.
Iz knjige Belo se pere na devetdeset, Bronja Žakelj
Vem, da mi hočejo dobro, vem pa tudi, da te tolažbe slišim le zato, ker nimajo poguma, da bi povedali pravo resnico, ker s pravo resnico se pogovor zaplete. Ker edina resnica je, da nihče ne ve, kaj bo z menoj, ker edina resnica je, da je njihov strah pred negotovim prevelik in premočan za iskrenost in utvara je zato najlažja pot. Edina, prva, najbolj priročna izbira. Ampak "pozdravila se boš" je zame laž. Je slepilo, uteha, ki mi ne pomaga. In ne pomaga tudi "nič ne skrbi", ker mene še vedno skrbi in strah je še vedno tu. Otipljiv je in na tenutke je vame trdno zažrt. Osamljena sem z njim, ker ga ne delijo z menoj, ker mi ga ne pustijo, ker mi ga ne priznajo. Želim si, da bi rekli: "Seveda, da te je strah. Tudi nas je strah." Želim si, da bi mi dali pravico do strahu, da bi ga sprejeli, si ga vsi skupaj razdelili, ga ukrotili, obvladali in udomačili. Ker jaz vem, da le to pomaga. Ker to zna Urban in ker to zna moja zdravnica. Onadva rečeta: "Koga pa ne bi bilo strah?" In onadva rečeta: "Ja, od raka se lahko tudi umre." Ampak onadva sta skoraj edina. Edina, ki si upata stopiti prek meja vsakdanjih utvar, ki so v hitro tolažbo le tistim, ki jih delijo. Samo njim.
Bolezen je v resnici zelo samotna pot. Je pa dobro, tako zelo dobro, če gre vsaj majhen kos poti s teboj še kdo. To so hipi bližine, ko malo odleže, to so trenutki, ko gre breme nekam drugam. Bolečina se takrat malo razdeli in strah tudi.
Ko je obsevanja konec, me odpeljejo v hišo s črko B. Ponižanje je brezmajno, ker ne obstajam več, ker delam samo še tisto, kar rečejo drugi, kar obstaja samo še moje lupinasto brezkrvno telo, ki ga zdravijo po shemah, in vse drugo, kar tudi sem, ni več pomembno, samo zato, da bo lahko preživelo moje telo. In ta bolečina je hujša od vseh bolečin prebodenih kosti. In ta bolečina je hujša od vseh strahov pred žarki, ki sevajo vame.
Rečejo mi, da moram živeti naprej, to mi rečejo skoraj vsi, čeprav jaz že živim naprej. Jaz že živim naprej, samo ne živim tako, kakor živijo oni, in ne živim tako, kakor sem živela prej. Ker nič ni isto, ker ne more biti isto, ker zdaj še Roka ni več, ker je razsežnost vse njegove smrti vmes.
A to rečejo tudi, ker vem, da je žalost, tako kot bolezen, moteča, in da je ni primerno brez kontrole preglasno in predolgo kazati naokrog; malo da, malo, ravno prav, tiho, umaknjeno, preveč pa ne. Vsaj ne tam, kjer jo lahko vidijo vsi. Vsaj ne tam, kjer med neobremenjene zanaša nemir. In vsaj ne tam, kjer pomeni poraz. Poraz pred utvaro, da je kljub vsemu vse dobro in prav, in poraz pred smrtjo samo. Ker ko žalujemo za tistimi, ki so že šli, smrt prav enako kot takrat, ko se reče "rak", udari v nas v vso močjo. In ko udari, vsa upanja, da je za nas mogoče pa le ni, ugasnejo v temi, skozi katero ne seže naš pogled.
Bojim se sebe in tega, v kar se spreminjam. V soboto sem šla ob dveh popoldne spat, da bi tudi čez dan lahko na vse pozabila, napišem v svoj dnevnik. Bo kdaj drugače? Bo kdaj minilo?
Razpadava počasi, ker vez med nama je bila ves čas pretesna za konec, v njej pa čisto preveč prevelikih stvari. Bil je hrup, bila je živa glasnost let, bili so strahovi, upanja in brezmajna hrepenenja. Bilo je vse to, a vse to za ljubezen vseeno ni dovolj. Ker ljubezen je več kot preprost seštevek reči. Je več kot seznam. Je nekaj, kar je, kar enostavno samo je, in je nekaj, za kar lahko rečeš le "zato", ko te vprašajo "zakaj".
In tako se vse, kar se nekoč v tišini začne, nekoč v tušini tudi konča.
Iz knjige Belo se pere na devetdeset, Bronja Žakelj
