kitajska 2Dnevniški zapis 3: dan, ko sem prvič stopila na oder in 5 minut govorila v angleščini. Uf, velika preizkušnja zame ...

Potem pa pogovor s podzavestjo ...

Na seminarjih, kjer predavam, ste morda opazili, da pred seminarjem vedno za nekaj minut "izginem". Preberite ta zapis in boste ugotovili zakaj in kam 🙂

8. 8. 2014

Danes predavam le 5 min, kratka predstavitev na odru, napoved jutrišnjega seminarja. Enostavno? Ja, bi bilo, če ne bi prvič v življenju PREDAVALA V ANGLEŠČINI! Mnogim verjetno enostavno, meni pa to en največjih izzivov ... Ja, razumem angleško, berem knjige v angleščini, na potovanjih se pogovarjam v angleščini ... Ampak – od malega imam neko blokado, ko je potrebno spregovoriti v angleščini.

Zakaj? Predvidevam da zato, ker so mi 15 let šolanja razlagali (učitelji, sošolce, domači ...), da sem jaz bolj za matematiko in fiziko, da nisem za jezike (kako so res neumne te omejitve, ki jih dajejo otrokom v šolah!!). Ker sem imela v gimnaziji težave z angleščino (vse zaključeno s 5, a angleščina z 2), sem si to trditev še sama potrdila. Utrdila v podzavest. Si vtisnila v skalo: »Jaz nisem za angleščino. Pika.«

No, to me danes omejuje. Kje je Aleksanger Šinigoj, da mi z NLP tehnikami to pomaga odstraniti 🙂 Ja, prvič sem osebno spoznala Aleksandra prav to na Kitajskem. In kako neverjetno čudovito sva se ujela. Presmejala, si ogledala Šanghaj, se pogovarjala ure in ure ... čudovita osebnost! Res sem hvaležna, da sem ga imela možnost osebno spoznati, ker je res dušica od človeka. In če imaš to + mnogo strokovnega znanja in izkušenj, kar on ima, dobiš popolnega »trenerja«. Upam, da bom nekoč bila tako supešna, strokovno podkovana in nasploh izjemna, kot je on.

kitajska dan andersson

Dan Andersson me napove. Oder ogromen. Luči usmerjene vame. Prvič v življenju sem bila na tolikšnem odru. Ko te je malo strah in imaš tremo, hodiš tja na oder in se ti zdi, da tega odra kar ni in ni konca ... kar ne veš kako hoditi ... 🙂 Ajoj, kapo dol vsem manekenkam, ker to je pa res težko delo ...  Mah, malo metuljčkov v trebuhu pa mora biti, ane? 🙂

No, v natanko 4 min in 45 s (kazalnik časa na odru – nekaj najboljšega, kar lahko organizatorji priskrbijo za predavatelje!) sem povedala tisto, kar sem se že 2 dni učila na pamet (ker "nisem za angleščino", sem se odločila, da si govor zapišem, ga izpilim in se ga naučim. 5 min bo že šlo).

No, nasvet – nikoli se ne učite govorov na pamet! Vsaj pri meni to ne deluje ... še nikoli ni. Zakaj ne? Kaj pa vem ... Morda zato, ker če se naučiš na pamet in potem to poveš, avtomatsko deluješ 100% iz uma. Ker si si z UMOM pač to zapomnil. Ampak le SRCE osvoji množice. Rekdo kdaj um ...

Ok, podzavest, zapomni si – govori počasi in razločno ...

Aja, morda vas zanima, kaj imam to zadevo s podzavestjo ...

Hm, kako naj poenostavim ... Ko sem še bila s zdaj bivšim partnerjem, recimo mu Mr. R. :),  in ko je bil njegov najboljši prijatelj, hipnotizer Denis Horvath, še med nami (januarja letos je umrl), sem imela mnogo izobraževanj o hipnozi. Takih, spontanih izobraževanj. In kako zelo sem hvaležna za to ... zdaj šele to cenim in vidim, koliko znanj sem dobila, ki jih zdaj, ko jih potrebujem, dajem v prakso.

Bilo je namreč tako:

Onadva sta se dobivala vsak četrtek v Ljubljani. Prijateljsko + terapevtsko. Ker sta bila oba navdušenca nad psihologijo, NLP tehnikami, predvsem pa hipnozo, sta se ure in ure pogovarjala o tem in delala vaje ...

Ko se je Mr. R. vozil domov iz LJ, sva imela navado, da sva se celo pot pogovarjala o tem, kaj se je tisti dan novega naučil o hipnozi, o svetu, o duhovnosti, o manipulacijah držav in politike, o vplivih medijev in filmov ... mnogo mnogo tematik sta obdelala v teh letih prijateljevanja. In ko je Mr. R. prišel domov, sva se še ure in ure pogovarjala o tem ter delala (ali mi je vsaj pokazal) vaje, o katerih sta se pogovarjala in jih delala z Denisom. To je bilo skoraj vsak teden več let.

Tako da – prakse o hipnozi in podobnih tematikah nimam veliko. A nekje v podzavesti so se ta znanja vsedla ... Se mi zdi ... In včasih opazim, da pridejo na površje, ko jih potrebujem, pa mnogokrat niti ne vem za to. Pridejo kar spontano.Dan andersson in petra skarja sanghai

In kaj ima to zveze s pogovori s podzavestjo?

Ena izmed vaj, ki se mi je še posebej dopadla (sploh zato, ker je enostavna in ima dobro razumsko razlago v ozadju – žal, že moje visoko čelo zahteva tudi razumske razlage in zato težko verjamem zgolj na besedo brez podkrepljenih znanstvenih oprijemljivih dokazov), je bila ta s podzavestjo.

Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste v pravem trenutku dobili pravo idejo ali da ste v nekem momentu kar nekako našli prave besede, da ste dosegli kar najboljši možni rezultat. Kasneje vas kdo vpraša: "Ja kako si se pa tega tako dobro spomnil ..." In vi rečete, da ne veste, da vam je kar nekako padlo na pamet ...

No, lahko si pomagate, da večkrat dobite take momente – da v pravem trenutku dobite pravo misel, pravo idejo, ki pride kar nekako iz vas spontano. Vam je "vržena iz neba".

Kako to storite? Fokusirate svojo podzavest (kjer so zbrane vse informacije, ki ste jih kadarkoli v življenju zaznali in za katere zavestno veste le v nekaj procentih, ne več), da je pozorna na to, da vam pomaga v določenem trenutku doseči tisto, kar ste vi določili, da želite doseči, s pomočjo vseh teh nakopičenih podzavestnih znanj in zaznanj v vseh letih vašega življenja. 

Zveni komplicirano? Nej povem konkreten primer.

Pred predavanjem vedno naredim naslednje (če ste bili kdaj na mojih predavanjih, ste morda zasledili, da cca 15 minut ali pol ure pred začetkom nekam izginem – no, zdaj boste vedeli kam :)):

Grem nekam, kjer me nihče ne moti. Najraje v naravo. Če ni naokoli narave, najdem vsaj kakšno rožico, torej nekaj živega. Nekajkrat globoko vzdihnem in izdihnem, se torej čimbolj sprostim in umirim. Nekaj momentov sem pozorna na popolnoma vsako občutje (zvok, otip, vonj ...) – torej sem čimbolj prisotna v tukaj in zdaj,  v zavedanju vsega.

Potem pa si rečem: "Podzavest, poslušaj!" S tem si 'odprem' povezavo do podzavesti, torej malo zaobidem kritičen um, ki morda tudi trenutno pri vas zdajle govori: "Ah, to je kar nekaj, to ne deluje, punca je malo odplavala v čudne vode, jaz v to ne verjamem ..." Ja, tak je naš kritičen um ...

No, potem nadaljujem: "Podzavest, ob x imam predavanje. V pravem momentu mi daj prave besede, pomagaj mi, da jih povem na najbolj popoln način, s popolnimi gestami, s popolno mimiko obraza, v popolnem momentu. Izbiraj besede in ideje, ki bodo v tistem trenutku najboljše.

Pomagaj mi, da bom čim bolj sproščena, pristna, iskrena in čimbolj v stiku sama s seboj. To stori tako, da to začutijo tudi slušatelji. Poskrbi, da v celoti delujem tako, da ljudje odnesejo čimveč od predavanja, da prav vsakega izmed njih dotakne vsaj ena misel in da bo prav vsak izmed njih naredil neko spremembno v življenju. Želim, da je to eno najboljših predavanj in znanj, ki so jih dobili v življenju, prav vsakdo izmed njih. Želim, da se med predavanju sprostijo, da jim je prijetno, da se nasmejejo , zamislijo in da jih kakšna stvar gane. Mene začutijo in se povežemo."

Karkoli si pač v tistem trenutku želim doseči, to ukažem podzavesti. To je vsakič malo drugače ...

Vedno pa ta pogovor s podzavestjo zaključim z: "Stori to na popoln način. Stori to ZDAJ."

In nikoli ne pozabim – na koncu predavanja se zahvalim podzavesti za pomoč. Če ne dobi zahvale, nima več interesa pomagati 🙂

Morda se komu sliši vse to smešno ... morda tudi je .. morda sploh ne deluje .. A ker sem tako prepričana, da mi to deluje, mi zato tudi deluje. Če ne drugega, grem vedno bolj sprošena na oder, saj sem prepričana, da mi 'nekdo' (ta nekdo ne podzavest) pomaga in je takoj boljši občutek.

No, na Kitajskem sem se kar dolgo pogovarjala s podzavestjo.

Preden stopim na oder, nekajkrat globoko vdihnem in izdihnem ter naredim kratko nekaj-skundno vajico, da se iz uma sfokusiram v srce. Ker sem 100% prepričana, da le srce osvaja množice in se jim približa. Vsaj v moje primeru. Bodimo realni – pri svojih 25-ih letih brez formalne izobrazbe ali posebnih licenc ali mnogoletne prakse kaj veliko izkušenj in strokovnega znanja ne morem predajati ljudem. Lahko pa odprem srce ... in kar je notri, kar si želi, to začutijo ... in takrat vem, da lahko dam ljudem ogoromno. In na to stavim ...

Hvala Denis in hvala Mr. R. za vse to ... Danes mi to zelo pomaga.

No – dokaj zadovoljna s svojim prvim angleškim mini predavanjem. No, nisem omedlela, nisem ostala brez besed. Že to je nekaj glede na situacijo (res je bilo tooooliko novega, tooooliko dogajanja, da je kar težko vse absorbirati).

Preberite si več dnevniških zapisov iz Kitajske na povezavi:

KITAJSKO DOŽIVETJE + CENZURIRANA KNJIGA >>