Ampak poskusim pa lahko, a ne?

Včasih (le včasih?) znam biti res en kekec … Ne tisti Kekec, ki seje dobro voljo pri ljudeh, ampak - kekec. Doma smo rekli kekec tistim, ki ne razmišljajo preden delujejo. Ki vso svoje navdušenje norih idej trosijo med vse ljudi, a ne pomislijo, da jih lahko drugi zbijajo. Ki verjamejo, da bodo ljudje seveda takoj razumeli velik potencial teh idej. Ki niti ne pomislijo, da bi kdo ne verjel tej viziji, spremembi sveta. Ki sploh ne vidijo nobene ovire, nobenih omejitev, nič, le nespametno skačejo okoli in blebetajo v nedogled.

No, tak kekec sem bila jaz, ko sem s takim neustavljivim navdušenjem razlagala, da bomo končno naredili Založbo 5KA. A ne klasično založbo. V bistvu bi z dobrim razvojem tega novega zamišljenega koncepta lahko zastavili nov koncept založništva v Sloveniji in ostalih majhnih narodih. Že dve leti sem se poigravala s to mislijo, a je bilo nekaj ovir, preko katerih nisem znala.

En dan. Samo en dan je bil dovolj. Na pot mi je prišel podjetnik, ki ga noro cenim, ki mi je v enem dnevu plezanja po gorah podal rešitev in me navdušil, da to končno spravim v življenje! En dan, nekaj kvalitetnih pogovorov, predvsem pa ta njegov optimistični duh, da je možno, da se da! Kako polna energije, idej in navdušenja sem takrat skakala še nekaj dni naokoli!

A potem ... Vidno me je vleklo skupaj iz navdušenja v poklapanost, ko sem naletela na prvi odziv: “Ah daj no nehaj, to se pa res ne izplača. Ne danes, ne v Sloveniji. A ne vidiš, da trg knjig upada. Knjigarne se zapirajo, založbe propadajo.”

Kaj pa on ve … Še vedno po kekčevsko sem razlagala dalje. Navdušenje je potrebno deliti, kaj ni tako? In sem ga, delila. Le nikjer se ni prijel.

“Petra, to si boš uničila kariero. Samo delo boš imela s tem, stroške, nobenih uspehov, potem slabo ime … Daj raje samo piši knjige kot do sedaj, to ti gre dobro.” Nisem vedela ali je zadnji stavek mišljen kot pohvala ali tolažba.

Načeloma se učim ne preveč poslušati mnenja vseh ljudi, a ko ti vsak na tej poti govori eno, le sam verjameš drugo, se je pa že smiselno bolj ponižno vprašati, kdo je tu čuden. Ker vem, da smo Slovenci nasploh okuženi z virusom to se ne izplača, to je brezveze,  včasih raje zaupam statistiki. Tokrat je bila na strani večinskih mnenj.

“Petra, preberi tole,” me je želel pred neumnosti obvarovati znanec: “Povprečna prodaja knjig v Sloveniji je 350 izvodov. Povprečna cena je 20 evrov. Polovica zneska gre v distribucijo. Upoštevaj investicijo v izdajo knjige. Potem poglej svoj model, kakor si si ga zastavila - da gre torej 50 % zaslužka od prodane knjige avtorju. Ni računice. Nikakor ne. To ne more delovati, ne po tem konceptu."

Ima prav.

Bil je prav lep, jasen dan. S cmokom v grlu brez pravega odgovora sem po polževo stopala po Ljubljani, do doma. Zavzdihnila sem kot bi ravnokar ponovna padla na testu naivnosti, ko sem pogled ustavila na gorah. Kristalno čisto ozračje mi jih je približal, da bi se jih skoraj lahko dotaknila. Z mislimi sem odplavala v višave, v tisti dan plezanja in pogovorov s tistim podjetnikom. Kaj je drugače v najinih pogovorih, da v njih dobimo toliko pozitivne energije in občutka, da se vse da, a tu v dolini dobivam večinoma obratno, dokaze, kaj vse se ne da?

V mislih sem si predstavljala, kaj bi on rekel na vse to. Verjetno kaj v stilu: “Ne vemo, če bo uspelo. Ampak poskusiš pa lahko, kaj ne?”

Kako drugače je ustvarjati in živeti, če se družim z ljudmi, ob katerih si delimo upanje, vero, spodbude, inspiracijo. In zagon - daj, poizkusi!

Veliko sem razmišljala o najinih pogovorih. Osnova ni nikoli iskanje težav, ampak iskanje rešitev. Ne gre se za zanikanje možnih ovir, daleč od tega, še predobro se jih zaveda, a se nanje ne obeša, jih ne povečuje, ampak stopa preko njih kot stopava po skalah. Nekatere so večje in težje premagljive, a še vedno - vse premagljive. Če ne prvič, pa drugič ali tretjič. Če ne po levi strani, pa po desni ali naokoli. A vsak korak spremlja zavedanje cilja - priti na vrh. Tako ali drugače.

A kljub mojih začetniškim nespametnostim mi v pogovorih niti enkrat ni dal občutka manjvrednosti ali da česa ne znam, ne vem. Na splošno mi ne podaja svojih mnenj, prepričanj, pretirano nasvetov … Ima močan občutek za ljudi, da začuti, kdaj je nasvet na mestu in kdaj je poslušanje dovolj. Največkrat pa postavi tako vprašanje, da se sama zamislim in pridem do odgovorov.

Po takih pogovorih imam prav naboj energije, vidim priložnosti in ideje, si želim ustvarjati. 

Vedno sem vedela, da je izjemno pomembno, s kom se družimo, saj hote ali nehote vplivamo en na drugega. Iz leta v leto se te pomembnosti zavedam še bistveno globlje.

Torej, kaj sedaj - storiti ali ne storiti, to je sedaj vprašanje ... Nekje v ozadju mi odzvanjajo njegove besede: "Ne vem, če bo uspelo. Ampak poskusim pa lahko, kaj ne?"

 

P.s. Založba 5Ka pa zaenkrat tudi s tem čudnim konceptom prav dobro kaže! 🙂

2019-03-18T21:36:22+00:00

7 komentarjev

  1. Marija 19/03/2019 at 8:22 dop - Reply

    Petra s polno paro naprej. Sama sebi si že dokazala da zmoreš marsikaj. Vsem nam si velikokrat inspiracija. Bodi še sama sebi. Zaradi takih kot si ti je svet lepši. Zelo rada prebiram tvoje misli in so mi v veliko pomoč. Ne oklevaj in ne isči potrditve v okolici. Ljudje smo kakršni pač smo. Eni vedno le sanjajo, drugi pa svoje sanje uresničujejo. To je ta razlika.
    Srečno dekle iz vasi 20ih hiš in 25ih štal.

  2. Edita Kurent 19/03/2019 at 11:47 dop - Reply

    Draga Petra, zelo te občudujem, tvoje ideje, tvojo energijo, delovanje in pogum!
    Naredila si veliko delo, ki se bo sčasoma samo še multipliciralo, boš videla! Življenje pa je itak igra. Zakaj se ne bi igrali, ko je pa tako zabavno?

  3. Wega 19/03/2019 at 2:19 pop - Reply

    Namenoma oddajam ta komentar še preden sploh vem kaj posebnega je pri 5Kinem konceptom knjigarne. Sem sem prišel slučajno z Odklopov. Morda bo komentar čisto mimo; pa pač naj bo. Bom pozneje morda popravil :). Vem samo, da sem zadnjih nekaj knjig, ki so me zanimale, dobil samo pri majhnih knjigarnah, VigeVageKnjige, založba Sanje, Bukla.

    Jezi me, da so tudi knjigarne (in založbe) postale sama potrošnja. Veleblagovnica s stojalom, kupi, ker imamo danes popust na kuponček, vrzi v voziček, ker sta dve za ceno ene. Kar poglejmo, na kaj se je skrčila knjigarna: na polico z blagajno sredi City parka in dva ušiva nezapolnjena hodnika v novomeški Qlandiji. In še tam, oddelek za “ženske knjige” (???), oddelek za zdravo prehrano in oddelek za knjige z tisoč in eno teorijo, kako bomo spremenili svoje življenje brez sladkorja/žit/glutena/maščobe/mesa/beljakovin ali pač drugo dieto.

    Kot pravim, ne vem za kaj gre – in samo po zgoraj prebranem navijam da bo šlo. Saj vem, lahko je druge trepljati po ramenih, težko pa pljuniti v lastne dlani ampak hoj, palci gor.

  4. Polde 21/03/2019 at 7:55 pop - Reply

    Le poguno in ce je v globini glas da bo šlo, potem bo šlo. Zaupati in sebe prepoznati je veličina. Ja, itak, ja.
    Lp

  5. Ksenija 25/03/2019 at 12:59 pop - Reply

    Draga Petra,

    Hvala za tvoje povzetke knjig, vsak mi da en AHA moment. Tvoj koncept 5-ke je super, korajžnjo zalivaj in uživajnv svoji strasti.

    Lep pozdravček, Ksenija

  6. Martina 25/03/2019 at 5:30 pop - Reply

    se zelo strinjam s sporočilom napisanega… Hvala.

  7. Mitja 07/04/2019 at 11:05 pop - Reply

    Hm Petra, sej sama dobro ves, da negativna energija ni s tabo kompatibilna. Sej v gorah tudi ne potrebuješ mnogo oprimkov za plezanje, dovolj je en sam v pravem trenutku. A kdo pravi , da bo Založba 5ka samo na slovenskem trgu delovala!? Svet je širok.
    Lepo se imej
    Mitja

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link