Knjiga opozarja na negativen vpliv medijev, države, šolstva in Cerkve. Opozarja na to, da smo ljudje postali rezultat zunanjih pričakovanj okolice in ne to, kar si res srčno želimo. Iz svoje radovednosti in kreativnosti smo prešli na robote, ki izpolnjujejo ukaze ..

Knjiga, ki bo pomagala mnogim v začetnih letih podjetništva – da vedo, kaj potrebujejo, zakaj jim ne gre, kje smo močni in kje šibki. Vedno več ljudi “gre na svoje”, a le redki uporabljajo to znanje.

Knjiga NI napad in kritika na šolstvo, profesorje. Ne, je pa kritika nad splošnim uničujočim prepričanjem, da “je šola vse”, da je biti podjetnik nekaj slabega in nezavedanjem, da ne živimo več v socializmu.

Še malo zanimivosti iz knjige Česar nas niso naučili v šolah: ljudje, ki niso dokončali fakultete, mnogi niti srednje šole:

• Bill Gates (soustanovitelj Microsofta),
• Mark Zuckerberg (ustanovitelj Facebooka),
• Lawrence Ellison (solastnik korporacije Oracle),
• Roman Abramovič (Ruski mongotec, večinski lastnik investicijske hiše Millhouse LLC),
• Kirk Kerkorian (lastnik več megazgradb na osredni ulici Strip v Las Vegasu),
• Simon Cowell (American Idol;Britain’s Got Talent; musical talent show The X Factor),
• Richard Branson (lastnik Virgin podjetja),
• Li Ka-shing (najbogatejši človek vzhodne Azije),
• Ted Turner (ustanovitelj CNN),
• Henry Ford (ustanovitelj Ford Motor Company,
• ….

“Slavni padci” izjemno uspešnih ljudi, ki so vztrajali (iz knjige Česar nas niso naučili v šolah):

• Colonel Sanders – njegov slavni recept peke piščanca je bil zavrnjen več kot 1000krat, preden ga je sprejela ena restavracija in tako se je začel Colonelov imperij.
• Henry Ford – njegova prvi dve podjetji sta propadli preden je ustanovil slavni Ford Motor Company in postal en izmed treh najbogatejših in najbolj slavnih ljudi tistega časa.
• Walt Disney – je bil odpuščen, z razlogom, da mu manjka izvirnih idej in domišljije.
• Richard Branson – nima zgolj uspešnih produktov. Med drugim je ustanovil tudi Virgin Cola in Virgin Vodka, katera sta zgolj neuspela poizkusa.
• Thomas Edison – učitelji so mu rekli, da je preneumen, da bi razumel karkoli. Imel je več kot 9000 neuspelih poizkusov, preden je iznašel žarnico. Kasneje je rekel, da to ni bil niti en neuspeli poizkus, ampak ga je vsak poizkus naučil nekaj novega, torej so bili to zgolj koraki do uspeha.
• Winston Churchill je ponavljal 6. Razred osnovne šole.
• Marilyn Monroe je bila odpuščena iz FOX produkcijske hiše, ker je njen producent trdil, da ne zna igrati in ni privlačna. .
• Albert Einstein – ko je bil majhen, so ga imeli za umsko zaostalega. Njegove ocene v šoli so bile tako slabe, da so mu učitelji dejali, naj odneha, saj v življenju ne bo dosegel ničesar…
• Mark Cuban – preden je uspel (prodal svoje podjetje gigantu Yahoo), je bil neuspešen pri mnogih opravilih, celo kot natakar (ni znal odpreti steklenice vina) in kuhar. O svojih napakah je povedal: »Ni pomembno kolikokrat se zmotiš, Pomembno je, da imaš vsaj enkrat prav. Velikokrat sem bil »idiot«, a vsakič sem se nekaj novega naučil.
• Michael Jordan ni bil sprejet v košarkarsko moštvo v srednji šoli – šel je domov, se zaklenil v sobo in jokal. “Zgrešil sem preko 9000 strelov na koš v moji karieri. Izgubil sem skoraj 300 tekem. 26krat mi je bil zaupan odločilen zmagovit met … in sem zgrešil. Grešil in izgubljal sem znova in znova v svojem življenju. In prav zato sem uspel!”

Obstaja nenapisano pravilo: Ljudje z visoko izobrazbo imajo boljše službe in več denarja. Pa to res v večini drži?

Poznate ljudi, ki imajo zelo visoko izobrazbo, vendar so finančno na dnu ali zgolj v povprečju, morda nimajo družine, so nesrečni … ?

Poznate ljudi, ki NIMAJO dokončane niti srednje šole, pa so med najuspešnejšimi na svetu, so samozavestni, srečni, z lepo družino … ?

Zakaj je temu tako? Zato, ker nas določenih zadev v šolah ne naučijo. Vendar so to bistvena področja v našem življenju (duhovnost, podjetništvo, partnerstvo, zdravje …). In prav tu, ko bi najbolj potrebovali pomoč, smo prepuščeni sami sebi. Pojdi v svet in se nauči sam… V tem je vse lepo in prav, moramo biti samostojni v razmišljanju, vendar obstaja le ena velika težava.

V šolah na NE učijo razmišljanja, ampak zgolj SLEDENJA in dobesedno “piflanju” nečesa, kar se jim zdi pomembno, ne glede na to, kdo smo mi kot osebnost.

Precej nas omejijo v razmišljanju in nas vkalupljajo. Za formalno izobrazbo je recimo da to čisto vredu. Težava pa nastane, ko se NE ZNAMO sami naučiti določenih življenjskih področij, ne znamo kreativno razmišljati, ne znamo prav presojati in iskati rešitve in prave poti. Kot da bi nam vsa ta leta šolanja pomagali, da nam kreativni del možganov zamre.

In prav zato te knjige. Da vas vsaj malo napotijo v svet sreče, zadovoljstva, medsebojnega razumevanja, bogastva, družine … Predvsem pa ne pozabite: najbolj pomembno od vsega je, da se SAMI NAUČITE RAZMIŠLJATI in delovati kreativno. Ko to osvojite, boste kar naenkrat zmožni upravljati vsa področja življenja, če boste to želeli. Seveda ne bo vedno enostavno in da bodo prav tako prišle težave. A če znate takrat delovati kreativno, boste lažje našli pot iz njih.

Naš um ima neverjetne zmožnosti iskanja idej, rešitev, poti, ustvarjanja nemogočega… In res škoda, škoda, škoda, da nas celotna družba uči to omejevati: »Ne bodi pameten. Naredi, kakor smo ti naročili.«

Že s tem, ko nas učijo, kaj je normalo, kakšno vedenje se od nas pričakuje, kako moramo stopati po začrtani poti, kako se moramo vesti v šolah … Že s tem, ko so postavili enako lestvico za popolnoma vsakega učenca in ga glede na to lestvico ocenili, so nam pomagali, da uničujemo svoj kreativni um in zgolj sledimo navodilom: »Če pravilno odgovoriš na 90% vprašanj, dobiš 5«. In kaj je pravilen odgovor? To je tisti odgovor, ki so nam ga napisali v knjigi.

Nikjer še nisem videla, da bi učitelj rekel: »Sicer nisi povedal natančnih podatkov, a za kreativnost dobiš 5«.

Veste, kateremu učencu bi jaz dala odlično oceno?

Bili smo v gimnaziji, borili za dobre ocene, ne glede na to, koliko dejanskega znanja smo s tem pridobili. Imela sem prijatelja (isti letnik, drug razred), ki je imel izredne težave s postavljanjem vejic v spisih. Vedno jih je bilo krepko premalo. Kaj to, sploh jih ni bilo. In prav zaradi tega je vedno dobil slabo oceno, ne glede na to, da je resnično pisal odlične spise, katere smo komaj čakali, da vsi preberemo … Nekega popoldneva pride do mene in mi reče, da so spet pisali spis …

»In, kaj misliš, si zdaj postavil dovolj vejic?«

»Sigurno jih je bilo dovolj!« Zanimivo, da je bil tako v to prepričan … In sem ga seveda vprašala (ženski firbec) kako je lahko tako samozavesten.

»Na koncu spisa sem napisal: ‘Gospa profesorica ne rabite brati spisa vam zagotavljam da je ODLIČEN. Samo vstavite še te vejice na potrebna mesta: ,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,, in napišite spodaj odl (5) Hvala.’«

Izvirnost, prisrčnost, ideja, samozavest, fant se je znašel… TO bi morali nagraditi. In če bi spodbujali take vrhunske ideje, bi se ljudje mnogo bolj znašli v tem kaotičnem svetu, saj bi vedno našli prave poti s svojim lastnim umom …

Še nekaj bi rada v začetku razčistila. Te knjige nikakor ne govorijo o tem, da šola, formalna izobrazba ni vredu, da ni potrebna. Nikakor ne. Želim pa opozoriti na težavo v našem razmišljanju, ko se popolnoma zanašamo na našo formalno izobrazbo.

»Tako so me naučili v šoli, tako je prav,« slišim mnogokrat od zaposlenih. Raje sprejmimo šolo kot nujno danost, kjer smo se naučili ogromno bolj in manj pomembnih podatkov, kateri so podani po sistemu, kako naučiti čimveč izredno različnih ljudi enake zadeve. Pisanja, branja, računanja …

In da sploh je možno podati ta znanja v razredih po 30, 40 otrok, je potreben nek sistem, nek red. Sicer to sploh ne bi bilo izvedljivo. In ta sistem je dosegel svoj namen (naučiti vsakega otroka teh osnov, ne glede na to kakšen je, kakšno osebnost ima in kaj si želi), je pa sproti za sabo pustil nekatera slaba dejstva, katerih se moramo zavedati, da jih lahko presežemo.  Ta dejstva morda niso bila omejujoča v socializmu in še leta pred tem. So pa zagotovo uničujoča danes, ko smo v kapitalizmu, ko se merijo naši rezultati in ko je pomembno, da znamo RAZMIŠLJATI s svojo glavo. Sliši se enostavno, a le malokdo zna razmišljati s svojo glavo.

Zakaj je to tako? Ker nas sama družba, šolstvo, država, mediji, starši … vkaluplja in nas želi vse čim bolj postrojene, enake. Ker tako nas je lažje kontrolirati (v pozitivnem in negativnem smislu). Delno je to dobro.

Slabo je pa v tem, da z leti v takem načinu življenja izgubljamo kreativnost, vse težje najdemo ideje. In to nas zagotovo ovira v življenju.

Nevede se hitreje počutimo nemočne, obupane, brez izhoda (seveda, če pa ne najdemo dovolj rešitev v trenutku). In če pogledate naokoli – a ni prav naša okolica, celotna družba v današnjem času nekako negativna, depresivna, »brezizhodna«? Jaz imam večkrat tak občutek. Ko grem kdaj sama na kavo v gostilno (ja, sem malo samotar), poslušam za sosednjimi mizami samo jambranje. Samo pritoževanje. Samo pomilovanje samega sebe. In ko podaš eno rešitev, predlog, dobiš v zahvalo izgovor. In še izgovor vrh izgovora. Joj, kam smo prišli … Pa tako čudovito sposobnost razmišljanja imamo …

Najbolj zaskrbljujoče se mi zdi dejstvo, da večina ljudi po koncu formalne izobrazbe ne prebere niti ene knjige več v življenju!

Jaz si ne morem predstavljati take umske katastrofe stagniranja možganov. Po šoli sem šele ZAČELA brati. Zdaj preberem povprečno  2 knjigi mesečno. Mi vse zelo pomagajo? Neposredno morda ne. Mi pa širijo obzorja, odpirajo kreativni um, polnijo s pozitivizmom. Znanje naj bi se vsake 3 leta v svetu podvojilo. Torej bi bilo smiselno, da moramo zelo hiteti z nabiranjem znanja, da sploh ostanemo na nivoju, kjer smo danes in da nas drugi ne prehitijo. Sliši se kot tekma med ljudmi v znanju. Ampak ni tako hudo. Nikakor ne. V bistvu je v vsakem izmed nas neizmerna želja po stalnem napredku. In le tako se počutimo srečne.

Zato si zapomnite to zelo pomembno dejstvo:

Šola ni enako izobrazbi. V šolo hodimo nekaj let, izobražujemo se celo življenje.

Še eno zadevo bi omenila, ko se pogovarjamo o širjenju obzorja, pridobivanja idej, izkušenj, zavedanja sveta … Potujte. Potovanja vam dajo ogromno. Ne vem zakaj in ne vem kaj je na teh ljudeh, ampak ponavadi se kar »zavohamo« tisti, ki potujemo. Nekaj je drugače. Ali samo dojemanje sveta, zavedanje pomembnosti hvaležnosti za to,  kar imamo in kaj smo, ali pa so zgolj izkušnje, znanje o svetu in drugih kulturah tisto, kar te ljudi izpopolnjuje. In ko potujete – družite se z domačini, pogovarjajte se z njimi, poskusite se vživeti v njihov stil življenja. Ne bo vam žal.