Berem, da se poberem (Miha Kovač)

Povzetek knjige Berem, da se poberem, 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih, avtor Miha Kovač

To, da je vse več ljudi globalno mobilnih in da so hkrati informacijske naprave, kulturne ustanove, trgovine, mediji in komunikacijske organizacije zlezle v eno samo napravo, manjšo kot žepna knjiga, je po mojem ena najbolj revolucionarnih sprememb v zgodovini. 

Vse do konca 20. stoletja je veljalo, da narod, ki ni imel knjižne kulture, v resnici ni imel lastne množične in visoke kulture - in Slovenci smo tako rekoč šolski primer za to, saj smo vse do osamosvojitve kot nacionalna skupnost preživeli tudi po zaslugi razvite kulture tiskanih medijev. 

Slaba bralna sposobnost vpliva na razumevanje besedila. Podobno kot se sesede električno omrežje, kadar je nanj priključenih preveč uporabnikov, tudi človek, ki slabo bere, ne zmore razumeti pomena tistega, kar je prebral, saj so njegove miselne kapacitete preobremenjene s črkovanjem. 

Ampak zakaj so za to potrebne knjige? Ali pametni telefoni, družbena omrežja in sporočila, ki si jih pišemo, za tak bralni trening niso dovolj? Odgovor na to vprašanje je kratek in jedrnat: ne, niso. Zato, da smo vešči branja, namreč ne potrebujemo le avtomatiziranega delovnega spomina, ampak tudi široko in globoko besedišče, ki ga najlažje razvijemo z branjem knjig. 

Ljudem, ki slabo berejo, črkovanje zapolni vse tiste miselne kapacitete, ki bi jih lahko porabili za razumevanje prebranega. Tisti, ki veliko beremo, beremo avtomatično, brez črkovanja, s čimer sprostimo miselne kapacitete za razumevanje prebranega. Zato: več ko beremo, lažje razumemo tisto, kar preberemo. 

Ne glede na to, kako besedilo razumemo, svoje besedišče, razumevanje, čustva in vedenje o svetu skozi branje soočamo s prebranim in tako širimo ter poglabljamo besedni zaklad, postavljamo pod vprašaj miselna pravila in s tem proizvajamo nove ali utrjujemo stare misli in čustva. 

Beremo še več kot nekoč, saj tudi velik del novih medijev temelji na pisani besedi. A ker imamo na voljo radikalno več vsebin, je branje postalo še bolj ekstenzivno kot v času prevlade tiskanih medijev - tako ekstenzivno, da se vsebine pogosto le na hitro in površno dotaknemo. 

Preletavanje vsebin postane problematično šele, če izpodrine druge, bolj poglobljene načine branja, ki poglabljajo in širijo naše besedišče in nas učijo analitično misliti ter imeti kritičen odnos do medijskih manipulacij in populističnih zamegljevanj. Če se to zgodi, splet ni več pripomoček, ki nam pomaga bolje komunicirati in razumeti svet, ampak postane ojačevalec naše omejenosti. 

Globoko branje in branje s preletavanjem bosta ključna za uspešno preživetje v digitalni civilizaciji. 

Trije veliki pregledi nekaj sto raziskav, opravljenih v zadnjih dvajsetih letih, v katerih so primerjali branje na papirju in zaslonu, so pokazali, da ljudje daljša in zahtevnejša besedila razumemo bolje, če jih beremo na papirju, kot če jih beremo na zaslonu. 

Še ena sposobnost, ki jo razvijamo s knjižnim branjem: sposobnost dolgotrajnejšega osredotočanja, ki pomembno dopolnjuje načine mišljenja, kot jih razvijamo pri rabi zaslonskih tehnologij. 

Branje leposlovja nam pomaga, da se naučimo vživljati v čustva drugih ljudi ter hkrati bolje razumeti svoja. 

Branje leposlovja je ena od učinkovitejših oblik treninga empatije. 

Ko gledam film ali igram računalniško igro, so liki s svojo telesnostjo, stasom in glasom že pred mano, skupaj z naravnim okoljem, zgradbami in mesti, v katerih se zgodbe dogajajo. Ko berem, si moram vse tisto, kar mi je pri filmih in igrah položeno na pladenj, v mislih šele ustvariti. 

Pri branju se lahko ustavim in premislim, kaj sem prebral, polistam nekaj strani nazaj, preberem kakšno stran še enkrat, kako pa počasneje kot druge, s čimer si dam več časa za preizpraševanje. Vsega tega pri gledanju filmov praviloma ni. S tega zornega kota so, mimogrede, zvočne knjige drugačne od tiskanih in v resnici bolj podobne filmom. Tudi pri njih si, podobno kot pri branju, moramo zgodbo v celoti vizualizirati sami, vendar pa med poslušanjem ne treniramo tehnike povezovanaj glasov in črk ter nanjo vezanih avtomatizacij delovnega spomina. 

Branje leposlovja človeka dobesedno vsesava v psiho drugih ljudi, in to počne bolj intenzivno kot drugi mediji. 

Trening empatičnosti je pri branju intenzivnejši kot pri gledanju ali poslušanju - skupaj s tem pa tudi trening iz osebnega izpraševanja, kritičnega odnosa do samega sebe in prepričevanja drugače mislečih. 

Za to, da treniramo empatičnost, vživljanje, kritično mišljenje in ustvarjalnost, moramo biti intenzivni bralci, ki prežvečijo več kot deset knjig na leto. 

Branje leposlovja je trening za vživljanje za v misli in čustva drugih ter za razumevanje čustev in misli, ki poganjajo nas same. Z branjem zato razvijamo sposobnost prepričevanja in sodelovanja, ki je ključna za uravnoteženo osebno življenje in uspešno preživetje na delovnem mestu. 

Branje leposlovja nas uči, kako pogledati na svet, na druge in na samega sebe skozi oči oseb, ki so drugačne od nas. Ljudje, ki berejo, so v medsebojnih odnosih pogosto srečnejši in uspešnejši od nebralcev. 

Odrasli s srednjo izobrazbo, ki so se rodili v družini z vsaj srednje veliko knjižnico, so bralno in matematično enako pismeni kot odrasli z eno stopnjo višjo izobrazbo, ki so odrasli v družini brez knjižnice. Še več, čeprav se sliši nenavadno, so otroci in odrasli, ki do odrasli v družini z veliko knjižnico, bolj vešči rabe računalnika kot tisti, ki so odraščali z manj knjigami. 

Ključ za oblikovanje bralnih navad pri otrocih in bodočih odraslih je predvsem družinsko branje. Z branjem otrokom pomagamo, da se razvijejo v misleča, čuteča in empatična bitja. 

Povprečen Slovenec na leto prebere pet knjig; povprečen Norvežan jih petnajst. Povprečen Slovenec kupi na leto dve knjigi, povprečen Norvežan deset. Na Norveškem bere knjige več kot 80 odstotkov prebivalcev, pri nas nekaj manj kot polovica. Povprečna slovenska družina ima doma med 50 in 100 knjiga, povprečna norveška družina več kot 200. 

Slabe bralne navade in z njimi povezane težave ima polovica Slovenk in Slovencev in dve tretjini slovenskih družin. 

Z državami je v večini primerov podobno kot z ljudmi; tiste z visoko razvitimi bralnimi navadami so praviloma bogatejše, inovativnejše in srečnejše kot one, v katerih je branja malo. 

Ker branje spodbuja empatijo, se znajo bralci bolje vživeti v čustva in misli svojega bližnjega, to pa vodi k bolj povezani skupnosti. Podobno kot inovativni ne moremo biti, če ne znamo misliti - misliti pa se lahko naučimo le tako, da širimo in poglabljamo svoje besedišče. 

V življenju je praviloma tako, da užitka ni brez napora (to je najbolj očitno v športu). Nekaj podobnega je tudi z branjem. Najprej je napor in šele nato, z nekaj treninga in sreče, tudi užitek. 

Brati knjige pomeni usvojiti medijsko izkušnjo, ki je v nasprotju s prevladujočim duhom našega časa; pomeni umiriti telo in duha in se odmakniti od vseprisotnih zaslonov. 

Digitalna civilizacija je obsedena z merjenjem učinkovitosti. Ves svet se zdi narejen tako, da moramo neprestano meriti učinkovitost in biti boljši od drugih ter samih sebe. Taki tekmovalni pritiski povzročajo tesnobo in nelagodje, zato je pomembno, da iz njih občasno pobegnemo. Knjige so za to odlično orodje, a le če jih beremo netekmovalno. Ne postavljajte si ciljev, števila strani, števila prebranih knjig ... Samo uživajte v branju. Naj bo branje tisti del sveta, kjer nam je fajn, ker tam ni nikogar, ki bi kaj hotel od nas. 

Če bi se odpovedali svojemu jeziku, bi se s tem odpovedali tudi osrednjemu delu svoje identitete. Jezik, s katerim živimo od zibke naprej, z njim odraščamo in se zlivamo z okoljem, je jezik, v katerem najlažje ubesedimo svoje misli in čustva. 

Kakorkoli že obrnemo, brez ustrezne količine znanja v glavi in z njim povezanih analitičnih sposobnosti nam vse znanje na spletu prav nič ne pomaga. Bizgec ostane bizgec, tudi če ima na voljo vse znanje tega sveta. 

Smisel branja ni (le) v tem, da obsorbiramo ustrezno količino podatkov in/ali zgodb, ampak (predvsem) v njegovih stranskih učinkih oziroma pozitivnih eksternalijah: v tem, da z branjem vadimo in utrjujemo sposobnosti, ki nas varujejo pred ponavljajočimi se padci na resničnostnih testih in pred tem, da bi splet postal ojačevalec naše neumnosti. Da znamo, kot se je temu včasih reklo, misliti z lastno glavo. 

Podobno kot smo ljudje zaradi izuma strojev postali učinkovitejši pri fizičnem, smo zaradi strojev učinkovitejši tudi pri intelektualnem delu. A stroji nam pri slednjem ne pomagajo prav dosti, če ne znamo misliti z lastno glavo, z lastno glavo pa znamo misliti le, če imamo dovolj široko in globoko besedišče in če obvladamo analitično mišljenje. Vse to si lahko pridobimo le z branjem najrazličnejših knjig, s katerimi si ves čas širimo in poglabljamo besedišče in ostrimo sposobnost mišljenja. Prihodnost bo zato knjižna ali pa je ne bo. 

10 RAZLOGOV ZA BRANJE KNJIG v digitalnih časih: 

1. Če znaš dobro brati, vidiš in slišiš več. 
2. Če bereš, poznaš več besed, zato lahko razmišljaš o več rečeh. 
3. Če daljša besedila bereš s papirja, jih razumeš bolje, kot če jih bereš z zaslona. 
4. Če uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se naučiš misliti na dva različna načina. 
5. Če bereš, lažje razumeš druge ljudi. 
6. Otroci, ki odraščajo v beročem okolju, so v življenju uspešnejši. 
7. med bralci je več zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi kot med nebralci. 
8. Branje je napor, a je lahko tudi užitek. 
9. Branje v tujem jeziku je okno v svet, od koder vidiš tudi domov. 
10. Z branjem knjig se učiš misliti z lastno glavo. 

Vzeto iz knjige BEREM, DA SE POBEREM, avtor Miha Kovač