Povzetek knjige ČLOVEK, KI JE HOTEL BITI SREČEN. Pot do izpopolnjenega življenja.
Avtor: Laurent Gounelle
"Smo tisto, kar mislimo. Z mislimi gradimo svoj svet." Buda
Če se vidimo grde, nas tudi drugi vidijo grde. Drugi nas vidijo tako, kot se vidimo sami.
Ženskam je všeč to, kar izžareva vaša osebnost, to je vse. In to izvira neposredno iz podobe o samem sebi, ki ste si jo ustvarili. Ko nekaj verjamemo o sebi, pozitivno ali negativno, se vedemo na način, ki odseva to prepričanje. To ves čas kažemo drugim, in čeprav je bilo to na začetku zgolj kreacija našega uma, sčasoma postane dejstvo, tako za druge kot za nas.
Kadar smo prepričani o neki stvari, ta stvar postane resničnost, naša resničnost.
Kako dobimo prepričanja o sebi? Na splošno se to začne s starši oziroma ljudmi, ki nas vzgajajo. Otrok se ogromno nauči od staršev in vsaj do določene starosti zvečine sprejema vse, kar mu rečejo. Besede se vtisnejo vanj, vzame jih za svoje. Če so starši prepričani, da je njihov otrok lep in pameten in mu to nenehno ponavljajo, je zelo verjetno, da se bo tudi otrok videl takega in zato postal samozavesten.
Ljudem ne moreš pomagati, če jim govoriš, kar si želijo slišati.
Na Zahodu imate navado ločevati telo in duha. Na Vzhodu mislimo, da sta intimno povezana in da tvorita skladno celoto.
Ljudje so zelo navezani na vse, kar verjamejo. Ne iščejo resnice, radi bi samo ohranili neko obliko ravnovesja, in tako si na podlagi svojih prepričanj zgradijo dokaj skladen in logičen svet. To jih pomirja in na ta svet so nezavedno navezani. In tisto, kar verjamemo, postane naša resnično.
Naša prepričanja nas pripeljejo do tega, da filtriramo resničnost, se pravi, da filtriramo to, kar vidimo, slišimo in čutimo.
Kar verjamemo o resničnosti, o svetu okoli nas, deluje kot filter, kot selektivna očala, skozi katera vidimo predvsem podrobnosti, ki se bolj ali manj ujemajo z našimi prepričanji ... Vidimo tisto, kar še utrjuje naša prepričanja. In vozel je zavezan. Če verjamemo, da je svet nevaren, bomo pozorni na vse nevarnosti, resnične ali potencialne, in naš občutek, da živimo v nevarnem svetu, se bo vse bolj poglabljal.
Ko v nekaj verjamete, to vpliva na vaše vedenje, s čimer vplivate na vedenje drugih na način, ki nas vsakič še utrdi v vašem prepričanju.
Prepričanja delujejo tudi v nasprotni smeri: če ste globoko v sebi prepričani, da je svet prijazen kraj, se boste do ljudi vedli zelo odprto, smehljali se boste, nastopali sproščeno. In to jih bo seveda napeljalo k temu, da se bodo še sami odprli, se sprostili v vaši prisotnosti. Nezavedno boste dobili dokaz, da je svet zelo prijazen. Vaše prepričanje se bo utrdilo. Toda treba je razumeti, da je ta proces v celoti nezaveden. Prav v tem je njegova moč. V nobenem trenutku si ne boste zavestno rekli: "Resnično verjamem, da so ljudje prijazni in sočutni." Ne. Tega vam en bo treba, saj je za vse to nekaj normalnega. Tako pač je, ljudje so prijazni, to je dejstvo. Na enak način se tistim, ki verjamejo, da se je treba za vsako ceno paziti drugih, zdi normalno, da srečujejo nedostopne in neprijetne ljudi, pa čeprav to obžalujejo. Se pravi, da si vsak človek - ne da bi se tega sploh zavedal - ustvarja svojo lastno resničnost, ki je pravzaprav samo plod njegovih prepričanj.
Človek se ne razvija takrat, ko nekoga posluša. Razvija se, ko deluje in doživlja izkušnje.
Osupljivo je število primerov, v katerih je vera v ozdravitev zadostovala, da je bolnik ozdravel. V povprečju jih je bilo 30 odstotkov. Izginile so celo bolečine! Placebo je bil v 54 odstotkih enako učinkovit kot morfij! Bolnike je bolelo, trpeli so in zaužitje čisto navadne tabletke iz sladkorja ali katere koli druge nevtralne sestavine je pregnalo njihovo bolečino. Zadostovalo je, da so v to verjeli ... Bolnikom so predpisali placebo, ki so ga predstavili kot kemoterapijo, in 33 odstotkom so odpadli lasje.
Človeka ne užali sporočilo, pač pa način, kako ga prenesemo in oblikujemo. Če smo pri tem vljudni, če se zahvalimo za prijaznost in pozornost, ne bomo nikogar užalili. Če pa bo oseba užaljena, to pomeni, da je zelo občutljiva, kar je na neki način njen problem, ne vaš.
Ne verjamem v srečo. Verjamem, da vsak človek v življenju sreča veliko število raznovrstnih priložnosti in da jih nekateri zanjo opaziti in izkoristiti, drugi pa ne.
Ne pomešajte zavrnitve prošnje z zavrnitvijo osebe. Če nekdo zavrne vašo prošnjo, to še ne pomeni, da vas nima rad in da vas ne ceni.
Obrniti se na druge zato, da jih nekaj prosite, je izjemno pomembno. Vsi ljudje, ki so uspeli v življenju, imajo to sposobnost.
Če se ničemur ne odrečemo, se odpovemo izbiranju in odločanju. In če se odpovemo odločitvam, se odrekamo življenju, ki si ga želimo.
Če imamo ljudi radi samo takrat, ko se obnašajo v skladu z našimi ideali, to ni ljubezen ... Dobro je, da se zavedamo, kako vplivamo na druge, da jim ne bi škodili, po drugi strani pa ne moremo vedno upoštevati njihovih želja, še manj pa nas mora skrbeti, kako se bodo odzvali na naša dejanja. Vsak je odgovoren za to, kaj misli o sebi. Vi niste odgovorni za to, kaj si drugi mislijo o vas.
Kadar razmišljamo po skupinah, po skupnostih, po taborih, ne upoštevamo posebnosti, vrednosti in doprinosa vsakega posameznika in hitro podležemo poenostavljanju in posploševanju. V življenju naredimo velik korak naprej, ko nehamo posploševati tisto, kar zadeva druge, in ko vsakogar obravnavamo individualno, pa četudi je del neke celote, ki ga presega, človeštva in še nečesa večjega, vesolja.
Za vsako ceno se morate oddaljiti od ljudi, za katere čutite, da bi vam lahko vzeli pogum. V nobenem primeru jim ne zaupajte svojih načrtov. So ljudje, ki se počutijo bolje, kadar vam gre slabo, in ki bodo torej naredili vse, da vam ne bi šlo bolje. Ali pa drugi, ki bi jih potrlo, če bi vi uresničili svoje sanje, saj bi jih to opomnilo, da sami nimajo poguma, da bi uresničili svoje. Obstajajo tudi ljudje, ki se počutijo dobro, kadar imate vi težave, saj jim to daje priložnost, da vam pomagajo. V tem primeru jim vaši načrti spodmikajo tla izpod nog in naredili bodo vse, da vas bodo odvrnili od njih. Tega jim niti zameriti ne morete, saj to počnejo nezavedno.
Na drugi strani je zelo koristno, da imate v svoji bližini enega ali dva človeka, ki verjameta v vas.
Na vsaki poti zanesljivo doživljamo vzpone in padce. Na lepem nas napadejo dvomi, ne verjamemo več, ne čutimo se več sposobne, bojimo se sprememb, neznanega ... Če smo v takih trenutkih sami, je zelo verjetno, da bomo odnehali, se vdali. Če je v vaši okolici ena oseba, ki verjame v vas, ki verjame, da ste sposobni uresničiti svoj načrt in vam to tudi da vedeti, bo to pometlo z vašimi dvomi, vaši strahovi bodo izginili kot po čarovniji. Človek je desetkrat močnejši, ko ni več sam s svojim projektom. Ni nujno, da vam ta oseba pomaga ali vam daje nasvete. Ne, najpomembneje je, da verjame v vas.
Jaz, ki sem že pri zadnjih vratih življenja, postajam prepričan, da je ljubezen rešitev za večino težav, s katerimi se ljudje srečujemo v življenju.
Treba je razumeti, da ima vsak človek dobre in slabe lastnosti. Tisto, čemur namenjamo pozornost, postane izrazitejše in prevlada. Če se osredotočite na dobre lastnosti neke osebe, pa naj so še tako neznatne, bodo postale izrazitejše in se začele razvijati, dokler ne bodo postale prevladujoče.
Denar izvorno ni nič drugega kot način, ki lajša izmenjave med ljudmi: menjave blaga, pa tudi menjave sposobnosti, storitev in svetovanja. Denar je zdrav, če izvira iz udejanjanja naših sposobnosti, ko damo od sebe svoje najboljše.
Vedno imate izbiro. V nekaterih trenutkih v življenju morda nimate prav veliko izbire, in ti trenutki so boleči, vendar obstajajo, in konec koncev ste vi tisti, ki odločate, kaj živite: vedno imate izbiro in dobro je, da se tega zavedate.
Bolj kot napredujemo v življenju, več omejujočih prepričanj kot se otresemo, več izbire imamo. In izbira je svoboda.
Ne bom več žrtev dogodkov, temveč igralec v igri, katere pravila se mi bodo razkrivala sproti in konec koncev bo vselej ostajal malce skrivnosten.
Iz knjige ČLOVEK, KI JE HOTEL BITI SREČEN, Laurent Gounelle
