Amsterdam. Glavno mesto Nizozemske, ki ga zaradi svojih številnih vodnih kanalov imenujejo tudi Severne Benetke. Najbolj poznane znamenitosti mesta so Rijksmuseum, Muzej Van Gogha, hiša Ane Frank, sloveča Rdeča četrt in kavarne s kanabisom, ki v mesto privabijo okoli 16.000.000 turistov letno (Vir: Wikipedija). No, razen kavarn in vodnih kanalov nisem v štirih dneh videla nič od naštetega. Morda dober izgovor, da se kaj hitro spet vrnem v mesto, ki mi je naglo in močno priraslo k srcu. Morda zaradi prave družbe, morda zaradi obilo rož in zelenja, morda zaradi vseh kreativnih malenkosti, ki so polnile mojo umetniško dušo.
Kaj sem potem počela tam vse te dni, če nisem videla nič od naštetega? Uf, mnogo …
Zavod Mladi podjetnik vsako leto organizira izbor Mladega podjetnika leta. Zbrala se je skupina preteklih zmagovalcev (Jana Fleišer - Vrtec dobra teta, Rok Starič - Rok's peanut butter, Kristina Kočet - Tiko pro), predstavniki zavoda, ustanovitelj podjetja Dewesoft iz Trbovelj, ki je financiralo izbor in je močan akter pri spodbujanju podjetništva med mladimi … Hm, zdajle se sprašujem, kako točno sem v to notri pristala jaz, a pustimo to, včasih so zvezde sreče naklonjene tudi umetnikom. 🙂
Tako nas je skupina desetih obiskala podjetja v Amsterdamu, kar je bila prava oaza idej, inspiracije in premika mej mogočega.
Že prvi dan smo vstopili v podjetje Etergo, ki razvija električni skuter – so prejemniki prve nagrade za najboljšo inovacijo v Las Vegasu. In res so inovativni! Najbolj sem si zapomnila njihov stavek iz promocije skuterja: »Ima toliko prostora, da notri spraviš zaboj piva.« In res – zagrabili so tisto gajbo piva in ga pred nami dali v skuter. No, pa recite, če ni to izvirno.
Sicer razvijajo električni skuter, ki ne onesnažuje okolja, ima moderen zaslon, povezan s telefonom … Kaj bi razlagala podrobnosti, pokukajte na njihovo spletno stran Etergo.com.
Preden smo se poslovili, sem slikala napis na steni: »Ustvarjaj stvari, v katere se bodo ljudje zaljubili.« Ja, se trudim. Delam na tem.
Kaj nam je prinesel večer med rdečimi ulicami, zanimivimi ponudbami, gej klubi in ozkimi kotički vonjav značilnega kajenja – o tem so rekli, da se ne govori. Kar se zgodi v Amsterdamu, ostane tam, med njihovimi kanali in tulipani. Torej naj ostane tam.
Najljubši obisk mi je bil v podjetju Mister kitchen - kreativna startup kuhinja, kjer izdelujejo arašidovo maslo, klobase, bio marmelade in še kaj (Misterkitchen.com). Sicer nisem nek gurman, tudi njihovi izdelki mi niso blizu. A noro sta mi bila všeč njihova filozofija in način dela, v čemer sem se popolnoma našla!
Začetki? Trije prijatelji, ki jih je družila ljubezen do potovanj in kulinarike, so si rekli:
"Kaj če bi ...
- ... svoj hobi (hrana, potovanja, pisanje) nadgradili in s tem ustvarili podjetje?
- ... povezali našo kreativnost in izkušnje za gradnjo lastne blagovne znamke?
- ... začeli ustvarjati izdelke v kuhinji, ne v tovarni?
- ... postavljali nove trende, namesto da jim sledimo?
- ... ustvarili produkte, ki še ne obstajajo?
- ... vedno, res vedno postavljali dober recept pred koncept in poslovni model?
Podjetje, ki ustvarja 600.000 evrov letnega prometa nima niti enega zaposlenega. "Ne, ne, nismo želeli tega. Želimo si ohraniti svobodo - še vedno veliko potujemo, ustvarjamo, pišemo, dokaj neobremenjeno." No, seveda imajo za pomoč podizvajalce, ki jim oddelajo tudi ves shitty job (kako jih razumem - tudi sama zunanjim izvajalcem predajam opravila kot so računovodstvo, administracija, pošiljanje paketov in podobno - za umetnike torej shitty job). Sploh jih ne zanimajo številke, ampak predvsem: "Želimo ohraniti veselje do dela, ki ga opravljamo."
Danes za nekaj medijev pišejo prispevke o potovanjih in kulinariki, kreirajo nove produkte, potujejo, se imajo preprosto - fajn! To je to! 🙂 Še danes dosti razmišljam o njih.
Veste, kaj je Coworking prostor? Je prostor in skupnost, kjer se združuje več ustvarjalcev in podjetij, da si delijo stroške prostora, se družijo in izmenjujejo ideje, predloge in tako pridejo do boljših poslovnih rezultatov. Zelo popularen način delovanja in sodelovanja za začetnike v podjetništvu. Stopili smo v en tak Coworking prostor, ki se razteza na 20.000 kvadratnih metrih. Ogromna stavba pisarn majhnih in srednjih podjetij, ki jim je skupna izjemna inovativnost. Klasičnih pisarn, kot jih poznamo mi, tam preprosto ni. Vse je v nekih posebnih barvah, nenavadnem pohištvu, stene oživijo s smešnimi in inspirativnimi mislimi, nasveti, na hodnikih pa rože, ki rastejo v tleh.
Skupni prostor je namenjen druženju, kreativnosti, sproščanju in zabavi. Imate radi glasbo? Evo ga klavir (prsti so preveč srbeli, da ga ne bi vsaj malo zaigrala). Imate radi skupinske igre? Izvolite bilijard in namizni nogomet (ja, fanta sta zmagala, čeprav ženski del ekipe to težko prizna).
Bi le malo počivali? Čakajo vas fotelji, udobni stoli, celo majhna kavarna za pivo ali dva. Ali kavo. Verjetno bolj pivo, saj smo v Amsterdamu. Bi se radi pogovarjali z izkušenimi podjetniki? Pod steno z ogromnim napisom: »Če še vedno delamo, kar smo delali, bomo še vedno dobivali, kar dobivamo,« so sedeli trije starejši gospodje. Investitorji, so se nam predstavili. Opazujejo in spremljajo mlade s podjetnimi idejami, se z njimi pogovarjajo in iščejo priložnosti za investicije, da jih torej finančno podprejo.
Od vsega mi je bila najljubša džungla rož. Rože, kamorkoli se obrneš. Čudovito okolje za vse, ki si želijo biti kreativni, ustvarjati svoje podjetje, realizirati svoje ideje.
Med sprehodi po mestu sem bila pozitivno presenečena, da v mestu nikoli ni bilo pretirane gneče na cestah, a še večje presenečenje mi je prineslo ogromno število kolesarjev. Najbolj smešna stvar pa – mali električni avtomobili so bili kar po pravilu pripeti z verigo.
Tulipani v vsaki ulici, ob cesti, v parkih, na okenskih policah in v restavracijah, so poskrbeli, da nismo niti za hipec pozabili, da smo na Nizozemskem.
Tulipane so na Nizozemsko pripeljali v 16. stoletju. Ko je leta 1592 Carolus Clusius napisal knjižno uspešnico o tulipanih (neverjetno, kaj lahko naredi ena dobra knjiga, a ne? 🙂 ), so le-ti pridobili izjemno vrednost. Celo tolikšno, da so bile čebulice tulipanov uporabljene namesto denarja. Vrtovi tulipanov so bili redno izropani, kraje rož pogoste. Sredi 17. stoletja so te čudovite barvite rože postale tako popularne, da obdobju celo rečemo tulipomanija. Sčasoma se je ta ekonomski vidik dragocene rože zrušil, a tulipani so do danes ostali simbol Nizozemske.
Edina klasična turistična zanimivost, ki smo si jo ogledali, so bili ti vrtovi tulipanov. Želela sem si uživati v močnih vonjavah na poti, leči na travo in občudovati barve, oblike in velikosti tisoče tulipanov. Želela bi reči, da je bila to čudovita izkušnja, a bi se zlagala. V tisti gneči turistov, kjer si komaj pokukal do cvetlic, ne da bi našli prosti kotiček za kavo, za katero bi morali v vrsti čakati debelo uro, smo se kar hitro vrnili v mesto.
Ob tem sem pomislila – po svoje si želim, da Slovenija zacveti s turizmom, saj bi država s tem veliko pridobila. A hkrati, povsem iskreno v svojem srcu, si tega ne želim. Všeč mi je, da so naše znamenitosti, naše gore in parki, naša mesta in morje, naše jame in gozdovi – še tako nedotaknjeni. Vedno se najde prostor, kjer lahko v tišini in miru opazuješ lepote naše dežele.
Največja dodana vrednost teh nekaj dni mi je bilo druženje z našimi izjemnimi mladimi podjetniki. Težko je ovrednotiti vrednost, ki jo dobiš s poslušanjem njihovih idej, analiziranjem načina razmišljanja, vsrkavaš njihovo kreativnost in spoznaš tudi izzive, s katerimi se soočajo. Z občudovanjem in poklonom jih spremljam, ponosna, da imamo v Sloveniji tako izjemne mlade podjetnike. Verjetno bi izpadla preveč pocukrano, če bi iskreno povedala, kako sem hvaležna, da sem bila lahko med njimi.
P.s.: Za spominek sem domov prinesla nekaj njihovih slavnih piškotov. Upam, da bodo dobri. Sicer pa moram kaj hitro nazaj v Amsterdam, da si pogledam kakšno klasično turistično znamenitost.
