Paulo Coelho - Alef (roman)
Vedno obstaja pravi trenutek, v katerem se je treba odzvati.
Dvomi ženejo človeka naprej.
Čas ne uči. Prinaša zgolj občutek utrujenosti, staranja.
V magiji – in življenju – obstaja zgolj sedanji trenutek, zgolj ZDAJ. Tvoja dejanja v sedanjosti so tista, ki bodo popravila preteklosti in, seveda, spremenila tvojo prihodnost.
Drugi ljudje obstajajo kot rezultat svojih težav in živijo tako, da ves čas kumpulzivno razpravljajo o njih: težave z otroki, možem, težave v šoli, na delovnem mestu, s prijatelji. Ne ustavijo se in pomislijo: jaz sem tu. Sem rezultat vsega, kar se je zgodilo in kar se bo zgodilo, vendar sem tu.
Najpomembnejših stvari so me naučila prav potovanja. Potovanja nikoli niso povezana z denarjem, temveč s pogumom.
Naše življenje je nenehno potovanje vse od rojstva pa do smrti. Pokrajina se spreminja, mi se spreminjamo, potrebe postajajo drugačne, vlak pa gre naprej. Življenje je vlak, ne postaja.
Doumi, kaj se dogaja s teboj, in vedel boš, kaj se dogaja z ljudmi po svetu.
Nezadovoljstvo, ki je še vedno tu, nam je na pot postavil Bog, in sicer z enim samim namenom: spremeniti stvari, iti naprej.
Tragedija prinese v naše življenje korenite spremembe in je vedno povezana zgolj z enim: z izgubo. Kadar se soočamo z izgubo, ne skušajmo znova iskati tistega, kaj je bilo, raje izkoristimo ogromni prazni prostor in da zapolnimo z nečim novim.
Osrečuj in sam boš osrečen.
Stvari si vedno razlagamo tako, kot želimo, in ne glede na to, kakšna je resničnost.
Le z dovolj veliko ponižnostjo bomo lahko razumeli, da naše srce ve, zakaj smo tu. Da, težko se je pogovarjati s srcem, a najbrž bo to potrebno. Treba je zgolj zaupati, slediti znakom, živeti Svojo zgodbo in prej ali slej bomo razumeli, da smo del nečesa, pa čeprav tega ne moremo dojeti razumsko.
Na koncu bo lepo reči: »Delal sem napake, a nisem bil strahopetec. Živel sem svoje življenje in počel, kar sem moral početi.«
Življenje ni nikoli popolno brez kančka norosti.
Deja vu je mnogo več kot zgolj presenečenje, ki ga hitro pozabimo, saj se nikoli ne bi zaustavil pri čem, kar za nas ni pomembno.
Že zdavnaj sem se naučil, da moram, da bi zacelil svoje rane, zbrati pogum in se soočiti z njimi.
Nagibamo se k temu, da vedno bolj cenimo tisto, kar prihaja od daleč, ne da bi znali prepoznati lepoto, ki nas obkroža.
Kadar kaj iščemo, nas išče tudi iskano.
Če bi prepričal eno samo osebo, naj se ne bori za nekaj, v česar pomembnost verjame, bi v to prepričal tudi sebe – in moje življenje bi s tem utrpelo veliko izgubo.
Živeti pomeni izkušati, in ne ves čas razmišljati o smislu življenja.
Pozabi, da boš o tem pripovedoval drugim. Čas je zdaj. Izkoristi ga.
Z maščevanjem se ponižamo na raven svojih sovražnikov. Le z odpuščanjem pokažemo svojo modrost in pamet.
Kdor si želi videti mavrico, se mora naučiti ljubiti dež.
Pisanje je zame predvsem dejanje, prek katerega lahko odkrivam sebe. Če bi ti moral dati en sam nasvet, bi se glasil takole: naj ti mnenje drugih ne vzame poguma. Varnost zagotavlja povprečnost, zato tvegaj in počni tisto, kar si želiš. Poišči ljudi, ki jih ni strah delati napak in zato grešijo. Prav zato njihovo delo pogosto ni cenjeno. Toda takšni ljudje spreminjajo svet in prav ti bodo po mnogih storjenih napakah ustvarili nekaj, kar bo povsem spremenilo njihovo skupnost.
Sanjačev ni moč ukloniti.
Kdor pozna Boga, ga ne more opisati. Kdor zna opisati Boga, ga v resnici ne pozna.
Nismo tisto, kar si od nas želijo drugi. Smo tisto, za kar se odločimo, da bomo. Najlažje je krivdo iskati v drugih. Vse življenje lahko krivite ves svet, a so vaši uspehi in porazi odvisni zgolj od vas.
Smrt predstavlja zgolj vrata v drugo dimenzijo.
Ženske so že po naravi druga drugi sovražnice.
Ljudje se srečajo takrat, ko se morajo srečati.
Življenje je nenehna vadba. Ko vadimo, se hkrati pripravljamo na to, kar je pred nami. Življenje in smrt sta brez pomena, obstajajo zgolj še izzivi, ki jih sprejemamo z veseljem in jih rešujemo z mirnostjo.
Resnična modrost se skriva v spoštovanju preprostih stvari, ki jih počnemo, saj lahko prav z njimi dosežemo tisto, kar potrebujemo.
Besede imajo to slabost, da nam dajejo občutek, da lahko razumemo, kaj nam ljudje govorijo. Poleg tega se opisovanje nečesa močno razlikuje od dejanske izkušnje.
Najbolj prefinjene reči so pravzaprav tiste, ki jo dostopne prav vsem.
Odsotnost odgovora je prav tako odgovor.
Je mogoče zaviti s poti, ki jo je zarisal Bog? Je, vendar je to vsakič napaka. Se je mogoče izogniti bolečini? Je, a se s tem je bomo naučili ničesar. Je mogoče spoznati stvari, ne da bi jih v resnici izkusili? Je, a te nikdar ne bodo zares naše.
Veliko ljudi skuša pomagati drugim zgolj zato, da bi jih to oddaljilo od lastnih težav.
Smisel potovanja ni v iskanju manjkajočega odgovora, povezanega z našim življenjem, temveč v tem, da bi znova postali kralji svojega življenja.
Oditi moramo daleč, da bi razumeli tisto, kar je blizu.
Prav nič se ne spremeni. Le mi - ki smo potovali, da bi našli svoje kraljestvo, in smo odkrili zemlje, na katere smo stopili prvikrat v življenju, vemo, da smo drugačni. A bolj kot pojasnjujemo, bolj smo prepričani, da obstaja to potovanje, kot tudi vsa prejšnja, zgolj v našem spominu. Morda zato, da bi lahko o njih pripovedovali vnukom ali o tem napisali knjigo; toda le kaj bi lahko o njih sploh povedali? Nič. Morda, kaj se je zgodilo tam zunaj, a nič o tem, kaj se je spremenilo v nas samih.
