Povzetek knjige CAMINO - Poklon Junakom 3. nadstropja, Avtor: Anton Krepek, Zapisala: Petra Škarja
Dostikrat sva slišala besede znancev: »Če bi se meni zgodilo to in to, tega ne bi vzdržal, ne bi preživel.« Pa vendar vzdržimo, pa vendar preživimo. Ljudje smo sposobni mnogo več, kot mislimo, da smo.
Prej velike težave ti zdaj postanejo majhne; prej majhne težave so ti sedaj prav smešne. Ja, človek res prenese mnogo več, kot misli, da lahko.
Hoja po Caminu je lahko simbolika življenja. Imaš vzpone in spuste, imaš lažje in težje dni, imaš veliko sotrpinov, a hkrati si sam, včasih ti je lepo, drugič hudo, veliko se smeješ, pa tudi kdaj zajokaš. Takšno je pač življenje. Pomembno pa je, da ne obupaš. Da se ne ustaviš. In da sam nosiš na hrbtu svoje breme, s kamenčkom vred.
Največja dobrina, ki ti jo da Camino, je – čas. Čas, da se ustaviš, čas, da vidiš vsako rožo ob poti, čas, da si sam s sabo in svojimi mislimi. Dobrina, ki smo jo v tem hitrem tempu življenja dali na stran.
Ljudje ves čas iščemo nekaj boljšega. Še malo več bi, pa še malo boljše in še malo drugačno … Potem pa pride nekaj takega, kot je bolezen otroka, in te pribije na mesto. Ustaviš se. Ugotoviš, da vse skupaj nima smisla. Kam tako drvimo? Po čem posegamo? Kam se zaganjamo Človek, ustavi se. To, kar imaš tukaj in zdaj, sploh ni tako slabo.
Ja, Camino očitno niso samo lepe hiške in rožice na vsakem vogalu, nista le mir narave in čas zase. Camino je včasih tudi mučenje, bolečine in jok. Kot življenje. Ob tem se mi zdi pomembno, da znamo skozi življenje stopati s pozornim očesom, z zavedanjem minljivosti vsakega trenutka in vsega, kar nas obdaja. Minljivost je tista, ki daje vrednost vsemu, kar vidimo, kar otipamo, kar občutimo. Ta mak ob polju danes je, jutri ga morda ne bo več. Ta trenutek je tu, naslednji ga ne bo več. Zakaj ga ne bi čim bolj izkusili, zaživeli in skušali v njem najti vse lepo?
Čudno je to zaupanje, čudna ta vera. Verjeti – le to te drži pokonci, ko ne zmoreš videti ničesar lepega več, ko ne premoreš niti trohice svoje moči več.
Še danes velja prehoditi Camino za hvalevreden dosežek in zagotovo lep uspeh. Preseči vso svojo bolečino, premagati upadanje volje, sprejeti boleče žulje ali poškodbe, ignorirati želje po klicu javnega prevoza … Ni junaka, ki bi mu bilo to popolnoma enostavno.
Preden sem se podal na Camino, sem se spraševal: »Kaj neki ti hodi po glavi tiste ure in ure tišine, ko si edini prijatelj ali sovražnik le samemu sebi?« Potem sem bil na poti in se tega nisem več spraševal. Sedaj ko se za nazaj spominjam prehojene poti, si pa še vedno ne znam odgovoriti na to vprašanje.
Koliko lepega nas obdaja, pa tega mnogokrat ne vidimo. Nimamo časa, da bi pogledali, oziroma si niti ne vzamemo časa, ker mislimo, da moramo biti vedno stoodstotno produktivni.
Mine. Vse mine. Vsaka misel se spremeni v drugo, vsak kilometer se spremeni v prehojenega, vsak trenutek se spremeni v preteklost, vsako doživetje v spomin. Tako kot mineva ta pot, tako mineva tudi življenje. Vse mine.
Ljudje smo si tako različni, pa vendar smo si v osnovi zelo podobni. To se še toliko bolj opazi tukaj, ko je vsak izmed nas malo utrujen, brez luksuznih dobrot od doma, vsak s svojim bremenom na ramah.
Vse je bilo že včeraj prepozno. Hitro ali počasi, čas na koncu vsem enako hitro teče – 24 ur na dan. Vsak dan. V upanju, da bo teh dni čim več. Če pa ti zboli otrok, se z grozo zaveš, da je lahko teh dni zelo malo. Morda te to strezni, da drugače gledaš na življenje in na vsak trenutek sproti.
Če bi tistega dne izgubila Matea … Kaj bi nama ostalo? Spomini. Ostali bi le spomini. Pri tem bi bilo popolnoma vseeno, ali smo dovolj hitro opravili vse mesečne obveznosti, ali je imel same petice v šoli, ali se je dovolj hitro naučil zavezati vezalke, ali je bil tistega dne točno tam v malo raztrganih hlačah, ali se je takrat tam pravilno obnašal, ali smo pospravili tiste piškote takoj ob zaključku praznovanja … Vse to je tako nepomembno. Spomniš se objemov, spomniš se smeha, spomniš se skupnih trenutkov. Pa je lahko to samo sedenje ob morju, v objemu in v tišini.
Vse prepogosto tudi slišimo in rečemo: »Nimam časa, ne morem.« Tekmujemo, kdo bo bolj zaposlen, kdo bo produktivnejši, kdo bo imel več sestankov, več dela, več obveznosti. Kot da je postalo sem tako zaseden, ne morem nekakšen statusni simbol, znak uspešnosti in kakovosti. Obenem se pa čudimo, da vse večkrat slišimo o izgorelosti, izčrpanosti, depresiji …
Pravijo, da te Camino spremeni. Ampak Camino te ne more spremeniti, če se ti sam nočeš spremeniti.
Človek ne ve, česa je sposoben, dokler ne poskusi.
Zanimivo, koliko ljudi srečaš na poti, a večine niti zares ne opaziš. Potem so pa tu redki posamezniki, ki se te iz neznanega razloga nekako dotaknejo. Čutiš, kot da sta si blizu, čeprav govorita različen jezik, čeprav te z njim ne povezujejo ne hobiji ne zanimanja ne prihodnost.
Verjetno res obstaja svet, ki nam ni še popolnoma razumljiv. Svet, ki ga ne zaznaš z dotikom, ne vidiš z očmi, ne slišiš z ušesi, niti ne vohaš z nosom. Nekaj več, nekaj neopisljivega. Nekaj, česar ne znam razložiti, vem pa, da je.
Dostikrat mi čestitajo za pogum. Pogum? Ne. Potrebni sta predvsem odločitev in vztrajnost. Ob tem pa seveda pomaga, če imaš ob sebi družino in prijatelje, ki te pri tem podpirajo.
Vse tole bi moral pokazati tistim, ki stokajo, da ne morejo zjutraj vstati, da ne morejo v službo, da ne morejo tega in da ne morejo onega. Vse tole bi pokazal tudi tistim, ki stokajo, da je politika slaba, da je država premajhna, da je sonce prevroče in da je sosed preglasen. Pa daj no, ne stokaj, človek!
Lepo je imeti v življenju prijatelje. Ti naredijo življenje znosnejše, dostikrat barvitejše, predvsem pa težke trenutke manj boleče.
Hvala za noge, ki me nosijo, za glavo, ki lahko razmišlja, za roke, ki stiskajo ta kamen, za zdravje, ki je prevečkrat samoumevno. Hvala za čas, da lahko hodim po Caminu.
Del mene je bil boleče žalosten ob vsem, kar se nam je dogajalo. A prav tolikšen del mene je bil vesel in hvaležen za vse, kar še vedno imamo.
Tudi ko je človeku hudo, ni najhuje. Vedno je lahko še huje. Zato smo vedno lahko hvaležni za ta del, ki pa je lep, ki je dober in kjer lahko rečemo – imamo srečo.
Vse, kar upaš, naj se ti izpolni, kar iščeš, naj se odkrije, kar si želiš, naj se uresniči, vse, kar v srcu čutiš, naj se v srečo in ljubezen zlije.
Na Caminu opaziš vse malenkosti, ker imaš čas za opazovanje. Za vsakim vogalom gledaš, kaj se bo prikazalo, za vsakim hribčkom kukaš, kaj bo v dolini, za vsakim jutrom opazuješ, kaj bo prinesel naslednji dan.
Marsikaterih dejstev na žalost ne moreš spremeniti. Zagotovo pa imaš več možnosti za ozdravitev in več možnosti, da nasploh živiš lepo življenje, če se nasmeješ, če poskušaš v vsakem trenutku ustvariti kaj lepega in zabavnega.
Lahko bi fotografiral praprot, lahko bi šentjanževko, lahko bi morda celo ujel del razgleda z vrha ali sončne žarke čez meglico … Toda vsega skupaj ni mogoče zajeti. Vse skupaj lahko le doživiš.
Milijonkrat izrečen pozdrav ima vsakič znova težo in moč. Ne glede na to, kolikokrat je izrečen, nikoli ni dovolj, nikoli ni preveč. Vsakemu popotniku, ki ga srečaš na poti, iskreno iz srca zaželiš: »Buen Camino.« Vsakemu. Še ko pridejo trije v skupini, vsakemu posebej rečeš in zaželiš: »Buen Camino.« Z vsakim dnem sem bolj čutil te besede. Kot bi bili vsi skupaj že velika družina, kjer vsakdo vsakomur želi samo najboljše. Kjer vsakdo vsakomur želi pomagati in mu polepšati pot. Včasih z dobronamernim opozorilom, drugič z arašidi za na pot, včasih z večerjo in dobro pogostitvijo, drugič s spodbudno besedo
Očitno je v človeški naravi tako, da si najbolj zapomnimo boleče trenutke, ko je srce trpelo in duša jokala, ali pa evforično nadpovprečne lepote, ko srce žari in duša poje. Ti ekstremi se vpišejo v naš spomin, od koder nikoli ne bodo odšli – najlepši so tam, da nam pomagajo prebroditi trenutke obupa, boleči pa ostajajo, kot bi ne pustili človeka brez nekaj brazgotin izkušenj. Kar je vmes, nam poide v pozabo.
Ne znam zares opisati, kaj mi je Camino dal. A dal mi je ogromno. Pomeni mi simboliko življenja in simboliko bivanja. Pot je nekako označena – včasih je lažja, drugič je težja. Pot je, ne moreš sam izbirati vseh hribov in ravnin. Lahko pa sam izbiraš, kako boš to dano pot prehodil – z nasmehom ali s pritoževanjem; sam ali v družbi; boš obupal ali vztrajal dalje. Cilj je vreden truda. Občutki uspeha na koncu ti dajo vedeti, da je vredno vztrajati kljub vsem bolečinam. Vredno se je vedno znova premikati dalje.
Nasmejmo se. Zapojmo. Zaplešimo. Pozabimo na nepotrebne skrbi. Bodimo hvaležni za vsako malenkost, ki nam je dana. Objemimo se. Pomagajmo si. Opazimo lepo cvetlico in sončni zahod. Spremljajmo prebujanje jutra in prve zelene lističe pomladi. Poglejmo otroka v oči in poslušajmo njegov glas. Zazrimo se v daljavo in zajemimo svežino novega dne.
Iz knjige CAMINO - Poklon Junakon 3. nadstropja, Anton Krepek in Petra Škarja
