10. 8. 2014
Ura je 00.30. Malo pogrešam svojo kužiko. Ponavadi spi ob meni na postelji. Zjutraj točno ob 6.00 ob budilki skoči pokonci in začne skakati po meni vsa vesela in razposajena, da je čas za vstajanje 🙂 Ni lepšega jutranjega prebujanja kot to ... 🙂 Kuža res neizmerno polepša življenje ...
Ne da mi miru moja knjiga, ki ni bila sprejeta na kitajski trg. Baje je preveč 'svobodnomiselna' za tukaj. Seveda, če pomislim na seznam besed, ki ne smem uporabljati javno, potem moja knjiga NIKAKOR ni za tukaj 🙂 Cela knjiga je napisana skoraj SAMO s temi 'prepovedanimi besedami'.
Ampak Kitajci so mi zanimivi. To je čisto drugačen narod, kot smo mi. V splošnem sem jih dojela kot bolj srečne, nasmejane, polne energije in z močno željo uspeti. Oni bi se raztrgali, da uspejo. Imajo žar v očeh, tisto iskrico želje po napredku. In ko se nad nečem navdušijo, želijo imeti tisto ZDAJ TAKOJ NUJNO. Mi le malo bolj razmislimo ali bi nekaj kupili ali ne. Oni ne. Oni zagrabijo takoj. So grabežljivi, znajo se preriniti, da dosežejo, kar hočejo.
Kar je odlično, če jim kaj prodajaš 🙂 Torej, razmišljala sem – če pa pridem s svojo knjigo sem, jih navdušim na takem dogodku, kjer je 3000 ljudi, se bodo raztrgali za knjigo. Moram nekako priti na ta trg ...
Ko sem tako razmišljala, se mi je utrnila misel – kaj če preuredim svojo knjigo na način, da se notri ne uporablja besed, ki jih ne smem javno izreči? Takoj ko mi je šinila ta misel, sem jo zagrabila. Izgubiti nimam kaj, če poizkusim. Če želim, da moja knjiga pride na trg, sem bom morala kar sama potruditi za to in malo samoiniciativno poriniti zadeve. Nihče drug ne bo tega storil zame. Dejstvo.
Začnimo preurejati ...
(po 3 urah)
Prepričana sem bila, da bo tole na hitro urejeno, v manj kot eni uri. Minile so že 3 ure, a sem šele na polovici knjige. Ugotovila sem, da moram popolnoma izbrisati polovico knjige, ker je toliko izrazov, ki so tu prepovedani, da je preprosto nemogoče hitro preurediti te vsebine ... Zato sem kar izbrisala sporna poglavja in napisala nova. Še malo pa bo ...
(po naslednjih 3 urah)
Dokončano! 🙂 Imam knjigo, prirejeno za kitajski trg 🙂 Bravo jaz! 🙂 Sicer, realno – to sploh ni ista knjiga. Naslov je »Milijarderji so spregovorili« in govori o tem, kako potujem po svetu in se pogovarjam z milijarderji, ki mi dajejo neke nauke ... Kar ni čisto res. Bila sem v Kalifroniji in se pogovarjala s tamkajšnjimi milijonarji. In bila sem v podjetjih, kot so Facebook, Google ... no, ampak o vsem tem ne smem javno govoriti na Kitajskem. Če ste prebrali knjigo Ameriški milijonarji so spregovorili, vam je verjetno jasno, o čem govorim 🙂
Odpre se mi vprašanje moralnosti. Želim spreminjati mislenosti ljudi. Želim jih 'prebujati'. Želim pomagati vsaj kakšnemu posamezniku pri tistem prvem koraku na poti do njegove svobode in sreče ... Ali to počnem tu, na Kitajskem, s tem, da se jaz prilagajam njihovemu sistemu in se podrejam temu, kar je ravno v nasprotju s tem, o čemer predavam drugim?
Po dooolgem razmisleku o tem, sem si odgovorila tako: »Iskreno želim spreminjati miselnosti mladih (želim si namreč več nasmejanih obrazov, bolj srečnih in svobodnih ljudi, več pogovorov o rešitvah in ne težavah na kavicah, več pozitivnih informacij na vsakem koraku, bolj podporno okolje za vse kreativce, ustvarjalneže, podjetnike in podjetne ljudi) v Sloveniji.
Ne vem o kje mi ta zaljubljenost v našo deželo, a je zelo močna. In v tem okolju, v naših deželi želim spreminjati mislenost. Delovala bom vedno globalno, to si želim in to vem, da je moja pot, ampak po svetu bom delovala, da bom lahko v Sloveniji potem srčno spreminjala okolje na bolje. To si trenutno želim. Morda se bo v prihodnosti kaj spremenilo, a zdaj to čutim, da je tako.
In na primeru Kitajske imam le dve izbiri – ali trmasto vztrajam pri svojem, da se ne podredim njihovim zahtevam in tako NE pridem s knjigo na njihov trg, še več, celo velika verjetnost je, da mi prepovejo vstop v državo, če vztrajam pri svojem; ali pa se elegantno prilagodim njihovemu sistemu in tako pridem na njihov trg. Pustimo to, da ko si enkrat notri na trgu, lahko pa kaj notri spelješ po svoje ... hihihi, moj evil plan ... 🙂 Pustimo času čas, zaenkrat sem prepričana, da sem se kar najbolje odločila, glede na dano situacijo.
Knjiga napisana.
Korak 2: Moram dobili Uršo. Ona je organizatorka tega dogodka in ona bo vedela, kam me usmeriti naprej. Želela sem priti do osebe, ki je odgovorna za lansiranje produktov tu na Kitajskem.
Aha, sem vedela, da bo Urša to uredila 🙂 Jutri bom imela sestanek s Kitajcem, ki je odgovoren za to.
Zdaj pa spat. Ura je 9.00. Nič nisem spala, ker sem celo noč preurejala knjigo. Hvala bogu za časovno razliko, sicer mi to nikakor ne bi uspelo 🙂
Najbolj mi je pa žal, da bom prespala hotelski zajtrk ... obožujem te samopostrežne zajtrke ...