9. 8. 2014

Čakam … Ob 11ih se začne dogodek, ob 12ih predavam. V bistvu komaj čakam, da stopim na ta oder.

Kaj je moj cilj? Biti iskrena, čim bolj pristna, srčna, čustvena, nasmejana in kolikor se le da sproščena. Spet se spomnim prijatelja (pismo, ves čas mi nekako skače v misli, kot da bi bil tu: BODI TO, KAR SI. SAMO TO DELUJE IN TO LJUDJE ZAČUTIJO.

Prej sem naredila kratko meditacijo. Prosim vesolje, da mi pomaga, da je z menoj, da me podpre. Preko mojega srca ...

Se pogovorim s podzavestjo (o tem sem govorila že včeraj), se kar dooolgo pogovarjam s podzavestjo, hehe ...

Joj, moram pa paziti, da govorim počasi, razločno, jasno, kratko in jedrnato. Kdor me pozna, verjetno ve, da je to zame kar izziv. Ko "padem notri", začnem govoriti zelo zelo hitro ...

Predavala bom v slovenščini (ja vem, za mnoge šok). Si predstavljate Kitajce – kako jim bo zanimivo verjetno prvič v življenju slišati nekoga govorili slovensko 🙂 🙂 Prevajanje bo direktno sproti, zato moram še toliko bolj počasi govoriti.

Do mene pride tehnik, da mi naštima mikrofon. Uf, zdaj gre pa zares, si mislim ... Grem na "vroči stolček", kjer je vedno čakal naslednji predavatelj. Diham ... Fokus iz uma preusmerim v srce ... Me napovejo, super glasba (bravo za izbor! :)), spet ta dooooolg oder, aplavz ... se obrnem, pogledam 3000 glavo možico in ...

De'žavu 🙂

Ali sem to že kdaj sanjala ali sem si le tako močno želela in vizualizirala leta in leta v želji, da nekoč to dosežem. To je bilo to. Vau, nori občutki. Globok vdih ... Želela sem vsrkati te občutke in jih dati v en kotiček, kjer jih bom imela za vedno, da jih kadarkoli spet podoživim. In za vedno bodo ti občutki v meni. Noro. Ko se ti velike sanje uresničijo, veš, kakšen je občutek. To je bilo to. Ko želiš, da traja in traja ... Ko se ti kar smeje, pa niti ne moreš tega kontrolirati. Ko se ti v mislih kar odvija neka glasba ...

To bi lahko poimenovali PERFECT MOMENT. Koliko ljubezni sem občutila v tistem trenutku. Ljubezni in hvaležnosti do prav vsakega izmed udeležencev, ki so bili tam, da poslušajo mene. Kakšno čast so mi s tem dali. Hvaležnost do organizatorjev in do podjetja LEO, da so mi omogočili to priložnost. Hvaležnost vesolju, da me je podprlo na tej poti in mi postavilo vse prave korake do tu.

3000 ljudi čaka, kaj bom povedala. Za mano štirje ogromni zasloni – na enem PowerPoint v angleščini, na drugem v kitajščini, na dveh zaslonih pa direkten prenos kamere, ki me je stalno spremljala. Taki, hecno zanimivi občutki. Toliko novega, da je  kar težko vse absorbirati. Govorim počasi, razločno. Ves čas sem imela v mislih, da moram govoriti počasi, ker nekdo zadaj sproti predavanja ...

Ves čas sem imela v mislih, katerih besed ne smem uporabljati, kar so mi povedali na sestanku. Dogodek je bil predvajan na nacioalni TV na Kitajskem, tako da smo morali biti še bolj previdni ... Kitajci so drugačna publika od nas. Drugače se odzivajo oziroma ne odzivajo. Vsi odzivi so bili z zamikom (zaradi prevoda), kar mi ej bilo dokaj moteče, ker sem prvič kaj takega doživela. Na splošno se Kitajski slabo odzivajo ... Luči so bile uperjene vame, ljudje precej daleč stran od odra, tako da jih nisem videla (nekaj novega zame, ponavadi zelo direktno gledam ljudi v oči in jih začutim, vidim, spremljam ...) ...

No, kot že zapisano, tako se je tudi verjetno čutilo – zaradi vsega tega "novega", sem bila dosti v razumu, veliko sem sproti razmišljala, kako MORAM in česa NE SMEM. Ponavadi na seminarjih ne razmišljam toliko, ampak bolj "padem notri v moment", torej "go with the flow" ... Tu ni bilo tako. Ta del lahko rečem, da bi lahko bil boljši. Kot sem že rekla – bolj osvajamo s srcem, kot z razumom. No, vsaj tako jaz mislim. Morda bom kdaj mislila drugače, a trenutno sem v to kar prepričana ... In zaradi vseh teh novih stvari, ki so bile zame prvič, sem bila veliko v razumu.

Ura je minila kot bi mignil 🙂 Zahvala, plosk plosk, dol ...

Uf, presrečna. Kot bi odigrala pomembno tekmo v odbojki (ja, še mnogokrat se spomnim na odbojko in kaj vse me je naučila, sploh naš trener Bogdan Kotnik) – veš, da bi lahko bilo bolje (jaz ne vem ali sem le jaz taka ali smo vsi predavatelji taki – rekdo kdaj sem res zadovoljna z nastopom), ampak sem ponosna nase, da sem opravila na najboljši možen način, kakor sem v danem trenutku znala. In sem srečna. Smeje se mi 🙂  Zahvaljujem se vesolju za vse ... prav za vse in za vsakogar ...

Stopim v VIP sobo zadaj za odru, mi zaploskajo (Dan Andersson in ostali vodje podjetja LEO). Mi je kar nerodno ... Res si želim, da bi bili oni zadovoljni z mojim nastopom, saj so me ONI najeli, da odpredavam za njihove ljudi. Tako čutim še posebno odgovornost, da se potrudim za njih.

Ramzišljam in razmišljam ... in hkrati vem, da prevečkrat razmišljam (oh to moje visoko čelo 🙂 ) ... da bi bilo bolje, da bi se samo bolj prepustila občutkom in uživala v momentu. To bi bilo bolje ... A ne morem mimo tega, da veliko razmišljam ... Kaj bi lahko bilo bolje, kaj bi lahko bilo drugače, kaj lahko drugič spremenim, kaj so ljudje dobili, česa ne ...

Namenoma se ustavim v teh mislih in se prisilim manj razmišljati in bolj občutiti vse izjemne občutke ob tem uspehu. Izjemno izjemno sem srečna!

Pa tudi utrujena. Toliko novosti te utrudi. Toliko nepoznanega, toliko izkušenj, toliko spoznanj, toliko strahu in živčnosti ter na drugi strani pričakovanj, toliko sreče in navdušenja ... Ko te preveva toliko različnih izjemno močnih občutkov, si na nek poseben način nekako utrujen ...

Komaj sem čakala posteljo in mir, biti sama s sabo, da vse to res absorbiram ... Rabim veliko časa zase, biti sama s sabo v tišini ... Take množice ljudi me nekako utrudijo. So mi všeč, a zvečer sem rada sama.

Zvečer sem šele pomislila, ali kdo v Sloveniji misli zdajle name ... na ta prodor na Kitajsko ... Bila sem odrezana od FB in mailov. A nekako po hecnih poteh sem dobila program, ki zaobide blokado, ki jo imajo na Kitajskem. Ampak tisto je bilo tako – od 10ih poizkusov mi je enkrat uspelo priti na FB ali mail. No, ta večer sem se toliko časa trudila, da mi je uspelo. 

Pogledala sem maile najbližjih. Ja, oni so vedeli, da predavam točno ta dan in so mislili name. Kako smo ljudje lahko srečni, da imamo ob sebi take ljudi, pa tudi če samo eno tako osebo.

Prebrala sem maile. Pisalo je, da so srečni zame in ponosni, ampak med vrsticami (saj veste, nekaj piše, drugo se začuti ob branju tega) sem začutila, da je nekaj narobe ... Ne da sem slutila, ampak sem VEDELA. A niti nisem upala vprašati, ker si nisem želela slabih informacij na ta čudovit dan izjemnega uspeha.

A vseeno je bil grenak priokus .. ko veš, da doma nekaj ni v redu ... ne veš kaj, ne želiš vedeti, a veš, da nekaj ni ...

Malo sem slutila, da je kaj narobe z babico, ki je ravno pred mojim odhodom na Kitajsko šla v bolnico. A ni bilo to ...

Vsi dnevniški zapisi s Kitajske na povezavi:

KITAJSKA IZKUŠNJA + CENZURIRANA KNJIGA >>