"Petra, a ti tudi kaj mantraš?" Naj bi bilo to priporočljivo. Naj bi bilo zdravilno. Naj bi bilo sproščujoče. Naj bi bilo (tako opažam) tudi popularno. 

Seveda mantram. Evo, tri moje najljubše mantre: 

1. HODIM, HODIM, HODIM

Verjetno vam, ki ste že prebrali knjigo CAMINO - Od suženjstva do svobode, niti nima smisla razlagati moč pomena, ki mi ga nosi ta moja mantra. Ko mi je najtežje, mi daje tisti ključen kanček upanja, ki ga bolestno potrebujem. Hodim, hodim hodim. Ko slišim "ne", ko zaboli neuspeh, ko ugasnejo še ene sanje, mi je v tolažbo. Hodim, hodim, hodim. Dokler se bom premikala, so pred mano vse možnosti. Napake lahko popravim, težave rešim, odnose poglobim. Življenje je premikanje, zato trpimo, ko stojimo.

Da ne obstanem takrat, ko so noge najtežje, um najbolj negativen, volja pa ugasla, si rečem: "Ej, Petra, saj veš, samo hodi in hodi in hodi." Hodim, hodim, hodim.

2. BRAVO, PETRA, RES, BRAVO

No, tole si pa rečem vsakič, ko ga kaj pobiksam, polomim (poimenujte s svojim izrazom) ali se le nerodno spotaknem. "Bravo, Petra, res, bravo!" Zakaj mi to pomaga? Nisem znala spremeniti krutega samogovora po storjenih napakah in neumnostih. Lahko bi ga zapisala, a tako krut jezik ne sodi na blog (pa saj vsi poznate izraze, ki jih včasih namenjamo samemu sebi - "kako si neumna, blesava, nesposobna" so še mile oblike tega). Kako spremeniti ta krut samogovor, ki mi ob storjeni napaki ni prav nič pomagal?

Našla sem posmehljiv izraz, ki pa v sebi vsebuje besedo, na katero so vezani pozitivni občutki - BRAVO. Tako si rečem: "Bravo, Petra, res, bravo." To celo izrečem posmehljivo do sebe. A je več kot dovolj, da omili težo, da mi vzbudi nasmeh, da me odvrne od krutega samogovora. Nasmehnem se. In iščem rešitve, kako popraviti napako. 

Tako da -  ko naslednjič naredite res veliko neumnost, si namesto grdih besed samemu sebi recite raje: "Bravo, _____(ime)____, res, bravo." Deluje. 

(Aja, to verjetno niti ni mantra. Ali je? Verjetno ni. No, mantra ali tantra ali vantra - všeč mi je, uporabljam jo, vsak dan, in pomaga.  Ja, vsak dan ga kaj pobiksam.)

3. TUDI TO BO MINILO

Ko imam težke dni, težke trenutke, težke situacije, se izjemno pomirim z besedami: "Tudi to bo minilo." Kot vse mine.

A poznate to anekdoto? Kralj Salomon je bil hudo zaskrbljen. Kljub temu, da je bil bogat, mogočen in celo moder, se ni mogel otresti skrbi. Svojim modrecem je naročil, naj poiščejo rek, ki mu bo pomagal, ki bo resničen in uporaben ob najrazličnejših časih in v najrazličnejših okoliščinah. Sli so po vsem kraljestvu iskali čarobni rek. Nekega dne so naleteli na starca, ki je že vrsto let delil dobre nasvete vsem, ki so se obrnili nanj. Starec je rekel: "Dajte kralju ta prstan. Nanj je vrezan nasvet, ki ga išče. Ko bo zaskrbljen ali ko ga bo strah, naj vedno znova prebere besede, ki so napisane na njem. Sli so odnesli prstan kralju Salomonu. Prebral je napis: "TUDI TO BO MINILO."

Pa tudi kadar me skoraj popade nadutost ob uspehih, si rečem: "Tudi to bo minilo." 

zate velike resnice malih dozivetij petra skarja