Bodi, kar si. Delaj, kar te veseli.

Včasih razmišljam, kako mora biti težko vse življenje delati nekaj, kar te ne veseli. Živeti v vednosti, da si vsaj 8 ur svojega časa prav vsak dan odraslega življenja nekomu prodal za nek zaslužek. Zgolj za zaslužek. Najdragocenejša stvar tega sveta je prav tvoj čas. Ne moraš ga kupiti, ne moreš ga ustaviti, ne moreš ga dobiti nazaj. In ni večen.

Ko sem hodila v gore, se mi je ponovno vrinila zanimiva primerjava …

Ko hodiš v gore, se včasih namučiš. Švicaš. Le tvoje hlastanje za zrakom preglasi glasno bitja srca ob vsem trudu pri osvajanju vrhov. V dolino dostikrat prineseš obdrgnine padcev in opekline sončnih žarkov, ki so v tistih višinah še bolj neusmiljeni. Včasih prineseš tudi razočaranje ob neosvojenem vrhu ali občutek poraženosti, ko v boju z naravo izgubiš. A to pomeni, da zato ne boš več hodil v gore? Seveda ne!

Ko začutiš svobodo misli, lahkotnost bivanja in popolnost trenutka, ki ti ga vrh gora vedno podari, veš, da se je izplačal ves trud, enkrat večji, drugič manjši, a vedno vreden tega trenutka. Še več kot to. Težje ko je osvojen vrh, več prijetnih občutkov ti podari.

Nekdo, ki ne začuti te ljubezni do gora, bo videl v vsem tem trudu zgolj nesmisel. Enkrat, morda dvakrat ga prepričaš v švicanje tam, potem bo obupal ali to storil le z velikim odporom. Zato ne bo nikoli dosegal najvišjih in najtežje dostopnih vrhov sveta. Zagotovo nikoli.

Podobno je pri delu. Če ne ljubiš tega, kar delaš, ne boš nikoli dosegal izjemnih vrhov. Lahko boš s trudom in disciplino ali, še prej kot to, s kakšno prisilo (finančno) dosegal visoke pozicije, ki bodo prinesle uspeh po kriterijih našega zunanjega sveta točkovanja uspešnosti, a pravega zadovoljstva ne. Nikoli pa ne boš dosegal najvišjih vrhov.

Zato nikoli ne odnehaj v življenju iskati tisto, kar rad delaš. Kar ljubiš delati. Ti, samo ti veš, kaj je to. To niso stvari, ki jih od tebe pričakujejo starši, okolica, žena, mediji, morda šef ali mentor. To niti niso stvari, ki so v današnjem času označene za najbolj cenjene. Niti tiste, ki so na videz najlažje dosegljive in prinašajo veliko denarja. To so le stvari, ki jih le sam začutiš v srcu. To so stvari, ki si jih kot otrok dobro poznal.

Ko jih najdeš (lahko jih je več), je večina že narejenega. Potem najdi le še pot, kako lahko to postane tudi tvoje delo, ne zgolj hobi. In tu mislim, da je pomembna ta podjetnost, ki jo tako zelo zagovarjam (ne govorim o podjetništvu, ampak o podjetnosti).

Na koncu veš, da se kljub vsemu trudu – izplača. Dobiš več, kot daš. Dobiš to izpopolnitev. Veš, da živiš. Živiš na način, da izražaš svoje danosti. Živiš s smislom. In si ne predstavljaš življenja brez tega svojega dela, ki ga ljubiš kljub vsem težavam, stresu, bremenom. Ne predstavljaš si življenja brez tega, ker bi bilo nekako – nesmiselno.

Veš, dobro veš, da je včasih delo tudi težko: Naj si boš zdravnik, učitelj, podjetnik ali slikar. Včasih je težko. Zelo težko. Včasih bi se zjokal, včasih obupal. Včasih padeš, včasih celo popolnoma propadeš. Včasih slišiš težke kritike, včasih celo začutiš napade polen. Včasih zmanjka začrtane poti, včasih bi vse skupaj ‘vrgel skozi okno’.

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

A če ljubiš to, kar delaš, ne boš odnehal.

Mnogo je danes govora o motivaciji. Kako se motiviraš. Ne vem ali je to pravo vprašanje. Meni se zdi pomembnejše vprašati se, kako najti način, da delaš to, kar ljubiš. Takrat se ne ukvarjaš več z motivacijo. Se ukvarjaš sicer z drugimi izzivi, a z motivacijo ne. Ker tudi takrat, ko ti vse ‘padel dol’, po nekaj dneh ponovno začutiš tisto željo, da bi to isto stvar spet opravljal …

Prijatelj je bil lansko leto na zgolj tedenskem oddihu na Tenerifih. Odkar ima svoje podjetje, še ni bil na dopustu, zato ga je že bolestno potreboval, tako da je bolj kot iz želje šel na oddih iz nuje. Preden je ustanovil lastno podjetje, je delal v večjem sistemu do jasnega opozorila pregorelosti na delovnem mestu, ki mu je prineslo v bolnišnici čas za razmislek. Našel je pot, da danes dela to, kar rad dela. Zadnji dan dopusta mi reče: »Prvič v življenju zaznavam te občutke in so čudoviti – občutek, ko komaj čakaš, da greš spet nazaj delat, ker tako rad to delaš!«

To je to. Ko ponedeljki niso več klišejsko moreči, ampak postanejo nasprotje temu; ko zjutraj takoj skočiš iz postelje, saj te privabljajo priložnosti ustvarjanja novega dne; ko te delo polni in ne prazni; ko ti delo daje energijo in ti je ne jemlje … Še v starejših letih taki ljudje ohranijo otroške iskrice v očeh, radovednost v besedah, priložnosti v pogledih. Gube skrbi in izzivov jih delajo modre, ljubezen do dela pa jih ohranja pri vitalnosti do poznih let …

Kako veš, kaj je tisto, kar resnično rad počneš in ni zgolj rezultat zunanjih vplivov, pod katerih bremeni stalno klecamo? Vprašaj se:

• Kaj si kot otrok (tista prva leta življenja) najraje počel? Jaz sem vedno vztrajala, da se igramo šolo in seveda sem bila vedno samooklicana učiteljica.
• Kaj imaš na nočni omarici ob postelji – revije o navtiki, kuharske knjige, morda podjetne ali tehnološke?
• Ko si na dopustu, brez obveznosti in pričakovanj, že peti dan poležavaš in delaš nič, primeš v roke telefon in začneš brskati po internetu … Kaj gledaš (poleg Facebooka in novic)? Glasbo? Kuharske novice? Katere rubrike na spletnih portalih najprej odpreš?
• Če bi ti rekla, da moraš nujno v dveh dneh narediti predavanje na eno tematiko, karkoli. Kaj bi to bilo? O čem bi govoril?
• Če te postavim v knjižnico in moraš biti notri 10 ur, brez računalnika, brez telefona, brez družbe. Na katerem oddelku knjig bi se zadrževal?
• Kaj si v življenju počel, kjer ti čas minil kot bi mignil? Ko si zaključil in pogledal na uro, si rekel: “Ojej, kdaj pa je minilo toliko časa?” (Dolenjci – tu zadrževanje v zidanicah ne pride v poštev.)
• Predstavljaj si, da imaš na mizi vse revije, ki obstajajo na tem svetu. Izbrati moraš nekaj slik, ki te privabijo. Kakšne slike bi izbral? Zakaj?
• Kaj bi počel, če na svetu ne bi obstajal denar? Ja, morda ležal in delal nič. En teden. Morda en mesec. Kaj pa potem?

En boljših posnetkov Steva Jobsa: