Povzetek knjige 12 PRAVIL ZA ŽIVLJENJE, Protistrup za kaos, knjiga enega najbolj vplivnih intelektualcev zahodnega sveta
Avtor: Dr. Jordan B. Peterson
Prvo pravilo: Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni
Ob bitki jastogov - Poraženi tekmec izgubi samozavest, tudi za več dni. Včasih pa ima lahko poraz celo še resnejše posledice. Če je dominantni jastog grdo poražen, se mu možgani v bistvu raztopijo. Potem mu zrastejo novi, podrejeni možgani - primernejši za njegov novi, nizki položaj. Njegovi prvotni možgani preprosto niso dovolj dovršeni, da bi zmogli obdelati preobrazbo od kralja do berača, ne da bi se povsem razgradili in zrastli na novo. Vsak, ki je kdaj doživel bolečo preobrazbo po resnem porazu v ljubezni ali karieri, ima morda določen občutek sorodnosti z nekoč uspešnim lupinarjem.
Pri poraženih jastogih je potrebno manj izzivanja, da se sproži refleks bega. Nekaj podobnega lahko vidimo v povišanem obrambnem refleksu, značilnem za tepene otroke ali vojake s posttravmatsko stresno motnjo.
V svetu jastogov velja pravilo, da zmagovalec pobere vse, tako kot v človeških družbah, kjer ima zgornji 1 odstotek toliko bogastva kot spodnjih 50 odstotkov - in kjer ima 85 najbogatejših ljudi toliko denarja kot spodnje tri milijarde in pol.
Enako surovo načelo neenake distribucije velja tudi zunaj finančne domene - v resnici povsod, kjer se zahteva ustvarjalna produkcija. Večino znanstvenih člankov objavi zelo majhen krog znanstvenikov. Zelo majhen odstotek glasbenikov ustvari skoraj vso posneto komercialno glasbo. Samo peščica pisateljev prodaja večino knjig. V ZDA vsako leto prodajo milijon in pol knjig z različnim naslovi! Toda samo petsto od teh jih prodajo v več kot sto tisoč izvodih. Podobno so samo štirje klasični skladatelji (Bach, Beethoven, Mozart in Čajkovski) napisali skoraj vso glasbo, ki jo igrajo sodobni orkestri. To načelo je znano kot Priceov zakon, ki je leta 1963 odkril njegovo uporabo v znanosti. Italijanski učenjak Vilfredo Pareto je sicer že veliko prej opazil njegovo uporabnost za prikaz razporeditve bogastva v zgodnjem 20. stoletju, in kaže, da velja za vse družbe, kar so jih kdaj poučevali, ne glede na obliko vladavine. Velja med drugim tudi za prebivalstvo mest (v zelo majhnem številu mest živijo skoraj vsi ljudje), maso nebesnih teles (zelo majhno število jih ima večino materije) in pogostost besed v jeziku (90 odstotkov sporazumevanja poteka z uporabo vsega 500 besed).
Mark Twain: "V težave nas ne spravi tisto, česar ne vemo. Spravi nas tisto, za kar trdno vemo, da preprosto ni tako."
Narava je statična in dinamična obenem. Okolje - narava, ki izbira - se spreminja sama po sebi. Slavna taoistična simbola jin in jang to lepo povzameta. Za taoiste je Bit - sama resničnost - sestavljena iz dveh nasprotnih načel, ki jih pogosto navajajo kot žensko in moško načelo ali še ožje kot žensko in moškega. Toda točneje je, če jin in jang razumemo kot kaos in red. Taoistični simbol je krog, okoli dveh kač, ki sta z glavo pri repu. Črna kača, kaos, ima na glavi belo piko. Bela kača, red, ima na svoji glavi črno piko. To je zato, ker sta kaos in red medsebojno zamenljiva pa tudi večno nasprotna. Nič ni tako zanesljivo, da se ne more spremeniti. Celo samo sonce ima cikle nestabilnosti. Podobno ni nič tako spremenljivo, da ne bi moglo biti ustaljeno. Celo revolucija prinese nov red. Celo smrt je, sočasno, metamorfoza.
Nihče, ki stoji pri miru, ne more doseči zmage, pa če je še tako dobro grajen.
Hierarhija dominantnosti je stalna. Resnična. Ni kapitalizem. Pa tudi ne komunizem. Ni vojaškoindustrijski kompleks. Ni patriarhat. Sploh ni človeška stvaritev, vsaj ne v najglobljem pomenu besede. Namesto tega je skoraj večni vidik okolja in velik del tega, kar se obsoja pri teh bolj minljivih izrazih, je posledica njegovega nesprejemljivega obstoja. Mi, ki smo tu že od začetka življenja na Zemlji, smo živeli v hierarhiji dominantnosti zelo zelo dolgo. Za položaj smo se borili, še preden smo imeli kožo. Ali dlani. Ali pljuča. Ali kosti. Zelo malo stvari je naravnejših kot kultura. Hierarhije dominantnosti so starejše od dreves.
Del naših možganov, ki je pozoren na naš položaj v hierarhiji dominantnosti, je zelo izjemno starodaven in prvinski. Je duhovni nadzorni sistem in uravnava naša dojemanja, vrednote, čustva, misli in dejanja. Zato, kadar smo poraženi, ravnamo zelo podobno kot jastog, ki je izgubil boj. Naša drža se povesi. Gledamo v tla. Počutimo se ogrožene, prizadete, tesnobne in šibke. Če se stvari ne izboljšajo, postanemo kronično depresivni. V takih razmerah ne moremo zlahka nuditi boja, ki ga življenje zahteva, in postanemo lahke tarče za bolj trdokožne nadlegovalce.
Nizka raven serotonina (značilno za poražene v boju, za tiste nizko v hierarhiji) pomeni zmanjšano samozavest, več odzivanja na stres in večjo telesno pripravljenost za nujne primere, manj sreče, več bolečine in tesnobe, več bolezni in krajšo življenjsko dobo ...
Telesna hiperodzivnost (stalno stanje pripravljenosti) porablja veliko dragocene energije in telesnih virov (temu rečejo stres). Prvobitni števec bo celo zaprl vaš imunski sistem in med krizo v sedanjosti porabljal energijo in vire, potrebne za zdravje v prihodnje. Postali boste impulzivni, tako da boste recimo sprejeli vsako priložnost za kratkoročno zvezo ali vsako priložnost za zadovoljstvo, ne glede, kako neprimerno, nedostojno ali nezakonito je.
Rutina je nujna. Življenjska dejanja, ki jih ponavljamo vsak dan, morajo biti avtomatizirana. Morajo se spremeniti v stabilne in zanesljive navade, da izgubijo svojo zapletenost ter pridobijo predvidljivost in enostavnost. To lahko najbolje vidimo v primeru majhnih otrok, ki so navdušujoči, zabavni in igrivi, če imajo reden urnik spanja in hranjenja, ter grozni, cmeravi in zoprni, če ga nimajo.
Tesnobe in depresije ni mogoče zdraviti, če ima pacient nepredvidljivo dnevno rutino. Ni toliko pomembno, da gredo vsak večer ob isti uri v posteljo, toda prebujanje ob stalni uri je nujno.
Če je vaša drža slaba - če ste sključeni, s povešenimi rameni, udrtimi prsmi, sklonjeno glavo -, če ste videti majhni, poraženi in neučinkoviti (zaščiteni, teoretično, pred napadom zadaj), potem se boste počutili majhne, poražene in neučinkovite. Odzivi drugih bodo to samo še okrepili. Ljudje s pogledi ocenjujejo drug drugega, delno tudi glede na držo. Če se kažete poraženega, se bodo ljudje odzivali na vas, kot da izgubljate. Če se začnete držati pokončno, vas bodo ljudje videli drugače in bodo tudi drugače ravnali z vami.
Zato bodite pozorni na svojo držo. Opustite pobito in sključeno držo. Govorite, kar mislite. Izrazite svoje želje, kot da imate pravico do njih - vsaj enako pravico kot drugi. Hodite pokončno in z dvignjeno glavo glejte naprej. Drznite si biti nevarni. Spodbujajte serotonin, da bo v izobilju tekel po živčnih poteh, ki hlepijo po njegovem pomirjujočem vplivu.
Drugo pravilo: S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati
Kaos in red sta dve od najtemeljitejših prvin življenja, kot ga izkušamo. Red, znano, se zdi simbolno povezan z moškostjo. To je morebiti zato, ker je primarna hierarhična zgradba človeške družbe moška, tako kot je med mnogimi živalmi, tudi pri šimpanzih, ki so nam genetsko, in, po mnenju mnogih, vedenjsko najpodobnejši. To je zato, ker so bili moški skozi vso zgodovino graditelji naselij in mest, gradbeniki, kamnoseki, zidarji, drvarji in upravljavci težkih strojev. Red je Bog Oče, večni Sodnik, knjigovodja ter delivec nagrad in kazni. Red je policija in vojska v mirnem času. Je politična kultura, poslovno okolje in sistem ... Tudi red, če se potisne predaleč, če je neuravnotežen, lahko postane razdiralen in zastrašujoč. Kot tak se kaže v prisilnih migracijah, koncentracijskih taboriščih ...
Kaos, neznano, se simbolno povezuje z ženskostjo. V svoji pozitivni podobi je kaos možnost kot taka, vir idej, skrivnostno kraljestvo nosečnosti in rojstva. Kot negativna sila je nepredirna tema podzemne jame in nesreča na cesti. Je mati medvedka, povsem predana svojim mladičem, ki vas zaznamuje kot morebitnega plenilca in vas raztrga na kose. Kaos je tudi uničujoča sila spolne selekcije. Ženske so izbirčne bodoče matere.
Za hojo po tej temeljni dvojnosti moraš biti uravnotežen: z eno nogo trdno oprt na red in varnost, z drugo nogo pa v kaosu, možnosti, rasti in pustolovščini. Kadar se življenje nenadoma razkrije kot močno, zanimivo in smiselno; ko čas mineva, vi pa ste tako zatopljeni v to, kar delate, da tega ne opazite - takrat in tam ste natanko na meji med redom in kaosom.
Zaslužimo si nekaj spoštovanja. Vi si zaslužite nekaj spoštovanja. Drugim ljudem ste pomembni, tako kot ste sebi. Imate življenjsko pomembno vlogo, ki jo morate odigrati v razvijajoči se usodi sveta. Zato ste moralno dolžni poskrbeti zase. Morate si pomagati, morate biti dobri s seboj, na enak način, kot bi skrbeli, pomagali in bili dobri z nekom, ki ga ljubite in cenite.
Vedeti morate, kje ste, da lahko začnete zarisovati svojo pot naprej. Vedeti morate, kdo ste, da razumete svojo oborožitev in se opogumite glede na svoje omejitve. Vedeti morate, kam greste, da lahko omejite obseg kaosa v svojem življenju, ponovno vzpostavite red in prinesete božansko silo Upanja, da vpliva na svet.
Določiti morate, kam greste, da se lahko pogajate s seboj in da ne končate zamerljivi, maščevalni in okrutni. Izoblikovati morate svoja načela, da se lahko branite pred drugimi, ki vas želijo neprimerno izkoristiti, ter si zagotovite stalnost in varnost, ko delate in se igrate. Skrbno se morate disciplinirati. Držati morate obljube, ki si jih daste, in se nagraditi, da si lahko zaupate in se motivirate. Določiti morate, kako boste ravnali s seboj, da boste najverjetneje postali in ostali dobra oseba. Dobro bi bilo narediti svet boljši. Nebesa, navsezadnje, ne bodo prišla sama od sebe.
Ne podcenjujte moči vizije in usmerjenosti. To sta neustavljivi sili.
Friedrich Nietzsche: "Kdor ve, zakaj živi, lahko prenese skoraj vsak kako."
Tretje pravilo: Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše
Včasih ljudje, ki imajo nizko mnenje o svoji vrednosti - ali ne sprejemajo odgovornosti za svoje življenje -, izberejo novega znanca natanko tiste vrste, ki se je že v preteklosti izkazala za problematično. Takšni ljudje ne verjamejo, da si zaslužijo kaj boljšega - zato tega tudi ne iščejo. Ali pa morda ne želijo težav, ki spremljajo "boljše" življenje. Freud bi temu rekel "kompulzivno ponavljanje".
Ni lahko razlikovati med nekom, ki iskreno želi in potrebuje pomoč, in nekom, ki samo izkorišča osebo, pripravljeno pomagati.
Kako veste, da vaši poskusi, da nekoga potegnete gor, ne bodo privedli do tega, da ga - ali vas - povleče še globlje?
Preden nekomu pomagate, bi morali ugotoviti, zakaj je ta oseba v težavah. Ne smete kar tako domnevati, da je plemenita žrtev krivičnih razmer in izkoriščanja. To je najmanj verjetna, ne najbolj verjetna razlaga. Po mojih izkušnjah - kliničnih in nasploh - nikoli ni tako preprosto. Poleg tega, če sprejmete zgodbo, da so se vse slabe stvari zgodile same od sebe, brez vsakršne osebne odgovornosti žrtve, zanikate ves trud te osebe v preteklosti (in ji ga posledično odrekate tudi v sedanjosti in prihodnosti). S tem ji odvzamete vso moč. Veliko verjetneje se je dana oseba preprosto odločila zavrniti pot navzgor, ker je ta pot težka.
Vdajati se pregreham je lahko. Tudi propasti je lahko. Lažje je ne nositi bremena. Lažje je ne razmišljati, ne delati in ne skrbeti. Lažje je odložiti na jutri, kar bi bilo lahko treba narediti danes, in prihodnje mesece in leta utopiti v današnjih poceni užitkih.
Mogoče je vaša beda poskus dokazati krivičnost sveta, namesto dokaz vašega greha, neodgovornosti in zavzete odločitve, da se ne boste trudili in živeli.
Terapevtskega odnosa ne moreš začeti, če se oseba, ki išče pomoč, ne želi izboljšati.
"Nekdo, ki se tako žrtvuje, da pomaga drugemu, mora biti dober človek." Ni čisto tako. Morda želi samo vzbujati videz, da je dober, ko se pretvarja, da rešuje nekaj, kar se zdi kot zahtevna težava, namesto da bi bil dejansko dober in se lotil česa resničnega.
Če se obkrožite z ljudmi, ki podpirajo vaš cilj za osebno rast, ne bodo trpeli vašega cinizma in uničevalnosti. Nasprotno, spodbujali vas bodo, kadar delate dobro zase in za druge, in vas kaznovali, kadar ne. To bo pomagalo okrepiti vašo odločenost, da na najprimernejši in najskrbnejši način delate, kar je prav.
Ne mislite, da se je lažje obdati z dobrimi zdravimi ljudmi kot s slabimi nezdravimi. Dobra, zdrava oseba je ideal. Da se postaviš zraven take osebe, sta potrebni moč in smelost. Bodite malo ponižni. Bodite malo pogumni. Uporabite svojo presojo in se zaščitite pred preveč nekritičnim sočutjem in pomilovanjem.
Četrto pravilo: Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes
Jordan B. Peterson
Ne glede na to, kako dobri ste v nečem ali kako visoko uvrščate svoje dosežke, je nekje nekdo, ob katerem ste videti nesposobni.
Nismo si enaki po sposobnostih ali izidu in nikoli ne bomo. Zelo majhno število ljudi proizvaja veliko večino vsega. Verjetno si mislite: "V vsem bi moral zmagovati!" Toda zmagovanje v vsem bi lahko samo pomenilo, da ne delate ničesar novega ali zahtevnega.
Mogoče preveč cenite to, česar nimate, in premalo to, kar imate. Hvaležnost je dobra zaščita pred nevarnostmi občutka žrtve in zamerljivosti.
Ne moremo se usmerjati, če nimamo nečesa, v kar bi merili, in dokler smo na tem svetu, se moramo vedno usmerjati.
Prihodnost je podobna kakor preteklost. Vendar obstaja ključna razlika. Preteklost je nespremenljiva, prihodnost pa - bi lahko bila boljša v meri, ki jo je mogoče doseči. Sedanjosti vedno nekaj manjka, vedno je nekaj narobe z njo, vendar ni tako pomembno, kje začnete, pomembna je smer, v katero greste. Najbrž se sreča vedno najde v hoji navkreber in ne v bežnem trenutku zadovoljstva, ki čaka na naslednjem vrhu. Velik del sreče je upanje, ne glede na to, kako globoko je podzemlje, v katerem se je to upanje spočelo.
Življenje nima problema. Vi ga imate. To spoznanje vam vsaj pušča nekaj možnosti. Če vaše življenje ne poteka dobro, je morda nezadostno vaše trenutno znanje, ne življenje samo.
Biti morate previdni, kajti narediti življenje boljše pomeni prevzeti veliko odgovornosti, za to pa je potrebno več truda in skrbnosti, kot da še naprej neumno živite v bolečini in ostajate naduti, zavajajoči in zamerljivi.
Napačno je stremeti k boljšemu življenju, če je cena zanj poslabšanje življenja nekoga drugega.
Postavite si visoke cilje. Usmerite svoj pogled v izboljšanje Biti. Povežite se, v svoji duši, z resnico in najvišjim Dobrim. Obstaja red, ki čaka, da ga vzpostavite, in lepota, da jo prinesete v življenje. Pa zlo, da ga premagate, trpljenje, da ga olajšate, in vi, da se izboljšate.
Namesto da bi igrali tirana, posvečate pozornost. Namesto da bi manipulirali s svetom, govorite resnico. Namesto da bi igrali mučenca, se pogajajte. Ni več razlogov, da bi bili zavistni, ker ne veste več, da gre nekomu resnično bolje. Ni več razlogov, da bi bili razočarani, ker ste se naučili imeti nizke cilje in biti potrpežljivi. Odkrivate, kdo ste, kaj želite in kaj ste pripravljeni narediti. Ugotavljate, da morajo biti rešitve za vaše težave ukrojene posebej za vas, osebno in natančno. Manj vas skrbijo dejanja drugih, ker imate sami dovolj dela. Posvetite se dnevu, vendar se trudite za najvišje dobro.
Že poznate knjigo UČBENIK USPEHA? >>
Peto pravilo: Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi
Ker otroci, tako kot drugi ljudje, niso samo dobri, jih ne moremo prepustiti samim sebi, da se bodo, nedotaknjeni od družbe, razcveteli v popolnost. Celo pse je treba socializirati, da postanejo sprejemljivi člani krdela. Otroci so veliko kompleksnejša bitja. To pomeni, da bodo veliko verjetneje zabredli, če jih ne vzgajamo, discipliniramo in primerno spodbujamo.
Otroci doživijo škodo, če si jih tisti, ki do zadolženi za njihovo vzgojo, v strahu pred kakršnimkoli konfliktom ali razburjenjem, ne upajo grajati in jih pustijo brez usmeritve. Takšne otroke lahko prepoznam na ulici. Nezreli so, nepozorni in neodločni.
Pogosteje kot ne so moderni starši preprosto ohromljeni od strahu, da jih njihovi otroci ne bodo imeli radi, če jih bodo zaradi česa grajali. Bolj kot vse si želijo prijateljstva svojih otrok in so pripravljeni žrtvovati spoštovanje, da ga dobijo. To ni dobro. Otrok bo imel veliko prijateljev, toda samo dva starša - če sploh -, in starši so več kot prijatelji, ne manj. Prijatelji imajo zelo majhno avtoriteto za opozarjanje na napake. Discipliniranje otroka je dejanje odgovornosti. To ni jeza zaradi slabega vedenja. Ni maščevanje za kršitev. Discipliniranje je skrbna povezava usmiljenja in dolgoročne sodbe. Pravilno discipliniranje zahteva napor.
Domišljamo si, da bodo pravila nepopravljivo zavrla sicer brezmejno in prirojeno ustvarjalnost naših otrok, čeprav znanstvena literatura jasno kaže, prvič, da je nadpovprečna ustvarjalnost osupljivo redka, in drugič, da stroge omejitve nikakor ne zavirajo ustvarjalnih dosežkov, ampak jih celo spodbujajo.
Ko otrok odkrije meje, mu takšne meje zagotavljajo varnost, tudi če njihovo spoznanje povzroči začasno razočaranje ali frustracijo.
Temeljno moralno vprašanje ni, kako otroke povsem zaščititi pred nezgodami in neuspehom, da ne bodo nikoli občutili strahu ali bolečine, ampak kako maksimizirati njihovo učenje, da bodo lahko z minimalnim stroškom pridobili koristno znanje.
Dve splošni načeli vzgoje. Prvo je: omejite pravila. In drugo: uporabite najmanjšo silo, potrebno za uveljavljanje teh pravil. "Omejiti pravila na kaj, natanko?" Tu je nekaj predlogov. Ne grizi, brcaj ali tepi, razen v samoobrambi. Ne muči in nadleguj drugih otrok, da ne boš končal v zaporu. Jej civilizirano in hvaležno, da bodo ljudje veseli, da te imajo pri sebi doma, in ti bodo z zadovoljstvom dali jesti. Nauči se deliti z drugimi, da se bodo otroci igrali s tabo. Pozorno poslušaj, kaj ti govorijo odrasli, da te ne bodo sovražili in ti zato morda ne bodo hoteli česa naučiti. Hodi spat ob primerni uri in mirno, da bodo imeli tvoji starši nekaj zasebnega življenja in ti ne bodo zamerili obstoja. Skrbno ravnaj s svojimi stvarmi, ker si srečen, da jih imaš, in se moraš naučiti, kako ravnati z njimi. Bodi dobra družba, ko se dogaja kaj zabavnega, da te bodo vabili na zabavne dogodke. Ravnaj tako, da bodo drugi ljudje veseli, da si z njimi, da te bodo vabili k sebi. Otrok, ki pozna pravila, bo povsod dobrodošel.
Starši imajo obveznost, da delujejo kot zastopniki resničnega sveta. Kot sočutni, pozorni zastopniki, vendar kljub temu zastopniki. Ta obveznost pomeni odgovornost, da otrokom zagotavljajo srečo, negujejo ustvarjalnost ali utrjujejo njihovo samopodobo. Prvenstvena dolžnost staršev je, da naredijo svoje otroke družbeno zaželene. To bo otroku zagotovilo priložnosti, samospoštovanje in varnost.
Šesto pravilo: Spravite svoj dom popolnoma v red, preden kritizirate svet
Sklenite nehati početi, kar veste, da je narobe. Sklenite nehati danes. Da je nekaj narobe ali prav, lahko veste, tudi ne da bi vedeli, zakaj je tako. Vsa vaša Bit vam lahko pove nekaj, česar ne znate niti razložiti niti ubesediti. Vsak od nas je preveč zapleten, da bi se popolnoma poznali, in vsi imamo v sebi modrost, ki je ne moremo razumeti.
Ne preurejajte države, dokler niste uredili svojega življenja. Imejte malo ponižnosti. Če ne zmorete doseči miru v svojem gospodinjstvu, kako si drznete poskusiti vladati mestu?
Sedmo pravilo: Delajte, kar je smiselno (ne, kar je prikladno)
Življenje je trpljenje. To je jasno. Ni osnovnejše bolj neizpodbitne resnice.
Če zatorej svet, ki ga vidite, ni svet, ki si ga želite, je čas, da preverite svoje vrednote. Čas je, da se znebite svojim dosedanjih predpostavk. Čas je, da nekaj opustite. Morda je celo čas, da žrtvujete, kar imate najraje, da boste postali to, kar bi lahko postali, namesto da ostanete to, kar ste.
Uspešni med nami odložijo zadovoljitev. Uspešni med nami se pogajajo s prihodnostjo.
Ko se začneš zavestno zavedati, da si, ti sam, ranljiv, bolje razumeš naravo človeške ranljivosti na splošno. Razumeš, kako je biti prestrašen, jezen, ogorčen in zagrenjen. Razumeš, kaj pomeni bolečina. In ko resnično razumeš takšne občutke v sebi ter veš, kako nastanejo, jih znaš povzročiti pri drugih. Tako smo kot samozavedajoča se bitja postali prostovoljno in dovršeno sposobni mučiti druge. Vojaki s posttravmatsko stresno motnjo te motnje ne dobijo zaradi nečesa, kar so videli, ampak zaradi nečesa, kar so naredili.
Temeljni moralni sklepi: Prizadevaj si za boljše. Bodi pozoren. Popravi, kar lahko popraviš. Ne bodi prevzeten v svojem znanju. Prizadevaj si za ponižnost, ker se totalitarni napuh izraža v nestrpnosti, zatiranju, mučenju in smrti. Zavedaj se svoje nezadostnosti - svoje strahopetnosti, zlonamernosti, zamerljivosti in sovraštva. Razmisli o morilskosti svojega duha, preden si drzneš obtoževati druge in preden poskušaš popraviti stanje sveta. Morda s svetom ni nič narobe. Morda je nekaj narobe s tabo. Ti nisi naredil, kar bi moral. Ti si zgrešil tarčo. Ti nisi prepoznal Božje slave. Ti si grešil. In vse to je prispevek k pomanjkljivosti in zlu sveta. In predvsem, ne laži. Ne laži o ničemer, nikoli. Laganje vodi v pekel.
Delati, kar je prikladno, pomeni slediti slepemu impulzu. Je kratkoročna korist. Je ozko in sebično. Laže, da doseže svoje. Ničesar ne upošteva. Nezrelo je in neodgovorno. Zrela zamenjava za to je delati, kar je pomembno, kar je smiselno, kar ima pomen, kar ima smisel.
Osmo pravilo: Govorite resnico - ali vsaj ne lažite
Vizija prihodnosti, zaželene prihodnosti, je nujna. Takšna vizija povezuje dejanje, storjeno zdaj, s pomembnimi, dolgoročnimi, temeljnimi vrednotami. Dejanjem v sedanjosti da pomen in pomembnost. Zagotovi okvir, ki omeji negotovost in tesnobnost.
Neresnica izpridi tako posameznika kot državo in ena oblika izprijenosti hrani drugo.
Z ljubeznijo, spodbudo in neokrnjenim značajem je lahko človeško bitje nepredstavljivo odporno. Ne moremo pa prenesti popolnega razsula, ki ga prineseta tragedija in prevara.
Deveto pravilo: Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne
"Zanašati se moraš na vero v to, kar že veš." Toda to ni tisto, kar rešuje. Rešuje pripravljenost, da se učiš iz tega, česar ne veš. To je vera v možnost človekove preobrazbe.
Nikoli niste to, kar že veste. Ste tudi to, kar bi lahko vedeli, če bi hoteli. Zato ne bi nikoli smeli žrtvovati tega, kar bi lahko bili, za to, kar ste. Nikoli se ne bi smeli odreči boljšemu, ki je v vas, za varnost, ki jo že imate.
Ljudje s pogovorom urejamo svoje možgane. Če nimamo nikogar, ki bi mu povedali svojo zgodbo, izgubimo razum. Za celovitost posameznikove psihe je potreben vložek skupnosti. Ali drugače povedano: Za urjenje svojega razuma potrebujemo druge.
Deseto pravilo: Bodite natančni, ko govorite
Ugotoviti morate, kam greste v življenju, ker ne morete priti tja, če se ne pomikate v pravo smer. Z naključnim pohajkovanjem ne boste napredovali. To vas bo razočaralo in vznejevoljilo, naredilo vas bo tesnobne in neiskrene, zato bo težko shajati z vami (in potem boste zamerljivi in potem maščevalni in potem še kaj hujšega). Recite, kar mislite, da lahko ugotovite, kaj mislite. Delajte, kar govorite, da boste lahko ugotovili, kaj boste delali. Potem bodite pozorni. Opazite svoje napake. Razčlenite jih. Trudite se jih popravljati. Tako boste odkrili smisel svojega življenja. To vas bo zaščitilo pred tragedijo vašega življenja.
Enajsto pravilo: Ne težite mulcem, ko rolkajo
Dvanajsto pravilo: Pobožajte mačko, če jo srečate na ulici
Upam, da je bilo moje pisanje koristno za vas. Upam, da vam je razkrilo stvari, ki ste jih vedeli, vendar niste vedeli, da jih veste. Upam, da vam stara modrost, o kateri sem govoril, zagotovi moč. Upam, da je prižgala nekaj luči v vas. Upam, da se boste vzravnali, spravili svojo družino v red ter prinesli blaginjo in mir svoji skupnosti. Želim vam vse dobro in upam, da lahko tudi vi želite vse dobro drugim. Kaj boste napisali v svojim svetlobnim peresom?
Povzeto iz knjige 12 PRAVIL ZA ŽIVLJENJE, Protistrup za kaos, Jordan B. Peterson
