Danes dobim mail, kjer je med drugim pisalo: " ... rada bi vedela, če ti kdaj ne gre ... Ali se le meni to dogaja. Počutim se kot kup d***a, ker vsem okoli mene uspeva, jaz imam pa polno neuspehov in nič uspehov." (P.s.: V originalu maila ni bilo notri zvezdic ... )

Prav hudo mi je bilo, ko sem to prebrala ... Ima prav - navzven smo ljudje vajeni kazati le uspehe - ker to je KUL, ker to družba od nas pričakuje. Le redki pa upajo priznati kakšen neuspeh, saj s tem postaneš ranljiv. In to lahko boli ... zelo ... Ampak prav ta današnji mail + knjiga, ki sem jo danes prebrala (Neizmeren pogum), sta bila inspiracija za prispevek, ki ga zdajle berete.

Ne misliti, da je vse tako tekoče, enostavno, kot se včasih vidi / sliši ... Veš, podrl se ji je svet, buhuhu, a je drugi dan zbrala moči, šla v akcijo in zaživela popolno življenje, vse se je poklopilo, blablabla ... No, ni čisto tako. To želijo slišati. Izgleda. Glede na to, da mediji tako nekako pokažejo.

Tudi sama povem (celo v dnevnik) predvsem uspehe in pozitivne stvari, seveda, ker se zavestno stalno fokusiram v to. Torej se "prisilim", da večino časa razmišljam le o pozitivnem. Verjamem, da mi to zelo pomaga.

f751bf1800201a7b4cb85188665ecaed

"Ranljivost je zadnje, kar hočem, da vidiš pri meni, toda prvo, kar hočem videti pri tebi." Brene Brown

Malo reality check-a neuspehov včasih pa vseeno ne škodi. In Anja, upam, da s tem odgovorim na tvoje vprašanje v mailu 🙂

Prvi poizkus "osvojitve" Hrvaške s knjigo Ameriški milijonarji so spregovorili - peljala sem se trikrat na Hrvaško na sestanek, a neuspešno.

Že ko sem mislila, da sem zadela terno z osvojitvijo Kitajske, so mi zavrnili knjigo v kitajščini (kasneje je sicer vseeno uspelo).

Angleška verzija knjige - poslanih že mnogo mailov ter drugačnih poizkusov, kako najti dobrega založnika te knjige - do zdaj vse neuspešno.

Komaj sem prišla do sestanka z Ameriško Ambasado (prvega sem pozabila zapisati v rokovnik, vem, totalno neodgovorno). Nič se nismo dogovorili, pa precej sem »stavila« na njih. Neuspeh.

Idealne priložnosti, ki jih "zabluziš"? Ja, sem jih. To sem si najtežje odpustila in šla naprej. Ko bi se morala res dobro izkazati (s tem bi se mi odprla vrata dobesedno za ves svet, nekajkrat letno predavanja v tujini od Amerike do Azije), sem odpredavala enega najslabših svojih seminarjev.

Že vsaj s 15 ljudmi sem se dogovorila, ne zgolj pogovarjala, za skupen projekt, produkt, knjigo, revijo ali kaj podobnega. Naprimer:

  • knjigico z recepti presnih sladic – vidim, da so zdaj popularne;
  • knjigo Vse si lahko naredite sami – take ročne zadeve, luštna stvar;
  • knjigo Ambasadorji Slovenije, ki naj bi se dajala na protokularnih državnih srečanjih;
  • portal MADE IN SLOVENIJA, kjer naj bi se promovirala Slovenija in kjer bi gradili brand, da narejeno v Sloveniji tudi nekaj pomeni in je cenjeno;
  • portal VSE ZA ŽENSKE, kjer bi se prodajali vsi v Sloveniji dostopni izdelki, ki so samo za ženske (recimo prav ŽENSKI rokovniki, knjige za ženske), sami ženski dogodki ...
  • revija MADE IN SLOVENIA ...
  • Društvo za gospodarski razvoj Nika - bilo je odprto in v naslednjem mesecu zaprto
  • knjiga s hipnotizerjem iz Irske, potem knjiga s športnim trenerjem ...

To je samo nekaj projektov, ki niso billi zgolj v ideji, ampak že narejeni dokaj natančni plani, že izbrane ekipe ljudi, ki naj bi to sprovedle ... no, nič iz tega. Izgubljen čas, nekajkrat celo denar.

Pa naj še kdo reče, da je vse v dobri ideji ... Idej je mnogo, nešteto, vsak dan. Imeti idejo še nič ne pomeni. Vam jo jaz dam, če je nimate. Umetnost je potem to idejo realizirati ... pravi čas s pravimi ljudmi in s pravo energijo, pravim pristopom, da ob tem še zaslužiš.

Ne, ni še konec. Imam še nekaj zabeleženih večjih neuspehov ...

Že skoraj potrjen dogovor s Hofrom, da ODKUPIJO nekaj tisoč knjig (to sem mislila, da sem totalno zadela terno) – no, splavalo po vodi.

Dogovori z močno medijsko hišo, da naredimo skupen produkt ... so mi že rekli, da bo zagotovo uspelo prepričati glavnega urednika nekaj v tej smeri ... ja, tudi splavalo po vodi.

Dogovori s tremi ljudmi, da bi bili kot "agenti", ki uredijo predavanja znotraj večjih podjetij. Celo aktivno so že delali na tem. No, naj bi. Vse splavalo po vodi.

Dogovor s Petrolom in Pošto - ja, res je, splavalo po vodi ...
gfffDogovor, da pišem prispevke za eno izmed najmočnejših revij o podjetništvu v Sloveniji – nič pametnega iz tega, prav mučno mi je bilo napisati prvi prispevek, saj je bilo kar določeno KAKO mora biti napisan (no, si predstavljate mene, da me dajo v kalup, kako moram pisati, kaj lahko in česa ne smem ... pa saj si ja nor, da bi to sprejela ...).

Lahko rečem, da se 90% sestankov / kavic konča tako, da jaz izgubim. Ali energijo ali denar ali kontakte ali karkoli že. Pač izgubim. Recimo da pri 8% ne izgubim niti ne dobim. Pri 2 % pa dobim. Pa računajte, koliko sestankov in dogovarjanj je potrebno, da se kaj naredi ... Pa dobro no, priznam, te procente moram malo popraviti in že vnaprej bolj selekcionirati, s kom se sploh fizično dobivati. Tu sem še slaba, to moram izboljšati.

Neplačniki? Jp, so. Ne fizične osebe, ampak distributerji, trgovine ...

Negativni komentarji? Itak, dobivam. A se tolažim z Jelino teorijo, da je vedno, ne glede na to, kaj počneš in kakšen si, vedno približno 50% takih, ki te podpirajo in mislijo pozitivno o tebi, ter na drugi strani 50% takih, ki jim je vseeno zate ali imajo negativno mnenje. Vedno je tako. Pa naj si bodi Hitler ali Mati Tereza.

»Nehala sem brati anonimne komentarje o sebi. Če niste v areni skupaj z mano in se ne borite ter nimate občasno izpostavljene svoje zadnje plati, potem me ne zanima vaše mnenje.« Brene Brown

Zamujanje z roki in pregovarjanja, dogovarjanja? Jp, so. Stalno.

Slaba sodelovanja? Uf, ogromno. Velikokrat se zgodi, da "izgubim" v tovrstnih sodelovanjih - čas in denar. Dobim pa izkušnje 🙂

Slabo izpeljani seminarji, predavanja? Ja, precej. Enkrat se mi je celo zgodilo, da sem popolnoma zmrznila po uri predavanja (naj bi predavala dve uri) - prvič sem razumela ljudi, ki imajo strah pred javnim nastopanjem in preprosto zamrznejo. Ko ne najdeš niti ene samcate besede, da bi jo izrekel, čisto zmrzneš ... Ja, to se mi je zgodilo. V angleščini sem predavala in je bil dober test. Rezultat? Takoj sem se prijavila na konverzacijsko angleščino 🙂

Kolikokrat se mi je že zgodilo, da sem projekt speljala z minusom ... pa tako zelo premislim vsak korak. A še preden se dobro zaveš, se situacije nekako spremenijo, nekdo malo pokoristi ali si sam nepreviden, daš račune skupaj in ajej, ugotoviš, da si spet speljal zadevo z minusom. Ja, se mi dogaja. Prevečkrat.

Še in še bi lahko naštevala te neuspehe ... Ampak veste kaj, naj se sliši še tako zelo klišejsko, vam vseeno povem, da: resnično te vsak neuspeh nečesa nauči, če si to želiš in dovoliš! Včasih je neuspeh čudovito varovalo nas samih, saj za kakšno stvar še nismo zreli, ni pravi čas. Vesolje nas varuje, vedno 🙂 In vse imam svoj namen ... Samo najdite ga ...

Težke odločitve ali-ali? Jp, so. Ta del mi je najtežji v podjetništvu sploh. Do pred kratkim sem le imela nekje daleč v ozadju nekoga, ki je kljub vsemu on dal zadnjo besedo pri težkih odločitvah, ki te lahko stanejo posla, preživetja podjetja. In je bilo nekako lažje. Vsaj občutek je bil boljši. Zdaj nimam nikogar v tem ozadju. Danes moram sprejeti odločitev – lahko mi prinese nekaj tisoč evrov, lahko me da v nove dolgove. Pa se odloči mirno, če lahko ...

Zavrnitve? Stalno jih imam.

Dvomi? Uf, ne tisoč, milijon jih imam. Pri skoraj vsaki svoji akciji. Vedno so, pomembno je le, da jih sicer ne preslišite (verjetno vam želijo nekaj pokazati), a delujete kljub temu.

Slabi dnevi? O seveda. Pa kako.

Prepiri? Pismo, težko je v takih situacijah obdržati dobre odnose ... Ljudje marsičesa ne razumejo. Ne morejo. Predvsem ne razumejo, da rečem NE zato, ker preprosto si ne morem privoščiti izgubljati časa in enegije. Ne zato, ker bi želela njih osebno zavrniti. Ampak res ne morem postaviti sebe na noge in hkrati biti dosegljiva vsem vedno, vedno pomagati in razdajati. Tudi če bi si želela. Prosim razumite, res ne morem ...

Vsak dan brez izjeme delam razne psihološke in hipnotične vaje, sprostitve, meditacije ... ni da ni. Zanimivo mi je, kako smo ljudje motivirani delati na sebi, ko to res potrebujemo ... Zakaj tega ne počnemo tudi takrat, ko nam gre dolgo dobro? Zanimiva bitja smo, res.

nike-006-1024x640

Slabi občutki, slaba vest, slaba samopodoba, nesamozavest, lenobnost, dvomi, skrbi, žalost ... Ja, vse to je v vsakem izmed nas. Prav v vsakem. Sem prepričana!

Tisti, ki se počutite slabo, ker mislite, da so vsi okoli vas tako polni energije in stalno veseli ter uspešni - preberite si ta prispevek še enkrat. Nekaj je tisto, kar vi vidite, drugo, kar ljudje pokažejo, in tretje, kaj je celotna resnica.

Zato pa - ne obremenjujte se s stalnim iskanjem nedosegljive popolnosti motivacije, dobre volje in sreče, kakršno nam velevajo mediji, družba in okolica. Tega v realnosti ni. Znotraj nas je vse - dobro in slabo, veselo in žalostno, uspehi in neuspehi. Smo del narave, kjer so svetloba in tema, ogenj in voda ... In sami nismo nič močnejši od narave same.

Zato raje sprejmimo vse, kar je v nas. Naša popolna odgovornost pa je, da kljub vsem občutkom in okoliščinam (dobro in slabo) DELUJEMO in se stalno PREMIKAMO v smer, kjer čutimo, da je naša PRAVA smer in kjer lahko največ doprinesemo.

Stokati, kaj vse je narobe in kje vse smo bili neuspešni, je preprosto neodgovorno do sebe in do ostalih, ki to poslušajo in "morajo" sočustvovati z nami. Lahko stokamo in tekmujemo v tej nacionalni tekmi "kdo je večja žrtev" ter v primeru zmage dobimo rahlo potešitev trapljanja po rami. Lahko pa izstopimo iz te igre in si zastavimo svojo lastno (My way, Frank Sinatra), kjer bomo v primeru zmage dobili res pravo, edinstveno nagrado, ki ji ni primerjave ... In to si želimo, a ne? 🙂 To, da lahko na koncu rečemo - Ej, ni mi žal. ŽIVIM življenje s polno žlico in sem srečen! 🙂

Nihče ni rekel, da bo življenje tu enostavno ... Pa tudi nihče ni rekel, da ne bo prečudovito ... 🙂 Oboje imamo, zato pa je vedno ZANIMIVO in RAZBURLJIVO 🙂

hand

Mnogi so prepričani (in prepričujejo tudi mene), da javnosti ne smemo pokazati šibkosti, ker s tem izgubimo kredibilnost in sledilce. Osebno se s tem ne strinjam. Raje se pridružujem misli Brene Brown iz knjige, ki sem jo danes prebrala:

"Prepričana sem, da odkriti pogovori o občutku ranljivosti in sramote spreminjajo svet." Brene Brown v knjigi Neizmeren pogum

In ona pravi, da je to PRAVI POGUM. Ste pogumni? 🙂