Vedno teži za ravnovesjem. Povsod. Narava sama po sebi teži po ravnovesju. A ni zanimivo, da je v svetu vedno približno polovica moških in polovica žensk? Kako to, da se nikoli ne zgodi, da bi bila na svetu ena milijarda žensk in osem milijard moških? Ali obratno, a mi je misel na prvi primer ljubša. Tudi po hujših vojnih časih, ko prevladujejo ženske, narava nekako poskrbi, da se sčasoma spet ustvari ravnovesje.

Naj se še tako upiramo, nikoli ne moremo biti močnejši, kaj šele pametnejši od narave same. Naravni zakoni delujejo tudi v nas in prek nas. Če si v eni skrajnosti, te narava sili iz te cone, da boš dosegel ravnovesje. Če ješ preveč, bo to škodilo telesu, imel boš težave, dokler ne ustvariš ravnovesja, ki ga narava želi. Tisti, ki so najbolj vzvišeni in nesramni, imajo verjetno v sebi močan manjvrednostni kompleks. Celo pari, ki ob zaljubljenosti čutijo največ močne, goreče strasti in evforije, imajo po navadi tudi najbolj dramatične prepire in občutka bolečine. Ni ene skrajnosti brez druge. Narava potrebuje ravnovesje.

Pravo srečo in notranji mir, so mi pravili v Burmi, najdeš v ravnovesju vsega.


Iz knjige Najdi svojo srečo in mir >>