.
Povzeto iz knjige 33 - To ni še ena knjiga o Caminu >>; avtor Tomaž Mihelič
Ugajati drugim in pozabiti nase je klasični manever zanemarjanja lastnega bistva.
Ne verjamem v floskulo, da se na Caminu najdeš. Če se ne najdeš zjutraj v prvem odsevu domačega kopalniškega ogledala, se tudi na Caminu ne boš. Kvečjemu se boš izgubil.
Če smem soditi po začetnih vtisih, se vsaj tukaj nihče ne ukvarja z znamko vetrovke, trenirke, nahrbtnika ali gojzarjev. Zanima jih, kdo si, in ne, kaj si. Zanimajo jih izkušnje in modrosti, ne pa titule, odlikovanja, dosežki.
Ljudje se marsičesa bojimo. Predvsem izgube moči. Kadar ne gre za panično anksioznost, ki jo je v podzavest zapisal travmatični pripetljaj, se najpogosteje tresemo od bojazni pred nepoznanim, zavrnitvijo, neuspehom, boleznijo, smrtjo. Ustrahovanje je cenen in učinkovit vzgojni prijem, ki pušča grozovite posledice. Sproža tesnobna duševna stanja, ker si v nenehnem pričakovanju nečesa slabega.
»Ne dramatiziraj! Teme se bojiš, moje najboljše prijateljice, ki me čuva pred vami, ljudmi? Človek je največja zver, njega se boj.«
Dragoceno je vedeti, da notranje stabilnosti ne prinašajo materialne stvari. Preveč imamo izbire in premalo pozornosti. Bistvo je na in v nas. Znanje, izkušnje, spretnosti.
Ženskam so se predolgo godile krivice samo zaradi njihovega spola. Na grmadi bi morali sežgati stereotipe, ne pa teh čudovitih, pametnih, subtilnih bitij. So vrhunska kreacija narave.
Na Caminu je vse drugače. Počnemo stvari, ki jih v ustaljenem vsakdanu ne bi ali se nam celo upirajo.
Ravno to me zmoti pri večini romarjev. Prisvajanje tuje bolečine. Porazdeliti si jo s tistimi, ki so jo pripravljeni sprejeti, se mi zdi učinkovita tehnika. Ampak nenehno vračanje v mračno preteklost in odpiranje starih ran, celo takrat, ko v podedovanih vzorcih ne najdemo izvora osebnih travm, se mi zdi pa čisto izsiljevanje.
Vsakdo, ki skriva frustracije v skrajnih vedenjskih vzorcih, bo našel razlago, da jih opraviči. Samo še en hamburger, en liter vina, eno črtico kokaina, en seks na eks, en poker … Jutri začnem. Prisežem pri Herti Kosmini. In še enkrat z zadnjo kalorično bombo, litrom, črtico, orgazmom … Za hip se nam zazdi, da smo se rešili omame zasvojenosti, a kvečjemu še globlje zabredemo vanjo.
Lahko se na vse pretege trudimo iskati bližnjice, a do uspeha ne vodi dvigalo, temveč strme stopnice.
Nobena diploma, prebrana knjiga, niti vsa pamet osončja ti ne pomagajo, če se ujameš v past lastne nečimrnosti.
Veš, otroci so danes ujetniki staršev, starih staršev in zakoreninjenega sistema popačenih vrednot, ki jih niso prilagodili času, v katerem živimo.
Že otopela čustva še bolj ugonabljamo z robotizacijo delovne sile, mladini pa namesto tople besede v roke porivamo hladne telefone, tablice in pametne ure. Vse to skrbno nadzirajo strupeni samci, katerih cilj je popolna militarizacija.
Pričakovati, da ti bodo drugi pomagali poiskati rešitev, je zabloda sodobnega časa, ki jo zelo dobro izkoriščajo prevarantski marketinški volkovi, preoblečeni v plemenite guruje. Poskušajo nam prodajati pravljice o iskanju zadovoljstva v sebi. Še do včeraj so soustvarjali prodajne kampanje in zavajali črede zapravljivih ovac, danes iz torbe ponosno vlečejo svoje revolucionarne priročnike o tem, kako s preprostimi triki do popolne sreče. In to po znižani ceni! Če plačamo takoj, bomo zraven dobili še popustek za njihov spletni seminar, vstopnico v svet srečno lepih superuspešnežev.
Svet, ki gori pod težo uničujočega orožja, ker mu že stoletja vladajo agresivni, narcisoidni tipi, je treba senzibilizirati.
Zdravo kmečko pamet smo že zdavnaj zanemarili. Ljudski pregovori so postali floskule, človeštvo pa išče odgovore v kompleksnih definicijah.
Neznanje, vzvišenost in brezbrižnost so pasti sodobne družbe. Marsikdo si domišlja, da se je človeštvo začelo z njegovim rojstvom. Izgubljeni v vesolju površnih informacij in egoističnega hlepenja po pozornosti teptajo človekove pravice. Z nepredstavljivo lahkoto ponižujejo, zasmehujejo, blatijo in ubijajo z besedami. Ne zavedajo se, kakšno moč imajo črke. Niti se ne trudijo doumeti, da so njihovi žaljivi in zlonamerni zapisi na družabnih omrežjih enakovredni strelnemu orožju.
Zgražanje očitno ne zadostuje. Ljudje paradirajo, osveščajo, izobražujejo, medtem pa se družba vse bolj pogreza v blatu lastnih predsodkov. Samo kapitalu ustreza, da se nenehno predalčkamo po spolu, barvi, jeziku, spolnem užitku, načinu prehranjevanja.
Deljenje na rase je pogubno. V resnici obstaja samo ena – človeška rasa, njeno najmočnejše gorivo pa je ljubezen.
Saj veste, kako pravijo. Lastni iztrebki nikoli ne zaudarjajo tako kot tuji. Druge zavohamo, sebe bolj redko. Nekateri nikoli. Enako je z napakami. Vedno je lažje pometati pred drugim pragom.
Redki znajo prisluhniti in slišati. Razumeti stisko drugega in ne obsojati.
»Usoda je nepredvidljiva. Samo potrpežljiv moraš biti in se zgodi nekaj dobrega, česar sploh nisi načrtoval. Nisem izurjen numerolog, da bi znal izračunati razplet dogodkov. Stvari se bodo odvile, kot boš nastavil vektorje. Zdi se mi, da najbolje delujem po intuiciji. Ta je nekje v hrbtenjači. Na nič drugega se ne morem zanesti. Nemogoče je vnaprej načrtovati življenjski tok. Če je stvar prava, se ti odpirajo nova okna, v nasprotnem primeru je vse eno samo matranje.« Magnifico
Pobožaj vsakogar, ki te rani. Ne bom živel po pravilu zob za zob, saj hodi preveč škrbavcev po svetu.
Ko te pokliče navdih, mu je vredno slediti.
Z neomajno podporo družine je vse lažje. Zavedanje, da se smemo zanesti na bližnje, nam daje občutek varnosti.
Najlepše obdobje življenja posvetijo službi, a ko si je treba vzeti čas zase, najdejo na tisoče izgovorov. Samo še ta projekt … Naslednje poletje res grem … Najprej shujšam, potem odrinem … Ko bom v penzionu, bom imel pred sabo ves svet … Bla bla bla … Kdor neha delati, neha dihati, živeti. Ni zagotovila, da bomo dočakali spoštljivo starost. Kaj šele status upokojencev.
Dopovedujemo si, da se vse zgodi ob svojem času. Nikoli ni prepozno. Razen, kadar je. Zato dvigni sidro, razpri jadra in brž v razburkano morje, da ti ne bo žal!
Življenje ni džuboks, da bi se vrtele samo naše glasbene želje. Včasih moraš prisluhniti tudi drugačnim melodijam, izborom.
Svet nam nudi nepredstavljivo razkošje. Le naučiti se moramo opazovati, poslušati, začutiti. Sprehajanje po magični prirodi ni nekaj samoumevnega. Glede na to, kako mačehovski smo do nje, bomo kmalu stali na opustošenem pogorišču.
Camino je egoistična pot, saj se nanjo odpravljamo zgolj iz lastnih interesov. Na njej vsak nekaj išče. Nekdo boga, drug prijateljstvo, tretji sebe, četrti poceni aktivni oddih. In občutek, da je na tvoji strani kolovoza več lukenj in kamenja kot na sosednji, je odlična prispodoba prepričanja, da so naši problemi največji. Nihče nas ne razume. Osamljeni smo v svoji agoniji. Olajšanje čutimo, šele ko najdemo sorodno dušo, s katero si delimo usodo. Nekoga, ki ve, kako grenak je pelin življenja, in nam bo vsaj košček poti pomagal nositi bremena, ki smo si jih naložili zaradi neposlušnosti, naivnosti, nezrelosti in pomanjkanja izkušenj. Ko se še nismo dobro naužili pestovanja v varnem materinem naročju, nam že zabijajo žeblje greha v krsto. Večino smo si jih prislužili sami. Katerega so nam tudi vsilili. Nasilno žigosane rane se nikoli zares ne zarastejo. Puščajo grde brazgotine. Nenehno jih je treba oskrbovati, ker nikoli ne vemo, kateri dražljaji jih bodo nehote odprli.
Vsaka žrtev nima moči, da bi predelala travmatične izkušnje. Slej ko prej izbruhnejo na plan v obliki psihoze, popačene samopodobe, nezdravih osebnih odnosov. Mene je na srečo podžgala, da se odločno zavzemam za žrtve spolnih zlorab, nasilja, nadlegovanja. Le tistega osladnega vonja se ne morem znebiti, saj se ta skladišči v istem predelu možganov kot spomin.
Zaljubljenost ne izbira prostih terminov. Obišče te, ko si najmanj pripravljen.
Prešuštniki znajo grešne sledi zakriti tako, da postanejo pretirano sumničavi do partnerja. Namesto da bi se o vsem odkrito pogovarjali, si povedali, kaj si želimo, kako naj se nas dotaknejo, kateri fetiši podžigajo našo domišljijo. Odprta komunikacija je najboljša pred- in medigra.
Santiago de Compostela nas je sprejel pompozno. Namesto fanfar so zadoneli cerkveni zvonovi. Namesto konfetov so nas obsipavali zlati sončni žarki. Postavili smo se sredi glavnega trga in se trudili ponotranjiti, kar nam je uspelo. Vsakemu posebej. In vsem skupaj.
Ni mi težko pisati o svojih napakah in pomanjkljivostih. Težje in nehvaležno je izpostavljati pohvale drugih. Tanka je meja med samovšečnostjo in samozavedanjem. Marsikaj se skriva v moji omari. Od ponošenih čevljev, obrabljenih suknjičev do luknjičastih nogavic. Okostnjaki pač ne. Na koncu poti, ko se ozremo na zapuščino, šteje le to, koliko trupel smo pustili za sabo.
Ne mislim se pretvarjati, da sem ubral najlažjo smer. Niti je ne želim objokovati, saj sem na razpotjih vedno sam izbiral, kam naprej. Ne, ker sem upal na uspeh, temveč zato, ker se nisem bal neuspeha. V svetu objestnega individualizma, ki hladnokrvno mori in nas ščuva, da sovražimo vse, česar ne razumemo, je sprenevedavo govoriti o upanju. Tega so že zdavnaj odplaknile reke krvi. In pohlep. Angažiranost in nepreračunljiva solidarnost sta gorivo strpne družbe. Zanjo se je vredno zavzemati. Molčanje je odlika slabičev. Glasilke so delikaten organ neslutnih razsežnosti. Dajejo nam glas, najbolj univerzalno orožje. Vsakdo ga ima. Sami se odločamo, kako ga bomo uporabili. Ga bomo povzdignili v imenunemočnih, ki so jih nasilno utišali? Morda z njim spodbudili obupane, da je vredno poskusiti še enkrat? Se postavili zase? Ali zgolj zapeli. O ljubezni. Tako kot smo z mojo izbrano družino. Nismo si rekli zbogom. Odrinili smo v naslednja zmagoslavja. Povezani z nevidno nepretrgano nitjo jih bomo odslej osvajali vsak zase. In se še naprej veselili drug za drugega.
Vsakega od nas je pustolovščina zaznamovala. Nekatere za vselej. Drugi potrebujejo sezonsko osvežitev. Moji junaki in junakinje so me nagradili z zgodbami, ki odganjajo dvome in nas hrabrijo. Ni pravil, kako se vesti ob vrnitvi s te nenavadne poti. Vsakdo si je iz preteklih izkušenj sestavil svoj kalejdoskop. Pogled skozenj ni več enak, kot je bil. Nihče od nas ni več enak.
Camino ni vsemogočna pot, ki sestavi črepinje razbitega srca v čašo opojnosti. Skozi razpoke se bo izcedil življenjski sok, če jih ne zakrpamo pravočasno. Čvrsto, kot je čvrsta naša notranja moč. Sledi razbitin ostanejo. Šivi so opomnik na vse, kar je bilo. Morda bi ji moral predstaviti kintsugi, japonsko umetnost popravljanja zlomljene keramike, pri kateri se ne trudijo zakriti sledi razpok. Ker so stvari, ki imajo zgodovino in so preživele razbitje, lepše kot popolne. Zunanja brezhibnost je slepilo za tiste, ki si ne upajo iti globlje.
Ni pomembno, kdaj se zgodijo spremembe, pač pa, kako dobro smo nanje pripravljeni.
Dobil je uvid, da je življenje kot harfa. Ubirati ga moraš struno za struno. Dan za dnem.
33. Pravijo mu angelsko število. Naj ti ne bo nerodno. Na glas povej, da angeli obstajajo. Vse polno jih je okoli tebe. Brez kril. Opogumili te bodo z naukom, da se le takrat, ko začutiš svojo bolečino, zaveš, da si živ. In ko začutiš bolečino drugega, spoznaš, da si človek. A vedi. Samo če govoriš iz srca, se lahko dotakneš src drugih. Tako se trudi živeti, vse dokler tvoj svet ne bo zaprl oči. Sedaj pa urno napolni nahrbtnik.
Čaka te nova avantura, saj te že kliče mama Afrika. Tja, kjer se je vse začelo.
Iz knjige 33 - To ni še ena knjiga o Caminu >>, Tomaž Mihelič
