Dnevniški zapis Kitajska Šanghai; Dan 2
Razmišljanje o tem, kaj lahko in česa ne smem javno govoriti na Kitajskem. Si želim preveč dobro za ljudi, kar posledično pomeni slabo za sistem? Bo torej to res tisto SRČNO predavanje ali zgolj hladno delo, ki ga opravim ...
In prihod v Šanghaj, v čudovit hotel, noro doživetje in izjemna hvaležnost za vse, kar se mi dogaja 🙂 Misli že begajo na predavanje ...
Prvi sestanek, kjer izvem, česa vse NE SMEM javno izreči ...
5. 8. 2014
Sedim na letališču na Brniku. Hihi, kako je vse mirno, tiho, malo ljudi … Nisem ravno vajena tega, ker sem do zdaj vedno potovala iz večjih letališč. In jaz, seveda, pridem skoraj 3 ure prehitro, hehe 🙂 Kakšne hecne navade imamo ljudje v življenju ...
Zanimivi občutki me prevevajo. Malo osamljenosti, malo strahu in živčnosti, a v celoti izjemno zanimivi občutki pričakovanja in radovednosti.
Poleg tega še nek poseben čudovit občutek – vedno sem občudovala ljudi, ki so imeli te polete po celem svetu za tako normalne, vsakdanje, ki so bili vedno nekje na poti, katerim je svet tako majhen in dosegljiv, kateri se pogovarjajo o dosegljivosti vsega sveta, ne zgolj omejeni na Slovenijo … in zdaj sem jaz na tej poziciji. Na poziciji, kjer so ljudje, katere sem vedno občudovala. In to je tako zanimiv unikaten čudovit občutek.
Malo je strahu pred nepoznanim, seveda, naravno. In veliko je pričakovanja, kaj mi bo to potovanje prineslo. Komaj čakam. Imam polno sicer strahov in razmišljanj, a že mora biti tako.
A po drugi strani tudi ni toliko navdušenja nad tem. Nekako hladno mi je do tega – pač poslovna pot, kot neko DELO, ki ga sicer zelo rada opravljam, a še vedno zgolj delo. Tako nekako občutim ob tem. Čisto na začetku sem bila izjemno navdušena nad to Kitajsko. Zdaj, ko so mi omejili predavanje, pa nič več tako. Če bi lahko šla predavati karkoli, torej to, kar res srčno želim deliti s svetom, kjer je moja duša in srce, bi komaj čakala! Zdaj, ko tega ne smem, ko bom predavala na podlagi zahtev in navodil drugih, pa niti ni hudega pričakovanja … Ja, grem oddelati svoje. Sploh ne vem še točno, kaj bom povedala.
Ne smem govoriti o Američanih, ne smem uporabiti besed Facebook, Youtube, Google ... ne o katerih koli političnih režimih, nič o državah, nič o svoboščinah, nič o svobodi, nič nekih hudih močnih naukov … Ampak v tem primeru sploh ne vem, kaj MENE rabijo tam. Ker JAZ sem prav to, kar mi prepovedujejo … Hm. kdor je prebral mojo knjigo Ameriški miljonarji so spregovorili, ki mi je tudi "odprla" pot na Kitajsko, verjetno ve, da govorim večinoma prav o tem, kar mi je zdaj prepovedano govoriti ... Hecna situacija ...
Ajde, priznam, na nek čuden način se mi pa tudi fino zdi 🙂 Vsi revolucionarji po svetu so bili cenzurirani, jim je kdaj prepovedano razlagati o svoboščinah in spremembah, ki si jih želijo za ljudi, ker s tem ogrožajo te omejene sisteme, ki "ubijajo" ljudi. Hm, sem tudi jaz torej nevarna za sistem Kitajske, preveč svobodnomiselna, si želim preveč dobro za ljudi, kar posledično pomeni slabo za sistem? Upam, da!
...
Haha, 3 ure se že dolgočasim na letališču in šele zdajle zagledam nalepko WIFI in hahaha, imajo internet! Jaz se pa po telefonu matram, da vsaj maile pogledam, a bi lahko že ves čas kaj ustvarjala … Joj, Petra, opazuj svet okoli sebe!
6. 8. 2014
Kako zelo uživam!
Sem v najlepšem hotelu, kar sem jih kdaj videla! Ležim na vodni postelji in gledam ven reko in čudovito mesto Šanghaj – cela stena je steklena, tako da izgleda, kot bi bila zunaj na terasi. Mimo se vozijo ladje, velike, male … polno lučk, ogromne stavbe … ČUDOVITO! 🙂 Res izjemno! HVAL HVALA HVALA vesolju, tisočkrat hvala za to priložnost, za to izkušnjo! 🙂 🙂 Nova destinacija (joj, ko bi ljudje vedeli akko zelo rada potujem, sploh ne vem iz kje izvira ta tako močna strast ...), novi ljudje, nove izkušnje ... LOVE IT!
Razmišljam o predavanju ... Kaj naj povem, na kakšen način, da ljudje dobijo kar največ od mojega predavanja. Kaj jim lahko dam? Kaj bom povedala, kaj bo točno moja vsebina?
Bolj ko razmišljam o vsem, bolj se mi zdi, da je le en sam odgovor – bodi to, kar si. To bi mi rekel moj najboljši prijatelj, če bi mu razlagala te svoje dvome in misli ... Bodi to, kar si. Vse ostalo ne deluje ... Ljudje te "prečitajo" ...
7. 8 . 2014
Sestanek z organizatorji dogodka. Pismo, kako jih občudujem ... koliko so že dosegli v poslovnem svetu, koliko sveta osvojili, kakšne dogodke že organizirali ... VAU VAU VAU! Ljudje imamo take izjemne talente okoli sebe ... in v sebi ... da je to kar noro. Če bolj razmišljaš o tem in se poglobiš v to, se ti kar vrti od vseh neomejenih možnosti tega sveta.
No, sestanek. Pogovor o tem, kaj lahko povem, česa ne smem. Ne morem verjeti, da so Kitajci tako zelo omejeni ... Ne smem uporabljati:
- kakršnih koli političnih izrazov,
- kakršnih koli verskih izrazov in znakov,
- ne smem govoriti o Tibetu, verskih vodjih in revolucionarjih,
- ne smem uporabljati besed Amerika, Američan, Facebook, Youtube, Google,
- ne smem govoriti o SVOBODI (si predstavljate to?!), ne o človeških svoboščinah,
- ne smem spodbujati ljudi k osamosvajanju, samostojnem razmišljanju,
- ... in še in še ...
Kar ne morem verjeti, kako je lahko taka svetovna velesila v bistvu tako zelo omejena, če pogledam iz oči državljanov ... Ko sem si želela dnevno objavljati dogajanje na Kitajskem na svojem blogu, sem ugotovila, da imajo zablokirane strani Facebook, Youtube, Gmail, Google ... in še mnogo mnogo drugih.
In ko sem se pogovarjala z ljudmi o njihovem načinu življenja, o tem, da ne smejo imeti več kot enega otroka, kako hčerka ne more prevzeti premoženja staršev, a sin lahko, kako zakonsko ne smejo pred porodom vedeti spol otroka ... in še in še ... so se mi kar malo zasmilili. Neverjetno, kako nam je v Sloveniji lepo ...
Ampak na drugi strani – oni, torej Kitajci, ne gledajo na to kot omejitev. Njim je to normalno, vredu, njim se zdi to celo prav. In se ne čutijo omejeni. Hm, malo v razmislek nam – če bi nekdo z drugega konca sveta pogledal na nas – bi tudi morda gledal na nas kot da smo tako omejeni, kot mi gledamo na Kitajce? Morda smo pa res, pa se tega sploh ne zavedamo ...