Kot nepoboljšljivemu romantiku mi je en najbolj čustvenih spominov iz ranega otroštva pogovor z babico, ki je tisti dan v rokah držala pisma. Vzgojena v kmečkem okolju, kjer je praktičnost vedno preglasila čustvenost, se mi je ta spomin zarisal v nešteto podrobnostih. Babičine zgubane roke, ki so obračale stara pisma, njen nekako drugače mil obraz, in glas, začinjen z nežnim nasmeškom … »Tole,« mi je kazala, mali skodranki rdečih ličk, »so pisma, ki mi jih je ata pošiljal iz vojske.« Zapisano z lepo pisano pisavo, rahlo v desno nagnjene vijuge, ki so tvorile črke, črke pa ene najlepših zapisov ljubezni. Ata – čustven? To pa ne more biti … Komaj da sem vedela, kakšen ton glasu ima, saj bi ga z lahkoto okronala za najbolj tihega človeka na svetu. A ko je pisal … Jao, kako lepo je pisal. Le eno pismo mi je kazala v rokah, s pogledom pa nakazala na staro omaro na vrhu podstrešja, v kateri je bil majhen ključek, ki je zapiral veliko skrinjo, polno pisem njegove pisave. Sumim, da se je babi prav v težkih dneh skrila na podstrešje, iz modrčka povlekla ključek in prebirala ta pobledela pisma.
Na ostalih pismih je pisalo … Ne vem. Ne vem, ker je nisem nikdar vprašala. Z njuno smrtjo so odšla tudi pisma. Nikdar jih nisem videla.
10 let kasneje, osnovna šola. V šolo je prišel gospod sive brade, ki je v meni vzplamenil željo po pisanju. Nevede me je usmeril na poslovno pot, ki mi danes daje neizmerno količino radosti in smiselnosti slehernega dne. Gospod je bil pisatelj. Napisal je pravljico o škratih Mokronožcih, ki so se močno ukoreninili v vsako pomembno sfero našega kraja. Takrat, ko mi je bi ves poznani svet od Hrastovice do Trebnjega, se mi je zdelo, da spreminja ves svet. S tem ko piše, ustvarja svet … Zaljubila sem se v ta poklic.
Zanimalo me je, kako je prišel na idejo o Moronožcih. Kako dobi inspiracijo za pisanje? Kako to spravi na gledališke odre in vse kulturne spektre sveta? Kako … Nikdar nisem izvedela, ker ga nikdar nisem vprašala.
Še 10 let kasneje, Burma. Srečala sem eno najbolj zanimivih nun. »Mama« sem jo klicala, saj sem se v njeni bližini počutila varno kot v naročju lastne mame. V tujem svetu, kjer sem se kar sredi pločnika glavnega mesta zjokala od vse nemoči in obupa izgubljenosti v tako nepoznani mi deželi, je bila ona kot moj angel na Zemlji. Kot mama je čutila stisko »otroka«, zato me je že prvič ganljivo pogledala in ob besedah »ja otrok moj« stisnila na svoje prsi. Njeno budistično haljo sem premočila od solza. »Veš, nisem bila vedno nuna,« mi je nekega popoldneva med pripravljanjem večerje začela, »imela sem hčerko …«
Nikdar nisem izvedela, kaj je bilo. Prekinila naju je skupina nun, jaz pa je nikdar kasneje nisem vprašala.
Še 5 let kasneje mi druga babica pove svojo ljubezensko zgodbo. Prežeta s krščanskimi nauki je še v odraslosti vnukov vztrajala, da se vsako nedeljo udeležimo maše in da molimo pred vsako jedjo. Ja, vsak dan, večkrat na dan. O partnerstvih se pred njo ni smelo govoriti, dokler ne bi bili poročeni. Intima je bila vedno tabu tema, kot otrok pa dolgo nisem vedela, zakaj je prav na sredini Slovenskih novic vedno nek odrezan kvadrat. Babi je namreč izrezala rubriko nagih žensk, da bi otrokom prihranila ta pogled. In prav ta babi mi nekega običajnega dne ob kavici reče: »Petra, samo enega imaš v življenju res rad.« Ja, babi, vem, vi ste imeli moža, dve hčerki, mož pa je kmalu naredil samomor, a nikdar niste imeli nobenega drugega moškega. »Ne govorim o njem.« Če pomislim, kaj iz njenih ust bi me zmoglo bolj presenetiti kot to, se ob še takem trudu ne morem spomniti ničesar. Naša babi? Kakšen drug moški v njenem življenju? Ni možno. »Ja, Branko je bil. Iz sosednje vasi,« je govorila z nasmeškom zaljubljene mladenke, čeprav so gube jasno kazale njenih 90 let. »Niso nama pustili, da sva skupaj. On je bil iz velike kmetije, jaz ne … Ampak vedno sva se rada gledala v cerkvi. Še danes …«
Zakaj nista bila kasneje skupaj? Babi brez moža, on brez žene – zakaj nista storila tega koraka? Kje sta se sploh spoznala? Kako ve, da je on pa tisti en in edini? In še tisoče vprašanj se mi pojavlja od tej ljubezenski zgodbi. Nikdar nisem izvedela. Nisem vprašala.
Tako ponosno ponavljamo modrosti iz knjig: »Imamo dvoje ušes in samo ena usta, zato več poslušajmo kot govorimo,« obenem se pa ne zavemo, da ravno ta trenutek govorimo in ne poslušamo.
Ko v samoti obračam spomine, mi je dostikrat žal, da nisem vprašala. Da nisem bolj poslušala. Da si nisem vzela časa za take reči. Prav te me namreč bogatijo in ustvarjajo najlepše zgodbe tega sveta. Zgodbe, ki si zaslužijo živeti večno. Morda, samo morda, bi lahko iz vsake zgornjih zgodb znala spisati celo knjigo, ki bi se dotikala neskončnega števila src bralcev, ki bi radovedno obračali strani knjige, z drugo roko pa brisali solze ganjenosti. Če bi malo več spraševala in poslušala …
