"Bodi pozitivna. Imej se rada. Imej pozitivno samopodobo. Razmišljaj o rešitvah, ne o problemih. Zaupaj življenju."

Super nasveti. Za srečno in pomirjeno življenje verjetno bistveni. Skoraj ni knjige ali seminarja samopomoči in osebne rasti, kjer ne bi uporabili vsaj enkrat vsaj enega od zgoraj naštetih stavkov.

A nisem mogla mimo tega, da ne bi v mojih mislih kar kričalo vprašanje: »Ja, razumem, ampak – KAKO??«

Govori si pozitivne afirmacije. Sem poizkušala – ne gre. V bistvu dokazano ne deluje, če si govoriš: »Rada se imam, rada se imam,« a hkrati en delček v možganih spušča nasprotujoče misli: »Ja pa kaj še!« Ne deluje. Prav tako ne stalno vizualiziranje o boljši prihodnosti. (Prav zares ne deluje, študije to dokazujejo – več o tem v knjigi 59 sekund >>) Siliti se v pozitivno razmišljanje? Ja, gre, ampak ne takrat, ko si preveč sesut.

Ko sem bila res na tleh, zaprta v sobi z roletami navzdol, vsa obupana nad življenjem in še bolj nad sabo, ko res nisem videla nič pozitivnega, je k meni prišla prijateljica. Dobronamerno mi je začela s klišejskimi nasveti: »Veš, moraš razmišljati pozitivno … Saj veš, da je vsaka stvar za nekaj dobra … Najdi v tem nekaj pozitivnega …« Ja, ja, vem, ampak ... A veš, kaj sem si takrat mislila sama pri sebi? »Samo pojdi mi izpred oči, ker bi te najraje vrgla skozi okno!«

Torej – kaj zares, dokazano pomaga, da se v najtežjih trenutkih, ko vidimo vse črno in negativno, lažje postavimo na noge in ugledamo prve pozitivne žarke?

  • Premakni telo

Kakšnega počutja je človek, ki hodi po ulici tako:

Je srečen ali nesrečen? Nesrečen, očitno. Če ne veš, kaj točno mislim, poglej po ulicah Ljubljane - tako kot hodi večina, to je to.

Kaj pa človek, ki hodi tako:

Srečen, seveda.

Po načinu premikanja telesa lahko okvirno prepoznamo počutje človeka. Torej so čustva, misli in telo povezani. Kadar smo slabe volje, temu avtomatsko sledi telo – ramena povešena, pogled navzdol, ustnice zavite navzdol, plitko dihanje in počasni koraki. Kadar smo dobre volje, je povsem drugače – pogled navzgor, rame nazaj, globoko dihanje, hiter korak. Juhej, še vzkliknemo, kadar nas nihče ne sliši. 🙂 

To je vsem logično in jasno. Ampak je en trik – to deluje v obe smeri. Telo sledi čustvom. Ampak tudi čustva in misli sledijo telesu. 

Če to vemo, si lahko na enostaven način pomagamo, kadar se izgubimo v vrtincu negativnih misli in bolečih čustev. Takrat težko razmišljaš pozitivno, res težko. Težko se v to prisiliš. Je pa dosti lažje premakniti telo. Zato – premakni telo. Vstani, daj roke v zrak, poglej navzgor in se na silo nasmej. S tem boš telesu dal znak, da bo avtomatsko začel pošiljati po telesu drugačne informacije – posledično boš lažje našel pozitivno misel in prijeten občutek upanja ali zadovoljstva. Stane te nič, vzame ti 10 sekund časa, pomaga pa zelo. Poizkusi!

(Mimogrede – ta »trik« uporabljajo tudi nekateri terapevti, kadar opazijo, da se je klient tako močno ujel v krog negativnega razmišljanja, da ne vidi niti ene pozitivne točke. Spodbudijo ga v premik telesa, nato se usede nazaj in ponovno poskušata z vprašanji najti kaj pozitivnega.)

  • Glej se v oči

Opazuj dva sveža zaljubljenca. Stalno se gledata v oči! Poglej mamico z dojenčkom v naročju – večino časa ga gleda v oči. Ko mu govori ljubeznive besede, ga gleda v oči, ne v nogice. In dojenček? Kot hipnotiziran se zagleda v mamine oči. Oči nas povezujejo. Pogledi v oči v nas sprožajo procese (kako točno, ti ne znam povedati, pa tudi ne ljubi se mi zdajle še enkrat brati knjige Kako deluje um, ker je res debela), da na nezavedni ravni dobimo sporočilo: »Ej, ta oseba mi je kar nekako všeč. Blizu mi je. Ljuba mi je. Domača. Rad jo imam …« To so povsem naravni procesi našega telesa. Zato tudi težko gledamo v oči nekoga, ki nam je zoprn. Pa tudi težko gledamo v oči, kadar se komu lažemo. Narava je fascinantna, res! 🙂 

No, če to vemo, lahko na ta način tudi sami sebi pomagamo, da si izboljšamo samopodobo.

Glejmo se v oči! Sami sebe. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, pozabi na tisti neukrotljiv koder in podočnjake od ponočevanja, raje se poglej v oči. In se malo glej.

Naši stari možgani ne vedo, kaj je ogledalo. Zato tudi ne vedo, da v ogledalu gledamo sami sebe. Oni samo sprejmejo informacijo: »Aha, tole osebo gledam v oči … blizu mi je … domača ... rad jo imam …« Tako svoje telo malo pretentaš, da ima še malo raje to osebo, katero stalno gleda v oči. Torej sebe.

Glej, tudi če ne verjameš, da deluje, pomisli tako – škoditi ne more. Vzame ti le nekaj sekund časa vsak dan. Torej ne moreš izgubiti prav nič. Ampak pomisli, kaj pa, če zares deluje? Si predstavljaš, kako boljše življenje bi živel, če si vsaj malo izboljšaš samopodobo? Če se imaš vsaj še malo bolj rad? Vredno je poizkusiti. 🙂

(Mimogrede - na partnerskih terapijah paru v začetku dostikrat dajo vajo - glejta se v oči. Samo to. Samo glejta se v oči.)

  • Pomagaj drugim.

Prav zares. Tudi če si grozen egoist, vseeno pomagaj drugim, ker to pomaga tudi tebi. Narava nam je namreč dala en čudovit hormon OKSITOCIN. Enormna količina tega se sproži ob rojstvu otroka – prav ta hormon naredi tisto čudežno, neopisljivo vez med mamo in otrokom. Oksitocin je hormon ljubezni, povezanosti, sreče … torej vsega lepega. Narava nam ga je dala, da smo ostali povezani, saj smo kot vrsta le tako lahko preživeli. Zaradi tega si stojimo ob strani, si pomagamo, postavimo na prvo mesto družino in prijatelje itd. Brihtna je ta naša narava, ni kaj. 🙂 Ta oksitocin se sproži v našem telesu, ko pomagamo drugim. Tako da: »Pomoč drugim me osrečuje,« ni zgolj kliše, ampak je dokazano dejstvo.

Da se ne bo slišalo tako surovo … To so tehnični podatki, kaj se zgodi v telesu. A tudi če tega ne bi vedeli, lahko vsakdo v sebi začuti to prijetno zadovoljstvo. Torej – zakaj ne bi pomagali drugim? Osrečimo sebe in osrečimo sočloveka. Kaj je lahko sploh lepšega kot to?

Če vsak dan naredimo vsaj eno tako malenkost, lahko dolgoročno ustvarimo boljšo samopodobo, se imamo radi in življenje doživljamo bolj pozitivno, z več sreče. Saj si vsi tega želimo, kaj ne? 


zate velike resnice malih dozivetij petra skarja