živčkov ... za zelo slab ali ničen rezultat.

A kot po vsakem dežju posije sonce, tako tudi za vsakim nekreativnem obdobju pride spet kreativno. Obdobje, ko stvari tako lahkotno in igrivo stečejo, da se lahko le nasmehneš vsem 'pravilom' in zakonitostim dela, promocij, pisanja, česarkoli že počnemo. Ker tudi brez vsega tega znanja le lahkotno ustvarjamo, rezultati pa neverjetni ...

Večkrat se moram ponovno opomniti, da nista količina ur in breme truda tisto, ki določa rezultate. Bolj kot to se mi zdi smiselno prepustiti toku življenja in slediti občutkom, 'flowu', ki vedno je ... Le da nas enkrat nese v kreativnost dela, drugič v gore. 

In po sprehodu ob Savi raje vzamem v roke čopič in platno, malo potipkam po klavirju in si preberem misel Johna Lennona: "Time you enjoy wasting, was not wasted."

Po vsakem dežju posije sonce ... A nisem prepričana ali so ta vmesna obdobja 'zabušavanja' sonce ali dež ...

2017-10-20T14:30:22+00:00

2 komentarja

  1. Boštjan 28/06/2017 at 12:59 pop - Reply

    V resnici takrat tudi delaš … podzavestno. Podzavest tre orehe in ko je rešitev pripravljena se “čudežno” pojavi 🙂
    Srečno.

  2. Ida Rožman 30/06/2017 at 11:15 dop - Reply

    Draga Petra, kot narava teži k ravnovesju, tako tudi naše telo odreagira. Narava nas zaustavi, da pridemo do ravnovesja, je učitelj našega bioritma. To se sedaj tudi meni dogaja v intervalih in ker vem, da sem bila pred časom deloholik zaradi veliko dela v podjetju, me sedaj narava ustavlja v letu, ko se mi dela izravnava. Vendar vem, da se skozi sprehode v naravo nekje nalagajo nove ideje in ob pravem času pridejo na dan. Pri tem lahko osvojimo nove lekcije, ki nam pomagajo pri osebni rasti. So pač energije danes močnejše, vse se dogaja v krajših intervalih. Zato je prav, da delamo tisto, kar nam govori nežno v duši naša intuicija. To je naša prava razvojna pot. Lp in lep blagoslovljen vikend vsem.

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!