Vedno v najinem srcu (povzetek knjige)

vedno v najinem srcu, agata stane, kako preboleti splav ob izgubiVedno v najinem srcu; Kako preboleti bolečino po splavu, Agata Stane

»Vse se zgodi z razlogom,« je pregovor, ki ga zadnje čase vsi uporabljajo. Nisem prepričana, da se ljudje zavedajo njegovega pomena. Dogodek nas nekaj uči, ni pa nujno, da nas res nauči. Hitro pozabimo bistvo. Ali pa udarec ni bil dovolj močan, da bi nas streznil. Ne pritožujte se zdaj, ko ste noseče; ko niste bile, ste si želele samo to. Na vsakem koraku lahko najdemo težavo, če jo želimo videti. Bodite hvaležne za ta trenutek, ki ga imate zdaj.

»Močna oseba ni oseba, ki kar naprej tarna, a nič ne ukrene. Močna oseba je človek, ki se zjoče, zbere moč in se bori naprej.« (Pozitivne misli)

Vsaka mama žaluje za svojim otrokom, ne glede na to ali je bil rojen ali ne. Izguba otroka vedno boli. Mama za svoje otroke naredi vse, kar je v njeni moči, ne glede na to koliko je njen otrok star. Mama je mama, ena in edina. Ni naravno, da se otroci poslovijo pred starši. Zato boleče izkušnje mama ne more pozabiti. O tem, kaj je težje in kaj lažje, nima smisla razglabljati. Mama, ki je doživela splav, lahko žaluje prav tako kot tista, ki ji je umrl otrok. Ocenjevanje, da je huje, ker je umrl majhen otrok, ni resnično.

Žalovanje je individualni proces, ki ne pozna časovnih omejitev. Žalovanje ni slabost. Nekateri ga opisujejo, kot da je oseba duševno nestabilna. Resnica je, da je žalovanje delo, ki ga je treba opraviti. Je proces sprejemanja in ne pozabljanja.

»Če spremeniš način, kako gledaš na stvari, se stvari, na katere gledaš, spremenijo.« (W. Dyer)

»Čudežne besede MAMA razložiti se ne da, zna jo le zašepetati glas otroškega srca!« (Pozitivne misli)

Omenila sem že, da je Pikica moj prvi otrok. Vsak dan je ob meni. Čutim jo. Morda se vam zdim nora, vendar tako je. Imam občutek, kot da je vedno nekje za mano, moja senca. Res je, da je ni več v mojem trebuhu, res je, da je nikoli ne bom držala v naročju, toda vedno bo v mojem srcu in spominu. In vsak materinski dan bo dan, ko bom najprej pomislila nanjo, saj sem z njo prvič postala mama.

Mame, ki doživijo splav ali rodijo mrtvega otroka, v očeh drugih ljudi niso »prave« mame. Njihov otrok ne živi več in njihovo naročje je prazno. Zato smo »pozabljene in izgubljene«. Vendar temu še zdaleč ni tako. Vsaka ženska, ki je bila kdaj noseča in je v njej rastlo bitje, je že postala mama.

»Dobri ljudje nam dajejo srečo, slabi izkušnje, najslabši lekcije, a najboljši spomine.« (Pozitivne misli)

Življenje je dar, ne glede na to, kakšno je. Moje prepričanje je, da se življenje začne ob spočetju. Pod mojim srcem je rastel najin otrok. S splavom je ugasnilo njegovo srce in strlo še mojega. Nič ni večno tukaj na Zemlji. Tudi otroci ne. Lahko nas zapustijo zelo zelo zgodaj. Prehitro. Zato mamice poskrbimo, da naši otroci ne bodo pozabljeni. Spominjajmo se jih.

»Tudi potovanje, dolgo tisoče kilometrov, se začne z enim korakom.« (Lao Zi)

Do danes se je miselnost spremenila, na določenih področjih smo naprednejši. Imamo več dobrin, razvito tehnologijo, imamo domove, vodo, elektriko, a v sebi smo še vedno prazni. Miselnost gre zelo počasi naprej. Razgledanost nas je usmerila na pravo pot, še vedno pa skrivamo nosečnosti do treh mesecev, prikrivamo splave, ne govorimo o težavah z zanositvijo in se tega še vedno sramujemo. Nimamo poguma govoriti z osebami, ki so izgubile otroka, se približati materam in jim nuditi oporo.

Vez med mamo in otrokom je vzpostavljena za vedno. Vsak otrok v mami pusti svoj DNK-zapis, ne glede na to da je bil splavljen. To so zelo močne vezi, ki jih ni mogoče pretrgati z rojstvom ali s splavom. Zato je prav, da ima Pikica svoje mesto v družini, ki ji pripada. Kdaj bomo pogledali malo globlje, v svojo notranjost? V svojo dušo. Obstajamo z dušo in telesom. Vidimo pa samo svoja telesa in pogosto zanemarjamo svojo dušo.

»V življenju je vedno tako, da ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Toda ljudje pogosto z obžalovanjem strmimo v zaprta vrata tako dolgo, da novih odprtih vrat ne opazimo.« (Graham Bell)

Zakaj sem bila prav jaz deležna te izkušnje? Išči pomen. Najdi rešitev.

Huda bolečina popušča, raztrganine, ki so mi načele dušo, se postopoma celijo. Posledično bodo za vedno ostale brazgotine v mojem srcu. Ne sramujem se jih. So del mene, del življenja, ki sem ga prehodila. Vesela sem, da sem si vzela čas in se opogumila ter vztrajno sestavljala sestavljanko, ki jo še vedno sestavljam in jo bom še v prihodnje. Najpomembnejše je, da nisem obstala na mestu, temveč da sem se soočila s svojo bolečino.

»Če ni zdravja, ni modrosti, ni umetnosti, moč za boj pojenja, bogastvo postane brezkoristno in inteligenca neuporabna.« (Herofil)

»Nikoli, nikoli, nikoli ne obupajte.« (Winston Churchill)

Če splava ne doživiš, ne razumeš, kako je vsak otrok pomemben. Drugi otrok ne more nadomestiti prvega. Zelo pogosta izjava: »Boš pa drugič imela zdravega otroka.« Da, morda ga bom res, vendar prvega nikoli več ne bo nazaj. Ali se mama kdaj sprijazni s tem? Zagotovo ne.

V bolečini, žalosti in neudobju se največ naučimo in posledično najbolj osebnostno zrastemo. Postanemo modrejši in močnejši. Največkrat nas otroci, ki so nas mnogo prezgodaj zapustili, naučijo neprecenljive dragocenosti, zaradi katerih lahko postanemo veliko boljši.

Izkušnja je bila težka, boleča, a hkrati potrebna za mojo osebnostno rast, za premik naprej. Ne obupajte ob padcu in se spopadite z njim. Ne pozabite, da ste to izkušnjo pridobile zato, ker ste zelo močne ženske.

Vsaka izkušnja, v kateri si vzamemo čas in se zazremo strahu v oči, nam vlije več moči, poguma in samozavesti. Lahko si rečemo: »Preživel sem to grozo. Zdaj se lahko lotim naslednje stvari.« (Eleanor Roosevelt)

Zelo pomembno je, da mama prizna svojega otroka.

To je moja pot. Vsak ima v življenju nekaj, kar težko prizna, ali pa sploh ne. Pot sem morala prehoditi sama. Počasi, korak za korakom. Ni bila lahka. Na poti so bile ovire, ki sem jih včasih lažje, drugič težje premagovala. Nekatere sem preskočila, se ob določene spotaknila, padala in zopet vstajala. Skozi to pot sem se veliko naučila. Izguba me je prizadela, dotolkla, bolela, a me je hkrati popeljala v nova raziskovanja, nova znanja, mi dala novo energijo. Kljub izgubi svojega zaklada sem se pobrala in šla dalje.

Danes sem hvaležna za to izkušnjo, saj me je streznila in mi pokazala, katere so moje želje in prioritete v življenju. To pot sem izkoristila za nova znanja, učenje, raziskovanje in spoznavanje novih ljudi. Na koncu je vse dobro. Ne pozabite, če še ni dobro, še ni konec.

»Bodi dober poslušalec. Ušesa te ne bodo nikoli spravila v težave.« (Frank Tyger)

Vprašajmo se, kaj si želijo naši otroci? Gotovo nas nočejo videti, da propadamo, da smo žalostni in v depresiji. Želijo nas nekaj naučiti in nas vodijo dalje. Tako kot si mame želimo vse najboljše za svoje otroke, tako si otroci želijo videti le srečne in zadovoljne starše. V mislih vedno ostanejo z nami, kajti pozabiti ni mogoče.

Vedno v najinem srcu; Kako preboleti bolečino po splavu; Agata Stane

2017-10-20T14:30:21+00:00

Komentar

  1. Dušan 20/08/2017 at 5:35 pop - Reply

    Bi znala biti podjetniška biblija.

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!