Povzetek knjige Belina me pomirja, Barbara Popit >>
Ledeni svet je svet zase. Svet tišine, kamor človeška noga skoraj nikoli ne zaide, kjer so živa bitja prepuščena svojemu življenju, kjer čas ne obstaja.
Dolga leta pričakovanj obiska Antarktike so obrodila sadove in sedaj sem tukaj. Počutim se svobodno in domače, kot bi se po dolgem času vrnila domov, kot da sem tu živela v nekem drugem življenju, ki sem ga bila prisiljena zapustiti, in sedaj se vračam nazaj.
Bela celina je res neverjetna s svojo nezemeljsko pokrajino, ledom in dušo, skrito globoko v zamrznjenih tleh.
Stojim na palubi in opazujem delo narave, ki se kaže v svojih mojstrovinah. Človek ji ne seže niti do gležnjev, je moje razmišljanje v tem trenutku. Narava je res čudovita, samo opazovati jo moraš in seveda opaziti, kar je še pomembnejše.
Preteklost, ki je ni več, je samo sedanjost in to je to, kar je pomembno.
Belina, ki me obdaja, me pomirja. Tukaj je vse drugačno, še svetloba ni takšna kot doma. Saj tudi ne more biti. Tu ni svetlobne onesnaženosti. Tu sta samo sonce in luna, pa še ta dva bolj malo v tem spomladansko-poletnem času. Vsakdanje stvari izginejo, niso pomembne. Ni težav, je zgolj neokrnjena narava.
Mir in tišina ter težki sivi oblaki dajejo pokrajini skrivnosten obraz, za katerega želiš, da se čim prej odkrije in pokaže svojo lepoto.
Pričaka nas čudovito jutro, kot bi se zbudila v pravljici, kjer so lepote ledenega sveta glavni igralec, mi pa zvesti služabniki umetnikom, ki ustvarjajo ledene skulpture.
Vonjam zrak, prepoln kisika, in spet začutim, kako je življenje lepo. Umirjenost, ki vlada na tem odročnem področju, je tista, ki nam je velikokrat primanjkuje, tukaj pa je je v izobilju, kot bi živeli v ledenem raju. Ledene gore s svojo mogočnostjo te hitro naučijo spoštovanja do njih, do narave, ki jo tako radi uničujemo z velikanskimi posegi vanjo. In te pravice sploh nimamo.
Zdi se mi, da je ves svet moj, in od silnih čustev mi gre kar na jok. Besede so v tem trenutku odveč. Stojim na palubi in se prepuščam božanju sončnih žarkov in vonjanju čistega morskega zraka s pridihom ledenega sveta, ki je tu doma. Kamorkoli seže pogled, je tista belina, ki nas prijazno vabi, da se je dotaknemo, da jo izkusimo in občudujemo. Nedolžna ledena pokrajina, ki ne dopušča naseljenosti in ne vpliva modernega sveta, je tik pred nami. Še vedno prvinska se nam nasmiha in da vedeti, kako lep je naš planet, če ga le znamo in želimo ohraniti.
To je Port Lockroy, Baza »A«, britanska zgodovinska baza na otoku Goudier. Ustanovljena je bila leta 1944 in je delovala kot britanska raziskovalna postaja, dokler ni bila leta 1962 zaprta. Zapuščena baza je bila po pogodbi z Antarktiko označena kot zgodovinska lokacija in spomenik št. 61, leta 1996 pa je bila obnovljena kot »živi« muzej.
Prelep je pogled na ledeni svet, ki se razteza pred mano. Prelepo je tukaj, kjer je tišina doma in kjer pozabiš na svet, ki te čaka doma.
Vas zanima, kako izgleda 'beli svet', ki ga opisuje Barbara? Poglejte si slike na tej povezavi >>
Uživam v tem trenutku, ko vsrkavam vso to lepoto, ki se kaže pred menoj. Vonjam svež zrak, občutim hlad ledu, ki me obdaja, in hkrati toploto sončnih žarkov. Kakšna nasprotja. Kot bi narava hotela povedati, da zmore vse.
Svetloba se poigrava s sneženimi kepami, ki kljub svoji krhkosti dajejo vtis mogočnih krogel, ki jih človek ne more premakniti, niti jih ne želi. So odraz nekega zimskega časa, ki je sedaj že preteklost, in one so samo še ostanki, ki bodo prej ko slej izginili iz obličja našega planeta. Tukaj prihaja minljivost še bolj do izraza.
Stopicanje pingvinov po snegu in njihovo oglašanje sta edini hrup, ki prekinja tišino, v katero sem potopljena in kamor sem nehote odtavala. Na eni strani tišina, ki para ušesa, na drugi pa neskončna belina, ki pomirja.
Kako nevarno je to morje, je izkusil britanski raziskovalec irskega rodu Ernest Shackleton, ko je leta 1914 v sklopu britanske Imperialne transantarktične odprave skušal prečkati Antarktiko čez tečaj, vendar je z ladjo Endurance obtičal v ledu, še preden se mu je uspelo izkrcati.
Tako velik in hkrati tako majhen je naš planet. Tako lep in hkrati tako krut.
Kruta zna biti ledena celina, ki na svojem ozemlju ne dopušča stalnih naseljencev, hkrati pa ravno s to nedostopnostjo še bolj privlači raziskovanja in adrenalina željne prebivalce našega modrega planeta. Modrina starodavnega ledu, modrina morja in belina, ki pokriva skoraj celotno ozemlje, so stvari, ki te pritegnejo in te vabijo, da se jim pridružiš v tem krutem okolju, ki ga skrbno čuvajo pred vdorom civilizacije.
Odmaknjenost od civilizacije ti odpre oči in srce. Tu vladajo popolnoma drugačne vrednote kot v razvitem svetu. Materialne dobrine postanejo tukaj nekaj, o čemer ni vredno razpravljati. Boj za preživetje v tem krutem okolju je številka ena, tako za živali kot tiste »izbrance«, ki jim je dana možnost, da okusijo ledeno celino v vseh letnih časih.
Svet beline priča o oddaljenem področju našega planeta, ki živi svoje življenje brez človeškega poseganja vanj. Svet ledene lepote, ki očara še tako zahtevnega popotnika. Svet beline, ki pomirja.
Belina, ki jemlje dih. Belina, ki bode v oči, da jih skriješ za temnimi sončnimi očali. Belina, ki v tvoji duši naseli mir. Spokojnost tukaj ne pozna meja, saj sta samo veter in mraz tista, ki te obvladujeta in ti dajeta vedeti, da si še vedno živ, tu nekje sredi prostrane ledene celine, ki ne dopušča dvomov o sebi.
V zahodnem svetu so stoletja obstajala prepričanja o obstoju Terre Australis Incognite, obsežne celine na južnem delu Zemlje, ki naj bi uravnoteževala maso Evrope, Azije in severne Afrike. Evropski zemljevidi so prikazovali to celino, vse dokler ni kapitan James Cook med letoma 1772 in 1775 s svojo posadko na ladjah Resolution in Adventure kar trikrat prestopil južnega tečajnika in tako ovrgel mita o obstoju Terre Australis. Ledene plošče so mu preprečile, da bi uzrl resnično celino, ki se je kasneje izkazala za mnogo manjšo od predvidevanj.
Celina je bila odkrita januarja 1820.
Zdi se, da pusta pokrajina v svoji notranjosti skriva življenje, ki ga mi ne vidimo. Smo samo opazovalci, postavljeni v neskončnost časa in prostora.
Pokrajina, ki mirno spi, zavita v debelo zimsko odejo, je čarobna. Kljub peklenskemu mrazu te vabi na plan, da jo okusiš, doživiš kot nikjer drugje na svetu in se spoprijateljiš z njo.
Tako majcena bitja smo, ki hočemo zavladati temu malemu modremu planetu in celotnemu vesolju. Le zakaj?
Kaj ti koristi lagodno življenje, kjer ni ekstremnih naporov in norih doživetij? Je to sploh življenje? Raje živim malo časa, pa to toliko bolj doživeto, namesto da bi vegetirala sto let in več, pa pri tem ne bi doživela tistega, zaradi česar sem na tem planetu.
Vse preveč je načrtovanja, razmišljanja in naučenih reakcij ter potez, ki te nekako ukalupijo, da potem to nisi več ti.
Prepusti se življenju, okušaj drobcene stvari, vdihavaj svež zrak ali pa zgolj poslušaj pesem vetra, ki ti vsake toliko časa zapoje kakšno novonastalo pesmico. Življenje je samo eno, zato ga ne zavračaj z brezveznimi mislimi in se raje posvečaj temu, kar imaš v življenju najraje.
Izza varnega zavetja šotora občudujem lepoto, ki nam jo podarja mati narava. Včasih prijazna, drugič pa kruta, kot bi nas vodila po poti življenja in se spotoma poigravala z nami.
Življenje je prekratko, da bi iskala spomine, raje se posveti lepoti, ki te obkroža, življenju, ki ti ga daje mati narava, ljudem, ki jih imaš rada, oni pa tebe. Svet je lep, samo začutiti ga moraš in ti to dobro znaš.
Ko se dvignem na površje, ni sonca, ki bi me ogrelo, ni njegove dobrodošlice in pozdrava ob vrnitvi v življenje. Ničesar ni, kar bi me razveselilo. Pa kljub temu sem vesela in pomirjena in zdi se mi, da je moja duša končno našla mir.
Sedaj sem tu. Sredi ničesar, sredi mrzle beline, sredi draguljev, ki se iskrijo v ledeni površini, sredi pokrajine, izklesane z roko neznanega kiparja, ki daje mrtvi pokrajini neko novo, skrivnostno življenje. Ne upam si dihati, da ta čudoviti svet, ki se razprostira pred mano, čudežno ne izgine.
Sama, samcata, sredi ničesar, znotraj kroga dvanajstih zastav, na točki, ki se ji reče »južni pol«, se počutim izmučeno, prazno, toda neverjetno umirjeno in srečno, kot bi bila pod vplivom kakšnih nedovoljenih substanc.
Je še kaj lepšega, da dosežeš tisto, kar si neizmerno želiš? Nekoč sanje, danes resničnost. Nasmehnem se sama pri sebi, saj vem, da z vztrajnostjo lahko dosežeš tisto, kar se najprej zdi nemogoče.
Zdaj so pred mano novi cilji, nove poti. Kajti če želiš živeti polno, moraš vedno imeti cilje – manjše in večje, ki te ženejo novim dogodivščinam naproti.
Nikoli obupati, živeti za svoje trenutke, ki te izpopolnjujejo in dajejo smisel življenju – tvojemu in številnim drugim, ki se – hote ali nehote – znajdejo na tvoji poti.
Bela prostranstva ledene celine so svet zase. Svet domišljije, svet umirjenosti, svet lepote in tišine, svet ekstremnih razmer.
Obstaja svet, ki je popolnoma drugačen od našega. Ledeni svet s svojo čarobno pokrajino te očara, zasvoji in tvojega srca nikoli ne zapusti. To je Antarktika.
Iz knjige Belina me pomirja, Barbara Popit >>
