Povzetek knjige Čustvena inteligenca, zakaj je lahko pomembnejša od IQ
Avtor: Dr. Daniel Goleman
"Vsakdo se lahko ujezi - to res ni težko. Toda težko se je ujeziti na pravo osebo, ravno prav, v pravem trenutku, iz pravega razloga in na pravi način." Aristotel
Kateri dejavniki so odločujoči v primerih, ko se ljudje z visokim IQ komaj prebijajo skozi življenje, drugi, s skromnejšim IQ, pa so v življenju presenetljivo uspešni? Upam si trditi, da je razlika zelo pogosto posledica sposobnosti, ki jih imenujemo čustvena inteligentnost in zajemajo samoobvladovanje, gorečnost, vztrajnost in sposobnost spodbujanja sebe.
Kadar v današnjem času primanjkuje moralnih obvez, od vseh najbolj pogrešamo dve, ki ju najbolj potrebujemo: samoobvladovanje in sočutje.
Predaleč smo zapluli s pretiranim poudarjanjem izključno razumske plati življenja - ki je merljiva z IQ - kot edine smiselne vrednote. Ko čustva prevladajo, je inteligentnost brez vsake moči.
Misel, ki se usede v srce, je drugače prepričljiva, zanesljivejša kot misel, ki se porodi iz glave.
"Življenje je komedija za tiste, ki mislijo, in tragedija za tiste, ki čutijo." Horace Walpole
Raziskava je pokazala, da v prvih nekaj tisočinkah sekunde zaznavanja neko stvar podzavestno prepoznamo in se hkrati tudi odločimo, ali nam je všeč ali ne. Prepoznavno nezavedanje je stanje zavesti, ko nismo sposobni ugotoviti, kaj gledamo, ampak si lahko ustvarimo samo mnenje. Čustva imajo torej svoj posebni um, ki si lahko ustvari lastno mnenje, neodvisno od razumnega dela.
Čustveni izbruhi so živčna čustvena ugrabitev. Večkrat je bilo dokazano, da v takšnih trenutkih eno od središč v limbičnem predelu možganov razglasi stanje nevarnosti in si podjarmi preostali del možganov za svoj način ukrepanja v sili. Navzven se odrazi tako, da oseba po neki hipni in intenzivni reakciji reče: "Sploh ne vem, kaj me je popadlo, da sem tako reagiral."
Najzgodnejši čustveni spomini so zasnovani, preden je otrok sposoben z besedo opisati svoje izkušnje. Ko se kasneje v zrelem življenju sprožijo, ni mogoče najti ustreznih razločnih misli o odzivu, ki smo se mu vdali. Eden od razlogov, zaradi katerega nas čustveni izbruhi tako hudo begajo, je ravno ta, da spomini segajo daleč nazaj v naša prva leta življenja, ko nas je vsaka stvar osupnila in ko še nismo osvojili besed, da bi opisali, kar smo dojeli.
Čelni korteks je področje možganov, ki je zadolženo za delovni spomin. Toda poti, po katerih potekajo vzburjenja iz limbičnega dela možganov do čelnih režnjev, pomenijo, da signali izrazito močnih čustev, kot so zaskrbljenost, jeza in druga, lahko privedejo do živčne hladnosti, ki lahko namerno zavre sposobnost čelnega režnja pri vzdrževanju delovnega spomina. Prav zato v čustveni vznemirjenosti večkrat rečemo: "Nisem sposoben zbrano misliti." Neprestan čustven nemir pri otrocih lahko povzroči odklone v intelektualnih sposobnostih in celo zatre učne sposobnosti.
Čustveni um je enako močno vpleten v razmišljanje kot miselni um. Imamo torej dve vrsti možganov, dva tipa mišljenja in dve različni inteligentnosti: razumsko in čustveno. Od obeh je odvisno, kako se znajdemo v življenju - ni vse določeno samo z IQ, zares pomembna je pravzaprav čustvena inteligentnost.
Staro naziranje se je oklepalo ideala o razumu, očiščenem vsakega vpliva čustev. Novo naziranje pa nas spodbuja k ubranosti misli in srca.
S šolanjem pridobljena inteligentnost ima kaj malo opraviti s čustvenostjo. Najpametnejši med nami lahko nasedejo neobrzdanim strastem in neukrotljivim nagonom; ljudje z visokim IQ so lahko izredno slabi krmarji svojega osebnega življenja.
Čustvena inteligentnost zajema zmogljivosti, kot so spodbujanje sebe in kljubovanje frustracijam, nadziranje vzgibov in odlaganje zadovoljitve, obvladovanje razpoloženja in sproščanje stisk, ki zavirajo sposobnost razmišljanja, vživljanje v čustva drugih in upanje.
Velikokrat je bilo že dokazano, da imajo ljudje, ki poznajo svoja čustva, jih znajo uravnavati in prepoznajo tudi čustva drugih ter spretno ravnajo z njimi, prednost na vseh življenjskih področjih, tako v ljubezenskih doživljajih kot v intimnih odnosih ali pri dojemanju nenapisanih pravih, ki so pomembna za uspešnost na organizacijskih področjih življenja. Osebe z visoko razvitimi čustvenimi spretnostmi so navadno bolj zadovoljne z življenjem in tudi učinkovitejše, saj obvladujejo svoje miselne navade, s katerimi spodbujajo plodnost razmišljanja; ljudje, ki ne znajo nadzorovati svojega čustvenega življenja, pa se v sebi neprestano bojujejo in rušijo svojo zbranost pri delu ter jasnost misli.
Bistvenih življenjskih odločitev ni mogoče izpeljati na osnovi golega razuma; sodelovati morata še dober občutek in čustvena modrost skupaj z izkušnjami iz preteklosti. Samo s suho logiko ne moremo postaviti temeljev za odločitve, kot so npr. ali se poročiti in s kom, komu zaupati, kje se zaposliti ... to so področja, kjer je razum brez čustev slep.
Kratek nasvet za uspešno iskanje osebnih odločitev: prisluhnimo občutkom.
Osebe, ki že po naravi prisluhnejo svojemu srcu - jeziku čustev, so bolj spretne pri besednem sporočanju, kar je značilno za pesnike, pisatelje in psihoterapevte. Ker znajo prisluhniti notranjosti, se bolj nadarjeni v izpovedovanju nezavednih modrosti, kot so pomeni dražljajev iz sanj in sanjarjenj ali simbolov, ki utelešajo naše najgloblje želje.
Vsak občutek ima svojo vrednost in pomen. Življenje brez strasti je kot dolgočasna, z brezbrižnostjo posejana pustinja, odrezana in osamljena v bogastvu, ki ga ponuja življenje.
Če preveč zatiramo čustva, postanemo pusti in zadržani; če jih ne obvladamo in se sprostijo do skrajnosti in trdovratnosti, se sprevržejo v bolezen, kot so huda potrtost, ki odvrača od dejavnosti, neukrotljiva tesnoba, razkačenost in manična razdraženost.
Vsekakor pa naš cilj ni samo en način čustvovanja; biti ves čas samo srečen spominja na priponko s pohlevno nasmejanim sončkovim obrazom, ki je bila modna muha v sedemdesetih letih. V tem trenutku ne smemo zanemariti bolečine, ki prispeva k bolj ustvarjalnemu in duhovnemu življenju; bolečina umirja dušo.
Padci in vzponi začinijo naše življenje, vendar morajo prihajati v ravnovesju. To ravnovesje pomeni razmerje med pozitivnimi in negativnimi čustvi, od katerega je odvisen občutek ugodja.
Ljudje se ne smemo izogibati neprijetnim čustvom, da bi bili zadovoljni, temveč moramo viharnim čustvom preprečiti, da bi nam ušla izpod nadzora in v celoti izrinila ugodno razpoloženje.
"Jeza nikoli ne izbruhne brez razloga, toda redko zaradi pravega." Benjamin Franklin
Jeza je razpoloženje, ki ga ljudje najslabše nadziramo. Kako umiriti jezo? Na prvem mestu je z gašenjem vsake iskre, ki zaneti jezo. Čim dlje razglabljamo o vzrokih, ki so nas pripravili do jeze, tem več pametnih razlogov in tudi opravičil si izmislimo, da smo lahko jezni. Razglabljanje jezo še bolj podžge. Če pa si okoliščine ogledamo z druge strani, lahko gorečo jezo pogasimo. Raziskava je ugotovila, da je ponovno ocenjevanje okoliščin z bolj pozitivnega stališča ena od najučinkovitejših poti za potešitev jeze.
Kako ohladiti jezo? Fiziološko ohlajanje. V prepiru bi to pomenilo, da se nekaj časa izognemo drugemu prepirljivcu. Tudi razvedrilo je zelo učinkovito sredstvo za spreminjanje razpoloženja, in sicer iz čisto preprostega razloga; če nam je prijetno, smo težko jezni. Vsa umetnost je v tem, da jezo najprej ohladimo do stopnje, ko začutimo, da se lahko poveselimo. Eno od razmeroma učinkovitih strategij je umik v samoto, dokler se ne ohladimo. Vendar bo ta strategija neučinkovita, če bomo medtem razmišljali o jezi in storilcu.
Po raziskavah so večkrat dokazali, da z dajanjem duška jeze ni mogoče bistveno ohladiti ali je pregnati (čeprav zaradi zavajajoče narave jeze katarza vendarle vzbuja občutek zadovoljstva). Dajanje duška (se zdereš, udariš v steno, vržeš po tleh blazino ... ) je eden najslabših načinov ohladitve: izbruhi jeze po navadi še bolj vznemirjajo čustveni um, zato so ljudje bolj jezni, in ne manj. Veliko večji učinek je dosežen, če se jezen človek najprej ohladi (sprostitev, globoko dihanje, telesne vaje, sprehod ...) in se šele nato na bolj ustvarjalen in samozavesten način sooči z osebo, da razrešita prepir.
Že poznate knjigo UČBENIK USPEHA? >>
Zaskrbljenost ni nič slabega. Če dolgo premlevamo problem, če torej ustvarjalno razmišljamo, kar je videti kot zaskrbljenost, morda lahko najdemo rešitev. Odziv, ki spremlja zaskrbljenost, je opreznost pred možnimi nevarnostmi, ki je bila v človeškem razvoju nedvomno izjemno pomembna za preživetje. Zaskrbljenost je v nekem smislu demo vaja za vse, kar si lahko bilo narobe, in za to, kako ravnati v takšnih okoliščinah; zaskrbljenost ima nalogo, da si izmisli čim več pozitivnih rešitev za tveganja v življenju, tako da predvidi nevarnosti, preden se zares pojavijo.
Največ težav povzročajo stalne in ponavljajoče se skrbi, kot ves čas ponavljajoči se ciklusi, ki se v neprestanem kroženju nikoli nič bolj ne približajo pozitivni rešitvi.
Zaskrbljenost se vedno odraža v ušesu našega uma, ne v očeh - torej se izraža v besedah, ne v podobah. To spoznanje je zelo pomembno za obvladovanje skrbi. Nespečneži ostajajo budni zaradi nasilno prikradenih misli. Vsi trpijo za kronično zaskrbljenostjo in ne morejo prenehati premlevati skrbi, četudi so še tako zaspani. Edini način, ki jim pomaga zaspati, je sprostitev; z njo se otresejo skrbi in se namesto problemom raje posvetijo občutkom, kakršne vzbujajo sprostitvene metode. Skratka, zaskrbljenost lahko takoj presekamo, če pozornost usmerimo drugam.
Ukrepi, kako zaskrbljencem pomagajo nadzirati to navado: prvi je zavedanje sebe in sposobnost zajeti skrb vzbujajoče dogodke čim bolj na začetku njihovega pojavljanja - najbolj idealno je seveda takoj ali pa hip zatem, ko pobegla podoba katastrofe sproži ciklus zaskrbljenosti in anksioznosti.
Kronično zaskrbljeni ljudje se morajo poleg sprostitvenih tehnik tudi sami upirati skrb vzbujajočim mislim; če tega ne bodo počeli, se bo spirala skrbi nenehno vračala. Naslednji ukrep je kritični odnos do predvidevanja: je veliko možnosti, da se bo strašni dogodek res pripetil?
Med ljudmi najbolj priljubljen način zdravljenja depresije je družba - obedi v restavracijah, ples, kino, skratka vse, kar počnemo s prijatelji ali v krogu družine.
Čeprav jokanje včasih lahko odžene žalost, ne reši osebe obsedenosti z vzroki, zaradi katerih obupuje. Zamisel, da se je priporočljivo dobro zjokati, je zavajajoča: jokanje še spodbuja razglabljanje in podaljšuje britkost. Verigo misli, ki sejejo žalost, lahko pretrga le razvedrilo (vznemirljiva tekma, smešen film, spodbudna knjiga, aerobika, vroča kopel, najljubša hrana, poslušanje glasbe ...). Ampak pozor: nekatera razvedrila lahko pripomorejo k temu, da se depresija za vedno usidra v nas. Študije so pokazale, da so s televizijo obsedeni ljudje po končanem televizijskem programu bolj depresivni kot prej!
Po mnenju Ticeove se bomo bolj tvorno otresli nerazpoloženja s kakšno manjšo zmago ali lahkotnim uspehom: lotimo se kakšnega gospodinjskega opravila, ki ga že dolgo odlašamo, ali česa, kar smo že davno hoteli narediti. Na podoben način deluje povzdigovanje sebe, četudi samo z lepšo obleko ali ličenjem.
Eno najmočnejših zdravil za depresijo je drugačen pogled na stvari ali spoznavno-vedenjska terapija (kognitivno preoblikovanje). Povsem normalno je, da obžalujemo konec nekega razmerja, da se utapljamo v samopomilovalnih mislih, na primer v prepričanju, da bomo za vedno ostali sami, kar še bolj podkrepi obup. Če pa se v mislih povrnemo v preteklost in se spomnimo, da zveza ni bila ravno idealna, da se v veliko stvareh s partnerjem nismo ujemali - ali z drugimi besedami, če izgubo ocenimo z drugega vidika, bolj pozitivno - potem je takšen pogled lahko zdravilo za žalost.
Primerjanje s slabšim so presenetljivo zdravilna: nenadoma se vse, kar nam je pravkar še jemalo pogum, ne zdi več tako slabo.
Tudi pomoč drugim, kadar nas potrebujejo, je zelo učinkovit način lajšanja depresije. Ker se depresija napaja s premlevanjem in pretiranim poglabljanjem vase, se s tem, da pomagamo drugim, izkopljemo iz preobremenjenosti s sabo, ker se poglabljamo v bolečino drugih.
Nobena od duševnih spretnosti ni tako pomembna kot prav upiranje vzgibu. To je temelj celotnega nadzora nad čustvi, kajti vsa čustva že zaradi svoje narave sprožijo takšen ali drugačen dražljaj, ki vodi k dejanjem.
Optimizem, enako kot upanje, pomeni izredno močno pričakovanje, da se bodo stvari dobro iztekle, kljub oviram in frustracijam. Z vidika čustvene inteligentnosti je optimizem stališče, ki nas brani pred padci v brezčutnost, brezup in depresijo, kadar se spopadamo z neuklonljivimi težavami.
Dejanski uspeh pri določeni stopnji inteligentnosti ni odvisen samo od nadarjenosti, temveč tudi od sposobnosti, da znamo prenašati poraze.
Medtem ko pesimistov miselni izbor vodi v obup, se ob optimistovem rojeva upanje. Optimizma in upanja - tako kot nemoči in obupa - se lahko naučimo.
Slikarji si morajo najprej želeti slikati. Če umetnik pred napetim platnom razmišlja, za koliko bo prodal sliko in kakšno bo mnenje kritikov, ne bo mogel nadaljevati po poteh, ki si jih je sprva zastavil. Ustvarjalni dosežki so odvisni od predanosti.
Empatija sloni na zavedanju sebe; čim bolj smo odkriti do svojih čustev, tem bolj jih znamo razbrati.
Ostro osebno kritiziranje ima hujši čustveno zajedljiv vpliv kot pa običajna še razumna pritožba. Razlike med pritožbami in osebnim kritiziranjem so preproste. V pritožbi žena jasno in natančno pove, kaj jo moti, in obsoja moževo dejanje, ne moža, ter obenem pove, kako je nanjo to dejanje delovalo: "Ker si pozabil iz čistilnici prinesti obleko, sem pomislila, da ti ni več mar zame." To je izraz osnovne čustvene inteligentnosti; nepopustljivost, nanapadalnost in pasivnost. V osebnem kritiziranju pa žena posebej izrazi zamero, s katero kar povprek napade moža: "Vedno si tako sebičen in brezobziren. Dokaz več, da ti ne morem zaupati, da boš sploh kdaj kaj izpeljal, kot je treba." Takšno kritiziranje osebo, ki ji je namenjeno, sramoti, prezira, graja in ji očita napake - kar prej rodi obrambno odzivanje kot pa željo, da bi kar koli popravila.
Eden od zelo močnih načinov za ohladitev spora je, da partnerju namignemo, da na zadevo gledamo z drugačnega stališča in da je tudi to stališče vredno upoštevanja, četudi se sami ne strinjamo z njim. Drug način je prevzemanje odgovornosti ali celo opravičila, če sprevidimo, da smo se zmotili.
Vodenje ne pomeni prevladovanja, temveč umetnost prepričevanja ljudi, naj delajo za skupni cilj.
Iz knjige ČUSTVENA INTELIGENCA, Dr. Daniel Goleman
