Brez kapljic znoja, lovljenja zraka in hitrejšega utripa srca ne bo najlepših razgledov z vrha. Tudi v življenju doživim najlepše trenutke le s trudom in z vztrajnostjo. Četudi malo boli. In četudi včasih čevelj tišči. A nagrada za vztrajnost je izjemna!

Ko na vrhu lovim sončne žarke in se smehljam vsemu lepemu, se ozrem nazaj v prepričanju, da je bil vsak korak, vsak napor, vsak ovinek … vreden tega. Vodi me prijetno doživljanje radovednosti, kaj prinese naslednji korak. Radovednost preglasi napor, lepote zasenčijo upehanost. Tako tudi v življenju ne obstanem, saj me mimo lepega in težkega vodi korak radovednosti.   

Gora mi pokaže, kako nebogljeni in minljivi smo. Nadutost, vzvišenost in dvignjena brada, polna ega, se razblinijo, ko v grapi pogledam okoli sebe. Moč gora, tišina narave, milina in krutost v enem. En sam zdrs, en sam kamen, en sam plaz … in me ni.  

Šele takrat, ko z vrha gledaš tiste majhne pikice hiš in drobne črtice cest, dojameš, kako majhni smo v resnici. To nam krepi zdravo ponižnost pred svetom. Ponižnost spoznanja, da sem pomemben, a so pomembni tudi ta skala, tudi ta gams in tudi ta planika.  

Gora mi je tudi pokazala, da je največja moč včasih v navidezni šibkosti. Nisem se velikokrat obrnila tik pod vrhom, a ko sem se, so bile to težje notranje borbe kot kakršenkoli napor najtežjih vzponov. Vrh sem imela na dosegu roke po desetih urah hoje, po vsem trudu, prav tukaj je bil, tik pred mano … A sem morala postaviti razum pred čustva, se zahvaliti za pot in vrhu obrniti hrbet. Naj dvigne roko tisti, ki mu to ni težko! A tudi v življenju je včasih največja moč v tem, da vem, kdaj se tik pred vrhom obrniti.

Gora ne prenese scrkljancev. Včasih se mi zanohta, drugič me opeče, včasih me boli noga, drugič ponos zaradi neosvojenega vrha. Včasih me popade lakota, drugič mi zmanjka volje, včasih najdem stranišče za skrito skalo, drugič se umivam v ledeni vodi. Včasih mi od mrazu ugasne telefon, drugič prav ob večernem spustu obupa svetilka ... Ko nekateri doživljajo stisko ob enournem izklopu elektrike ali ob začasnem pomanjkanju izdelkov v trgovini, se hribolazci le nasmehnejo. Gora jih je naučila bivati z manj. Naučila jih je potrpljenja in skromnosti. Naučila jih je znajti se v okolju, kjer je to najtežje. Iz snega dobijo vodo, iz skrite luknje v skali varno zavetje. Iz rož naredijo čaj, iz vej palico za hojo. 

Naučila sem se, da so v življenju zares pomembni predvsem voda, hrana in varno okolje. In da življenju dajejo smisel odnosi in ustvarjalnost. Vsemu drugemu pripisujemo prevelik pomen in posledično namenjamo preveč časa in skrbi.

V gori se tega zares zavem.

Iz knjige GORA (čudovito darilo za hribolazce) >>