Povzetek knjige Češka lokomotiva, Emil Zatopek – od olimpijske legende do junaka hladne vojne
Avtor: Richard Askwith
Emil Zatopek, velikan atletike, ki je od konca 1940. do sredine 1950. let vladal v svoji disciplini, kakor to ni nikdar uspelo nobenemu drugemu tekaču. Tri zlate olimpijske medalje je osvojil na istih igrah, v obdobju osmih dni, s trojno zmago v tekih na dolge proge, kar ostaja edinstveno. Postavil je osemnajst svetovnih rekordov, osvojil pet olimpijskim medalj in »popolnoma porušil vse predhodne predstave o omejitvah človeške vzdržljivosti«. To je storil z inovativnimi pristopi k treningu, ki si jih pred tem ni bilo mogoče zamisliti in ki še danes ostajajo osnova najresnejših treningov v teku na dolge proge. In vse to je dosegel z milino in velikodušnostjo, ki sta presegli šport. Zatopka so slavili po vsem svetu ne le kot izjemnega športnika, temveč tudi kot blesteč vzor. To je bil človek iz majhne države, preprost vojak strogih navad, ki je dosegel športne vrhunce, o katerih so sanjali le redki, s pomočjo preproste formule: vedro sprejemanje in obvladovanje bolečine. Sredi dvajsetega stoletja je bil dve stoletji najbolj znamenit športnik na Zemlji.
Človek, ki ni nikoli obupal, se nikoli pritoževal in nikoli pozabil besed, ki bodo vedno povezane z njegovim imenom: »Zmaga je velika, a prijateljstvo je še večje.« Še v obdobjih svojih najmučnejših bojev je svoje tekmece obravnaval kot soljudi ter našel čas za dejanja prijateljstva, športnega vedenja in igrivosti, ki odmevajo skozi čas.
Govori se, da je noč pred eno od svojih velikih tekem odstopil svojo posteljo avstralskemu obiskovalcu, ki ni imel kje spati. Svoje nogavice je dal svojemu angleškemu tekmecu Gordonu Pirieju. Skrivnosti svojih treningov je delil s komerkoli, ki ga je vprašal o tem. Zaradi svoje družabnosti se je naučil pol ducata jezikov – nekateri trdijo, da celo več.
Tomaš Bata, sin čevljarja, je pri svojih osemnajstih letih skupaj z bratom in sestro odprl majhno čevljarsko podjetje. Bilo je leto 1984. V enem letu je podjetje doseglo tehnični bankrot. Tomašev brat je odšel na služenje vojaškega reda, Tomaš pa se je medtem boril s težavo, da si ni mogel privoščiti kupiti usnja. V obupu je začel izdelovati čevlje s platninim zgornjim delom. Ta novost se je izkazala za takojšnjo uspešnico. Tomaš Bata je kupil majhno tovarno v Zlinu. Posel je rastel, z njim pa njegove ambicije. Vzel si je nekaj časa za delo v tovarni v Ameriki, kjer je preučeval postopke dela na proizvodni liniji, ki jih je prvi uvedel Henry Ford. Leta 1912 je bil zopet v Zlinu in imel več kot šesto zaposlenih. Podjetje je eksponentno rastlo in leta 1918 zaposlovalo 6.000 ljudi. Imelo je svojo knjižnico, vrtec, knjižni klub in kino. Leta 1924 so uvedli deljenje dobička.
Emil Zatopek: »Teka ni težko razumeti. Biti moraš dovolj hiter – in potrebuješ vzdržljivost. Torej tečeš hitro za hitrost in to večkrat ponoviš za vzdržljivost.« Če njegovo telo v nekaj kratkih vmesnih trenutkov ni moglo iztisniti dovolj okrevanja, smola: se je moralo pač naučiti. Šlo je preprosto za naslednje: količina plus intenzivnost, pomnoženo z nepopustljivo vztrajnostjo, je enako stalnemu izboljševanju. In bolečina, ki se ponavlja v neskončnost, postane znosna.
Uspeh je bil rezultat trdega, visoko kakovostnega, doslednega dela. Ostalo so bile zgolj podrobnosti.
Hej, športniki, že poznate knjigo GORA? >>
Ni imel navade, da bi meril čas. Enote, ki so ga zanimale, so bile enote napora, ki jih je bilo težko izmeriti, pa vendar so bile za tekača z zadostno mero neizprosne odkritosti še kako resnične. Muhammad Ali je nekoč pripomnil, da je, ko je delal trebušnjake, začel šteti šele, ko ga je začelo boleti, »saj samo tisti štejejo«. Očitno je bil tak tudi Emilov pristop: dvigoval je svoj prag bolečine. »Na mejah bolečine in trpljenja se moški ločijo od dečkov.«
V zaključnem šprintu je zmagal za pol koraka. Moža sta se morala opirati drug na drugega, da se nista sesedla. »Če bi govoril njegov jezik,« je povedal Emil, »bi mu rekel: Mar ni neumno? Boriva se na 5000 metrov in med nama je na koncu samo nekaj centimetrov.« Njuna časa sta bila senzacionalna – Emilov 14:15.2 in Heinov 14:15.4.
Svoje metode je opisal kot »preproste in prvinske«, s poudarkom na »hitrosti in vzdržljivosti, hitrosti in okrevanju« ter zlatim pravilom: »Teci hitro in poskušaj okrevati med samim gibanjem.« Toda njegov način uporabe teh preprostih našel je bil revolucionaren. Več kot desetletje kasneje so športni znanstveniki prvič opredelili fiziološka načela, na katerih je temeljil Emilov pristop, danes temu rečemo »intervalni treningi«.
Ne zdi se verjetno, da se je kdorkoli drug kadarkoli prej pripravljal na olimpijske igre s tako velikim in tako neprizanesljivim obsegom treningov. Nihče ga ni treniral, nihče priganjal: bil je le samoten petindvajsetletnik, ki se je vedno znova poganjal po gozdu s neomajnim, skoraj pobožnim prepričanjem, da se bo njegovo žrtvovanje končno izplačalo.
Tri leta pred tem je bil svet v vojni. In zdaj so se mladi, ki so zastopali devetinpetdeset držav združili, da bi ugotovili, kdo bi mogel biti najhitrejši, najvišji in najmočnejši. Olimpijski ideal se je redko zdel bolj optimističen. Emil je pogosto rekel: »Biti tam, v Londonu, je bilo kot osvoboditev duha. Po tistih temačnih dneh vojne, bombandiranja, pobujanja in stradanja se je obuditev olimpijskih iger zdela, kot da je posijalo sonca. Nenadoma ni bilo več meja in pregrad, le združevanje ljudi.«
»Pomembno je, kaj počneš, ko je stadion poln. Še tisočkrat bolj pomembno pa je, kaj počneš, ko je stadion prazen.«
»Ko treniraš enkrat, se ne zgodi nič. Ko se prisiliš, da nekaj narediš stokrat ali tisočkrat, zagotovo napreduješ, in to ne le telesno. Dežuje? To ni pomembno. Sem utrujen? Tudi to ni pomembno.« To je bil del njegove skrivnosti: nikoli si ni prizanašal.
Emilu ni šlo le za zmago. Tekmoval je zato, ker je to ljubil – soočenje z najmočnejšimi nasprotniki, kaj jih je lahko našel, da bi videli, kdo je najboljši. »Vedno mi je šlo za več kot le zmago,« je kasneje povedal Emil. »Hotel sem zmagati, a ne za vsako ceno.«
Manj kot vemo, manj nam je treba skrbeti in manj imamo razlogov, ki bi lahko zmotili naša sicer udobna življenja. To je počelo na milijone dostojnih Nemcev v obdobju prevlade nacistov – in to ni osamljen primer.
Če so bila pošastna povojna osjenja palica, s katero je komunistični režim ustrahoval svoje državljane v poslušnost, je bila športna slava korenček, s komočjo katerega bi bilo življenje na novem Češkoslovaškem lahko znosnejše.
Po vseh meritvah telesa ni Emil Zatopek z nobeno stvarjo izstopal. Njegova resnična skrivnost je bila manj zapletena. Šlo je preprosto za to, da je zadnjih pet let treniral trše, dlje in bolj srdito kot kdorkoli pred njim. Glede svojih metod ni bil niti najmanj skrivnosten in se je rade volje pogovarjal o njih z vsakomer, ki ga je vprašal o tem. Konec koncev jih je bilo mogoče izraziti s preprosto enačbo: obseg krat intenzivnost. Sčasoma so ga začeli posnemati drugi športniki in tudi njihovi časi so se izboljšali. Skoraj vsi so se strinjali o tem, da Emilov uspeh nima nič opraviti s premetenim taktiziranjem. To se mu je zdelo nekavalirsko. Namesto da bi skušal prelisišiti druge atlete, se je Emil z veseljem družil z njimi, ne le po tekmah, temveč tudi med njimi. Sredi tekme je veselo klepetal, kot da bi bil v pivnici. Preprosto rad je govoril.
Armour Milne: »Zaradi svojih neznanskih vsakodnevnih treningov je postal človeška supersila, ki svojo moč usmerja ne le v podiranje rekordov, temveč tudi v prizadevanje za lepše življenje vseh okoli sebe.«
Bil je lepega vedenja: ne na grandiozen način, temveč z izjemno vljudnostjo ter velikim poudarkom na gostopljubnosti in spoštljivosti. Nič mu ni bilo pretežko. Če se je pojavila težava, je Emil ni jemal preresno in jo je poskušal rešiti sam. Vse je spremenil v zabavo – težave je reševal s šalami.
Kot mnogi veliki športniki je bil naklonjen spanju: rad je spal osem ali devet ur na noč. Ni pa bil pikolovski glede prehrane, njegovo edino pravilo je bilo »jem, ko sem lačen«.
Meni je, da je trening znanost, vendar je k njemu pristopal izrazito subjektivno - s poudarkokm ne na štoparici, temveč na tem, kako se je počutil na mejah vzdržljivosti, in na učenju tega, kako upravljati z njimi. »Poslušati moraš svoje telo. Čutiti moraš, kdaj je težko, pa tudi, da je lahko.«
Ni bilo v njegovi navadi, da bi premleval dosežke, ki so bili za njim. »Ponašati se z nastopom, ki ga ne morem izboljšati, ni nič drugega kot trapasta domišljavost,« je nekoč dejal. »In če ga lahko izboljšam, to pomeni, da je to v moji moči, torej ta nastop ni nič posebnega. Kar je mimo, je že končano. Bolj zanimivo se mi zdi tisto, kar šele prihaja.«
Olimpijske igre v Helsinkih 1952 so bile morda najbolj polarizirane v vsej olimpijski zgodovini in so dramatično poosebljale strašljivo razdeljenost povojnega sveta. »Pripravljenost športnikov iz vseh držav, da se srečajo kot prijatelji, kaže, kako obsurdno je, da se pričakuje od nas, da bi sovražili drug drugega.«
To je tisto, kar, na kratko, naredi prvaka – tista čudna sla po zmagi, ki je ni moč zmanjšati in prežene vse od strahu do utrujenosti. To je nagon, ki je omogočil Muhammadu Aliju, da je leta 1974 zakoračil v ploho nepričakovano morilskih udarcev Georga Foremana in pri tem ni mislil na preživetje, temveč na zmago. Veličina se skriva v tistem delčku sekunde, ko se odločiš, da se boš boril. Drugi med nami bi razmišljali o izgovorih, o tem, kako zmanjšati škodo, morda celo o sprijaznitvi s porazom. Prvak pa skuša najti novo pot do zmage.
Časi so le številke. Po tekmi sta se Emil in Mimoun objela s toplino, ki jo lahko vidimo le pri športnikih, ki se zavedajo, da so ravnokar sodelovali pri nečem, česar nihče, ki ni bil udeležen, ne bo mogel nikdar docela razumeti.
Poskus nasmeha je končno postal viden: to je bil šibak, toda sijoč nasmeh moža, ki se blaženo zaveda, da je pravkar napravil zadnji korak 42 kilometrov dolgega teka, in da so se mu poleg tega pravkar uresničile najbolj divje sanje. Odšepal je s steze. Takoj, ko je mogel, je sedel. Sezul si je čevlje. Stopala so mu krvavela. Nekdo mu je ponudil odejo. Ni je sprejel, prosil pa je za svež dres. Pojedel je jabolko. Nato je poiskal Dano, veselo stekel k njej in sledil je najslavnejši poljub v olimpijski zgodovini. Prvič na olimpijskem maratonu se je zgodilo, da so vsi tekmovalci, ki so zaključili tekmo, tekli hitreje od treh ur. Prvih 15 je doseglo svoje najboljše čase, prvih 9 je podrlo prejšnji olimpijski rekord, prvih 20 je teklo dovolj hitro, da bi na prejšnjih olimpijskih igrah osvojilo zlato.
Toda za Emila je bil to grenko sladki trenutek. Ko se je podal na svoj zadnji, počasni častni krog in so okoli njega odmevali vzkliki »Zbogom, Pravljični Peter«, se je zaradi čiste popolnosti trenutka nenadoma razžalostil. »Žal mi je bilo, da je bila to že preteklost – kot kadar človek bere knjigo in obrne zadnjo stran. Zgodilo se je in zdaj se ne more ponovno zgoditi.«
Če Emil ob koncu julija 1952 ni bil najslavnejši človek na planetu, pa je bil zagotovo med prvimi desetimi za večino ljudi.
Njegove življenjske lekcije, izpeljane iz športa:
- Ne moremo skočiti s pločnika na drugo nadstropje – korak za korakom pa bo človek prišel do petega nadstropja.
- Kar si človek želi, to lahko doseže.
- Naša moč volje se poveča z vsako nalogo, ki jo izpolnimo.
- Bolečina je milostna.
- Sem utrujen? To ni pomembno.
- Atlet ne more teči z denarjem v svojem žepu – teči mora z upanjem v svojem srcu in s sanjami v svoji glavi.
- Ko ne moreš več naprej, teci hitreje.
Bil je vojak – poklic, s katerim so se lahko poistovetili mnogi – toda na njem ni bilo niti kančka okrutnosti. Namesto tega je bil vljuden, očarljiv, šaljiv, z izjemnim občutkom za športno vedenje, ki je v spomin priklicalo najplemenitejše viteške ideale.
»Zmaga je veličastno, toda prijateljstvo je veličastnejše.«
Leta potovanj so mu odprla oči in uvidel je, da življenje onkraj železne zavese ni bilo le slabo, medtem ko življenje v sovjetskem imperiju ni bilo le dobro. Imel je priložnost videti, kot se je izrazil kasneje, »napredek v svetu – in se nato vrnil domov v deželo, kjer se je čas ustavil«.
»Nasprotnike spoštuješ na drugačen način kot prijatelje na ulici. Skupna izkušnja boja, kdo je boljši, se je zapisala globlje v dušo kot vsakodnevno prijateljstvo tistih, ki skupaj niso prestali ničesar.«
Oto Pavel je mnenja, da je bil Emilov največji dar njegova sposobnost »razmišljanja o tem, kako stvari početi drugače. Uporablja besedo 'če' …« Nekatera pravila je spoštoval: na primer tista glede gostoljubja in poštene igre. Omejujoča pravila nespametnih družbenih norm pa so bila z njegovega vidika tam zato, da bi se jim oporekalo in se jih, kadar je to bilo primerno, prekršilo.
»Če bi bil ponovno mlad, bi ponovno skušal biti prvak. V sebi imaš nekaj, zaradi česar vedno znova poskušaš, ne glede na to, kako težko se zdi.«
Olajšanje, po katerem si hrepenel, hitro zbledi, obžalovanje pa ne.
»Življenje je najdragocenejše, kar imava, in čeprav do naju ni bilo prijazno, živiva naprej, in lahko najdeva kotiček, kjer se bova počutila prijetno celo v predalu.«
Modro je, da se naučimo živeti dobro, ne glede na to, kdo ima v rokah vzvode moči na svetu.
Leta 1997 je bil Emil Zatopek izbran za češkega »športnika stoletja«, kar se zdi preblag izraz. Njegovi svetovni rekordi so bili podrti že dolgo pred tem – zadnji je padel leta 1965 – toda nihče, ne Čeh ne kdo drug, se ni niti približal izpodbijanju negove dih jemajoče prevlade, ki jo je dosegel kot olimpijska in športna osebnost.
Emil je bil živa legenda. In legenda nikoli ne umre.
Edino, kar je resnično pomembno, so sledi, ki jih pustimo za seboj.
Resnično je obstajal reven fant iz Koprivnic, ki je z lastnimi napori in domiselnostjo prišel do tega, da je, korak za bolečim korakom, postal najznamenitejši atlet, kar jih je svet kdaj videl. Resnično je obstajal mož, ki je odkril, da se lahko nauči bolečino, če jo dovolj poveča (škornji, pesek, sneg, bremena), odmisliti. Resnično je obstajal tekač, ki je posegel po tako vrhunskih dosežkih, da je na novo opredelil meje svojega športa – in vendar je vseskozi obdržal svojo vedrino in toplino duha, ki sta lepšali življenja tistih, katerih poti so se križale z njegovo. In resnično je obstajal športnik, ki je s svojim darom za prijateljstvo do neke mere združil razdeljeni svet, ki je bil pripravljen govoriti o sebi in svojem uspehu z vsakim običajnim človekom, ki ga je vprašal o tem, ki je delil svoj dom in svoje medalje prav tako rad kot svoj čas in znanje, in čigar karizma je, za nekaj časa, pomagala ustaviti napad velesile.
Takšen je bil Emil. Bil je romantik; najbolj romantičen med vsemi tekači. Romance ni iskal le v ljubezni, temveč tudi v prijateljstvu, in ne le v prijateljstvu, temveč tudi v športu. Lahko bi bil zgolj tekač, ki je zmagoval na tekmah. Namesto tega je bil tekač, ki je ljubil življenje.
Iz knjige Češka lokomotiva, Emil Zatopek – od olimpijske legende do junaka hladne vojne; avtor: Richard Askwith
