Povzetek knjige Alamut, avtor: Vladimir Bartol
Vsebina romana se opira na razburljive zgodovinske dogodke v Perziji okoli leta 1092. Osrednji lik je Hasan ibn Saba (Seiduna). Karizmatični verski voditelj, katerega ime Iranci še danes izgovarjajo s strahospoštovanjem. Seiduna je od Alaha poslani prerok, ki izza okopov svojega orlovskega gnezda, gradu Alamut, vodi pravo sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu. Veliko močnejšemu sovražniku se postavi po robu z majhno skupino privzgojenih privržencev fedaijev, ki jim v zameno za njihovo zvestobo ponudi več, kot so navadni smrtniki kadarkoli mogli okusiti: s ključem, ki mu ga je zaupal sam Alah, jim odklene vrata onostranstva, Koranovega raja s prelepimi dekleti. Ko si ta raj enkrat doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj.
Moje osebno mnenje: "Knjiga zelo lepo prikaže, kako je možno tako zmanipulirati ljudi, da so z veseljem in nasmehom na obrazu pripravljeni iti v smrt v imenu vere, v imenu boga (v tem primeru Alaha), v želji priti v raj. Res mojstrski roman, ki strašljivo nazorno prikaže, kako smo ljudje podvrženi manipulacijam ... Čez prvih 100 strani sem se kar težko prebila, potem pa me je povlekla vase ..."
Nekaj odlomkov iz knjige Alamut, Vladimir Bartol:
Če je nekdo spoznal, da je vse tisto, kar poimenujejo ljudje sreča, ljubezen, veselje, samo zmoten način, ki se gradi na krivih predpostavkah, potem mu ostane strašno pusto pri srcu. Edino, kar bi ga še utegnilo zdramiti iz te omrtvičenosti, je tvegana igra s svojo in drugih usodo. Kdor to more, temu je vse dovoljeno.
Vse naše bratovščine so me sicer sprejemale kot velikega borca, toda ko sem voditeljem razložil svoj načrt, razsvetljevati množice, so zmajali z glavami in me svarili. Povsod so me izpodrivali in tedaj se mi je zdelo, da poglavarji nalašč prikrivajo ljudstvu resnico in ga iz sebičnih namenov držijo v zmoti.
Kakor so alijevci zagovarjali svoje trditve, tako so zagovarjali tudi suniti svoje. Prav tako so se vnemali za svoje nauke kristjani vseh ločin, židje, brahmani, budisti, častilci ognja in pogani. Filozofi vseh smeri so trdili svoje, drug drugega pobijali, ta je verjel, da je en bog, drugi, da jih je mnogo, tretji spet, da ni boga in da je vse golo naključje. Vse bolj sem začel razumevati vzvišeno modrost - resnica nam je nedostopna, resnice za nas ni. Kakšno je tedaj pravo ravnanje? Če si doumel, da ne moreš ničesar spoznati, če ne veruješ v nič, tedaj ti je vse dovoljeno, tedaj sledi svojim strastem.
Kasneje sem poskušal, da bi bistrejšim posameznikom odprl oči. Mnogi so me pozorno poslušali. Toda ko sem končal, so mi odvrnili, da so sicer tudi sami že kdaj podvomili, da pa se jim vendarle zdi koristneje, držati se nečesa trdnega kot pa tavati v večni negotovosti in v neprestanem zanikanju. Ne samo preprostim ljudem iz množice, marveč tudi višjim duhovom je bila otipljiva laž ljubša, kot pa je neoprijemljiva resnica.
Končno spoznanje je nemogoče, zakaj naši čuti lažejo. Kdor hoče biti množicam prerok, mora delati z njimi kakor starši z otroki: pitati jih mora z bajkami in izmišljotinami. Toda Kristus in Mohamed sta vendarle množicam hotela dobro - da, hotela sta jim dobro, toda spoznala sta tudi vso njihovo brezupno bedo. Usmiljenje ju je nagnilo, da sta jim pričarala bajko o raju, ki ga bodo prejeli kot plačilo za vse trpljenje na tem svetu v onstranstvu. Da, ljudstva so hotela bajk in izmišljotin ter so ljubila slepoto, v kateri so blodila.
Kakšnega si ljudje predstavljajo kralja in preroka? Dostojanstvena hoja in vzvišen izraz v obrazu. In predvsem: v škrlatnem plašču in z zlato tiaro na glavi. Zares zabavno - modrijan se mora našemiti, če hoče priti pri ljudstvu do ugleda in veljave. Tak je svet ...
Z vso nazornostjo sem spoznal, kolikšna sila je trdna vera in kako lahko jo je zbuditi. Treba je, da veš ti nekaj več od onih, ki naj verujejo. Potem je čudeže delati lahko. Ti pa so pognojena zemlja, iz katere vznikne žlahtna cvetka vere.
Moč sleherne ustanove počiva na pristaših, ki so zaslepljeni. Ljudje so glede svojih spoznavnih zmožnosti različnih stopenj. Od prerokov so množice zahtevale čudežev. Morali so jih delati, če so hoteli ohraniti ugled. Čim nižja zavest, tem večja gorečnost. Zato delim človeštvo v dvoje bistveno se razlikujočih plasti. V peščico tistih, ki vedo, kaj je na stvari, in v velikanske množice onih, ki ne vedo. Prvi so poklicani, da vodijo, drugi, da so vodeni. Prvi je nalik staršem, drugi otrokom. Prvi vedo, da je resnica nedosežna, a drugi stegujejo roke po njej. Kaj preostane onim drugega, kot da pitajo te z bajkami in izmišljotinami? Kaj je to drugega kot laž in prevara!
Če je nekdo resnično spoznal, da se ne more na nič, kar vidi okrog sebe, kar čuti in kar spoznava, kot na nekaj pravilnega zanesti; če je prekinjen od zavesti, da je obdan vsepovsod od samih negotovosti in nejasnosti in da je neprestano žrtev samih prevar, tedaj ne občuti več slednjih kot nekaj človeku sovražnega, marveč kot neko nujnost življenja, s katero se bo moral prej ali slej spoprijaniti. Prevara kot ena izmed številnih sredstev, da sploh še kako delujemo in da rinemo naprej, v tem vidim edino mogoč nazor za one, ki so dosegli neko višje spoznanje.
Niso stvari same po sebi, ki nas delajo srečne ali nesrečne. Marveč samo naša misel, naše prepričanje, ki ju imamo o njih. Niti stvari niti resnična dejstva torej ne odločajo o naši sreči oziroma nesreči, marveč smo povsem in izključno odvisni od naših predstav, od naše zavesti o njih. Sleherni dan nam odkriva, kako lažnive in zmotne so te predstave. Na kako šibkih nogah sloni naša sreča!
Zakaj te moti, da je on voden v smrt, da ne ve, kakšni so naši načrti? Moti te, ker veš nekaj več, kot več on. Ampak on je srečen. Še vedno je torej na boljšem kot mi. Misli si, kako bi mu bil v kali zagrenjen sleherni užitek, če bi ga obšla slutnja, da sem jih jaz hote zavedel v nekaj, kar se z njim godi, nad čimer on nima pregleda. Ali da jaz o vsem tem, kar se mu godi, nekaj več vem kot on sam. Ali ko bi slutil, da je samo igrača, brezvoljna šahovska figura v mojih rokah. Da je samo sredstvo, ki jih uporablja neka višja volja, neki višji razum pri nekem neznanem načrtu. Meni taka slutnja, taka sumnja zagrenjuje sleherni dan mojega življenja. Slutnja, da utegne biti nad nami nekdo, ki z jasnim duhom pregleda vesoljstvo in naš položaj v njem, ki utegne vedeti o nas marsikaj, nemara celo uro naše smrti, kar je vse našemu razumu neusmiljeno zastrto. Ki utegne imeti z nami svoje posebne naklepe, ki nas morda uporablja za svoje poizkuse, ki se nemara igra z nami, z našo usodo in našim življenjem, medtem ko se mi, lutke v njegovih rokah, tu veselimo in radujemo, domišljajoč si, da smo sami kovarji svoje usode.
Iz knjige ALAMUT, avtor Vladimir Bartol
