Piše: Petra Škarja, avtorica več knjižnih uspešnic >>
Izgubljeno otroštvo. Tako je Damijan poimenoval svojo prvo knjigo iz trilogije IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA. Zakaj pekel in zakaj izgubljeno otroštvo? Za močnim naslovom se skriva še močnejša avtorjeva zgodba. Zgodba, ki verjetno ni edina v našem prostoru, je pa ena redkih, ki je zmogla prebiti tišino trdnih štirih sten navidez povprečnega življenja povprečne družine povprečnega okolja. Prav s tem, ko je prebila molčečnost in razbila stene tabujev, je Damijan postal vzor mnogim mladostnikom, ki stojijo na tanki vrvi med "živeti" ali "umreti".
Damijan je tako pomemben lik slovenskega prostora (in morda tudi širše), ki že sedaj pomaga mnogim, ki so kot otroci doživljali ali doživljajo pekel znotraj družinskega okolja. S svojim zgledom, s knjigo, s pogovori, postopoma pa tudi s terapijo pomaga takim "ranjenčkom", kot jih sam poimenuje, da lahko zaživijo človeku dostojno lepo življenje, polno smeha in toplih odnosov.
OTROŠTVO, KAKRŠNO BI MORALO BITI
Vsak otrok za zdrav razvoj potrebuje topel dotik matere, potrebuje varnost staršev, potrebuje spodbudne besede in roko pomoči. Otroštvo bi moralo biti prepojeno z igro, z brezskrbnostjo in ljubeznijo. Prav ta prva leta življenja močno vplivajo na razvoj posameznika. Pravijo, da so najhujše travme človeka tiste, ki jih je doživljal do nekje osmega leta starosti, saj se globoko zapišejo celo v telesni spomin. Kaj se zgodi z osebami, ki nimajo takega zdravega otroštva? Depresije, samodestruktivnost, odvisnosti, mamila, alkohol, agresija ... vse prevečkrat tudi samomori. Vendar - tudi otroci z groznimi travmami si lahko kasneje ustvarijo lepo življenje. Pot je težka in trnjeva, vendar je možna. Prav to dokazuje Damijan s svojo osebno zgodbo, ki jo je zapisal v knjigo.
RAZBIJMO 'PREKLETSTVO' ŠTIRIH STEN
Vse preveč krutih zgodb ostaja skritih za štirimi stenami navidez povprečnih domov. Prav tu storimo veliko škode tistim, ki znotraj teh trpijo v svoji nemoči, in to so otroci. Damijan v svoji knjigi opisuje življenje s psihično in fizično agresivno mamo, ki se je predajala alkoholu. Modrice po telesu in dvomi o smiselnosti lastnega obstoja so ga spremljali mnogo let. Ob tem se postavlja moralno vprašanje - ali je prav, da ohranjamo zaprta vrata družin z izgovorom: "To ni moja stvar, vsakdo ima svojo zgodbo." Ali bi morali odgovorno zaščititi najšibkejše in o agresivnosti nad otroci obvestiti pristojne službe? Zakaj si zatiskamo oči in igramo nevednost, ker preprosto "ne želimo še mi težav"?
Damijanovo razkritje in javno govorjenje o svoji zgodbi opozarja in spodbuja vse, da bolj odgovorno zaščitimo otroke, za katere vemo, da so podvrženi psihičnemu in fizičnemu nasilju - tudi če s strani njihovih staršev.
RECENZIJA KNJIGE
Knjiga je zapisana v preprostem jeziku. S pogovornimi izrazi je prikazal resničnost situacije in konkretno žaljivo izražanje mame (tudi z žaljivkami, kletvicami in slengovskim izražanjem). Slog pisanja je preprost in lahkoten, razumljiv vsakomur. V knjigi je zelo nazorno prikazal svoje otroštvo, lasno doživljanje, misli in bolečine. Knjigo zaključi na točki, ko se odloča med življenjem in smrtjo. Bralec tako pričakuje napovedan naslednji del knjige iz trilogije IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA. V prvi knjigi je čutiti, da opisuje 'pekel'. Hkrati pa nakaže, da se bo vsebina nadaljevala v 'življenje' ...
POSLANSTVO?
Ko preberemo knjigo Damijana Janžekoviča, Izgubljeno otroštvo, verjetno marsikdo pogleda tja navzgor in se tiho vpraša: "V čem je smisel? Zakaj morajo nekateri otroci doživljati taka trpljenja? Če obstaja pravičnost, če obstaja Bog, če obstaja karkoli več kot le to, kar vidimo, zakaj se dogajajo take grozote najbolj nedolžnim - otrokom?" Ko pogledamo Damijana danes, morda najdemo odgovor na to:
Menim, da je Damijanova knjiga le en (pomemben) del vsega, kar on pooseblja. Knjiga je le en način, kako s svojo zgodbo razbija te molčečnosti nasilja za štirimi stenami. Vendar - kar je še bolj bistveno in zelo pomembno za mnogo ljudi, je Damijanovo delo v celoti:
- o svoji zgodbi in načinih, kako se lahko rešiš okove krutega otroštva, predava med mladino, po šolah, na javnih dogodkih, celo na TEDx-u;
- podaja nasvete, upanje in spodbudo mnogim, ki se obračajo nanj v želji, da jim kakorkoli pomaga (žalostno je, da je teh kar veliko);
- s svojim zgledom (o Damijanovi zgodbi pišejo mediji, pišejo spletni portali, opozarjajo v terapevtskih skupnostih in skupinah, omenjajo ga v raznih skupinah samopomoči, je gost TV oddaj ...) daje upanje tistim, ki rabijo eno bilko upanja, da je življenje vredno živeti in da je ne glede na doživete krutosti mogoče ustvariti lepo življenje;
- s svojo poklicno usmerjenostjo gre še korak dlje - Damijan se izobražuje za terapevta, da si pridobi znanje, kako bo lahko še bolj poglobljeno, preko terapij, pomagal ljudem s podobnimi zgodbami;
- ...
Žal je Damijan res izgubil otroštvo, kakršno naj bi ga vsak otrok imel, in tega ne more dobiti nazaj. Videti pa je, da je v tem našel nek višji namen, nek smisel, da lahko prav zaradi svoje osebne izkušnje globoko razume vse trpeče - prav tu je fascinantno, kako že v mladih letih spreminja življenja posameznikov in s tem tudi spreminja svet - na bolje.
Recenzijo knjige je pripravila: Petra Škarja, pisateljica
