»Si že našla, kar iščeš?« me je vprašal, ko sem še vedno begala od ene zamisli do druge, od enega nasveta do drugega … V glavnem – bila sem zmedena.
»Ne, nisem …« je bilo vse, kar sem bila zmožna izdahniti, ob tem pa pogledala v tla in zamencala. Morda je začutil, katero informacijo potrebujem v tistem trenutku, morda pa je na njegov izbor vplivalo moje stanje – to je bilo obdobje, ko sem razmišljala, ali bi iskala službo ali ostala na podjetniški poti.
Natočil si je čaj za slabo vreme (prav zares se imenuje tako smešno in nič kaj spodbudno). »Poglej, saj je povsem preprosto,« je začel. »V osnovi imaš le dve izbiri. Ali boš živela v živalskem vrtu ali pa v divjini.« Imam raje divjino, je bila moja prva misel, a ob nadaljnji razlagi sem šele zares dojela moč tega sporočila ...
»Predstavljaj si dva leva. Prvi živi v živalskem vrtu, drugi v divjini.
Lev v živalskem vrtu ima vsak dan obilico hrane, za katero se mu ni treba truditi. Vsi ga občudujejo, slikajo, gledajo. V primeru bolezni mnogo strokovnjakov poskrbi, da se z gotovostjo in hitro pozdravi. Sijoča dlaka in lepo negovano telo sta pokazatelj kakovostne hrane in lahkotnega življenja. Da, tu in tam morda sledi navodilom ljudi, ki ga dresirajo, kar je razmeroma malo napora za razkošje, ki ga doživlja. Varen je. Cenjen je.
Vendar ima omejen prostor gibanja. Je v kletki.
Lev v divjini pa ima svobodo. Teče, kjerkoli želi, predaja se soncu in svežemu zraku. Nikogar ni, ki bi mu gospodaril, in nikogar ni, ki bi mu narekoval opravila. Je resnično sam svoj šef in živi življenje popolnoma po svoji volji. Včasih ujame bistveno večjo količino hrane in se naje do onemoglosti, česar lev v živalskem vrtu ne more. Aja, še najpomembnejše – še samico si lahko sam izbere. Več njih.« Hm, ali levinja tudi?
»To se sliši čudovito, ni dvoma, da si želim prav to!« sem kar zasijala z očmi, v katerih se je lesketala podoba takšnega svobodnega leva v divjini.
»Verjamem. Vendar pazi – lev v divjini se vsak dan bori za preživetje. Vsak dan mora braniti svoj alfa položaj. Vsak dan neumorno išče hrano in vsak dan je izpostavljen številnim nevarnostim. Ena majhna napaka ali neprevidnost ga preprosto stane življenja. Redki doživijo visoko starost. Premnoge brazgotine po trupu in neurejena dlaka kažejo na njegovo vsakodnevno borbo. V primeru bolezni ga nihče ne pozdravi. Nihče ga ne občuduje, nihče ne slika, nihče ne gleda. Je nepogrešljiv za naravo, a popolnoma pogrešljiv pri ljudeh.«
Malo je postal v besedah in vame uprl pogled: »Dobro razmisli, preden odgovoriš sama sebi – kateri lev zares želiš biti?«
»Ko se odločiš,« je nadaljeval, »se odločiš. To pomeni, da se ob tem zavedaš vseh pozitivnih in negativnih vidikov sprejete odločitve. Potem se ne pritožuj nad tem, kar ti je prinesla odločitev. Sama si jo izbrala.«
S cmokom v grlu in z rdečico na licih sem se spomnila najinih premnogih razprav, v katerih sem stokala, kako mi je hudo. Iskala sem, močno brskala po spominu, a nisem našla niti enega trenutka, ko bi on, takrat z resnično velikimi težavami v podjetju, kadarkoli postokal. Povedal je za težave, a je besede, misli in energijo vedno usmeril v iskanje rešitev.
»Povsem neodgovorno je otročje trmariti, da si želiš le lepot, ki jih prinaša življenje v divjini. Izbrala si si podjetniško pot, pot divjine, zdaj pa jokaš, da si želiš varnosti, ki jo prinaša živalski vrt, torej redna zaposlitev. Če bi izbrala drugo, bi jokala po svobodi. Odrasti in sprejmi posledice svojih odločitev.«
Ali se samo meni zdi ali me je na neki lep način okregal?
Ob prvi misli bi skoraj vsakdo raje izbral leva v divjini. Tista svoboda je tako sladka in mamljiva … A dejstva kažejo, da vsaj 85 % ljudi raje izbere – živalski vrt.
Kaj je prava, kaj boljša pot – živalski vrt ali divjina?
Oboje je pomembno. Potrebujemo tako leve v živalskem vrtu kot leve v divjini. Nihče ni boljši ali slabši, smo le različni. Različne so naše poti, različne naše odločitve, a vsaka po svoje edinstvena in vredna spoštovanja.
Ni vprašanje, kaj je prava odločitev. Vprašanje je, kaj si TI zares želiš in po čem hrepeniš ne glede na pričakovanja in komentarje okolice.
Slišane pridige nisem kaj veliko komentirala, sem pa precej razmišljala o njej. Spila sva še čaj ali dva, se pogovarjala o zadnji poti po Arabiji, a z mislimi sem bila predvsem pri levih.
Ljudje si želimo zgolj lepih strani enega in drugega. Želimo si popolne svobode divjine in obenem vsega razkošja živalskega vrta. Ne gre. Pritožujemo se nad nedosegljivostjo nedosegljivega. Prav v tem pogledu sem bila sama okarana …
»Odloči se, česa si želiš. Stoj za tem in sprejmi vse posledice odločitve – dobre in slabe,« se večkrat spomnim njegovih besed.
Iz knjige ČESA ŠOLE NE POVEDO >>
