Šesti dnevniški zapis s Kitajske:

Pomemben sestanek na Kitajskem glede knjige ... Mi jo bo uspelo 'zriniti' na kitajski trg ali ne ...

Razmišljam že o domu, o svoji kužiki Mali ... In prihod na Brnik.

Veselo sicer razlagam o dogajanjih na Kitajskem, a čutim, da nekaj ni vredu, čeprav nihče nič ne reče. In na žalost sem imela prav ...

Najprej tečt v fitnes. Vsak dan tečem vsaj eno uro tu v Šanghaju. Tako mi je malo lažje vse to absorbirati in zbalansirati ...

Danes sestanek s Kitajcem glede knjige ...

Živčna celo bolj kot pred seminarjem. To mi je zelo zelo pomembno ... da pridem na kitajski trg ...

Računala sem – mojo prvo knjigo Česar nas niso naučili v šolah je kupil približno vsak 330. Slovenec. S tem da bo druga knjiga Ameriški milijonarji so spregovorili zagotovo prodana v več izvodih, kot je bila prva knjiga.

Ampak, vzemimo ta primer. Od 2 milijona ljudi je cca vsak 330. kupil knjigo.  Tako je bilo prodanih cca 6000 izvodov (tu niso zajete podarjene knjige).

Če bi na Kitajskem kupil knjigo SAMO vsak 10.000. Kitajec, bi imela prodanih že 130.000 izvodov knjig! To je NORO!!! Glede na to, da dobim provizijo od vsake prodane knjige ... hm ...

Sestanek.

Bolj kot o knjigi sva se zaklepetala o simbolu Jin Jang, ki ga nosim okoli vratu. Ves čas me namreč spominja, da v življenju lovim ravnovesje ... Verjamem, da bi ljudje živeli v miru, ljubezni, zdravju in sreči, če bi znali stalno biti v ravnovesju vsega ...

Sestanek mislim, da uspešen, še ne vem. Dosegla sem, da novo knjigo ponovno prevedemo v kitajščino, da bo videl, o čem sploh govori. Držite pesti ...

 

14. 8. 2014

Prihod domov. Vmes nisem pisala dnevnika, ampak sem bolj občudovala Šanghaj in podoživljala občutke predavanja. Ter seveda želela čim bolj absorbirati vso dogajanje. Sicer lahko rečem, da je toliko občutij, negativnih in pozitivnih na kupu, da je vse kar nekako utrujajoče. Na zanimivo prijeten način. A utrudi ...

Komaj čakam, da pridem domov in grem nekaj dni na off, samo jaz in kužika, crklanje in sprehodi ... Morda kakšna kavica ali dve, da malo poklepetam o Kitajski in da izživim to radost, ki jo imamo (sploh ženske) v sebi, ko navdušeno razlagamo o vsaki podrobnosti prijateljicam ...

Na letališču – obožujem letališča. Letala. Ta občutek, da se premikaš, letiš, da imaš cel svet na dosegu roke ... Prebrala sem knjigo Misli na veliko in zmaguj, Donald Trump. Ej, pozitino presenečena, dobra knjiga 🙂 Napisala tudi obnovo, evo jo na tej povezavi >>

 

15. 8. 2014

Prihod na Brnik.

Ravno čakam na prtljago, ko dobim klic mame. Hm, zanimivo. Se oglasim in mi pove, da me z očetom čakata tu na Brniku. Zanimivo ... Mi namreč nimamo ekstremno tesnih vezi. Se zelo dobro razumemo, a pridem cca enkrat mesečno k njim domov na kosilo, se lepo pogovorimo, kaj se nam dogaja in to je to. Sicer ima vsakdo svoje življenje in se nam zdi to tudi najbolj prav. Zato je malo nenavadno, da me čakata na letališču. Nismo bili namreč tkao dogovorjeni, nisem niti rekla, naj me prideta iskati, ampak je bil namen, da z grem normalno z avtobusom do Ljubljane, kjer sem pustila avto.

Ampak ok, se ne obremenjujem s tem, raje uživam v udobju, da imam direkten prevoz do Ljubljane.

Se srečamo, objamemo, pozdravimo, super. Dobim čudovit, NAJBOLJŠI ŠOPEK, njami, sta ponosna name, super.

A nekaj ni bilo OK ... Spomnila sem se, da sem imela že tak občutek, ko sem brala mail domačih ... da nekaj ni ok ...

Ampak nisem dajala veliko pozornosti na to, raje sem veselo z navdušenjem razlagala vsako podrobnost s Kitajske. Sicer sta poslušala, a posebnega navdušenja ni bilo z njune strani. A sem si mislila, vsakdo ima svoj način sprejemanja takih informacij, onadva imata svojega. Verjetno tudi težko vse to razumeta, saj še nihče od njiju sploh nikoli ni letel z letalom, nikoli bil v tujih deželah, nikoli v hotelih, nikoli doživel kaj podobnega ...

Bili smo že skoraj v Ljubljani, ko sem se že izpela na dolgo in široko z navdušenjem, kaj vse se je dogajalo, pa le pomislim na svojo kužiko. Mala ji je ime. Pomerančica 🙂 Več kot eno leto sem jo iskala, da sva se našli. Zagledali in se zaljubili ena v drugo 🙂 Vedno z menoj. Micena.  1,5 kg ima 🙂

In le vprašam: »Kako pa to, da nista Male pripeljala s sabo?«

O šit. Tišina ... Tišina včasih mnogo več pove kot vsaka beseda... tudi bolj boli ...

Preberite si še ostale dnevniške zapise s Kitajske, na povezavi:

KITAJSKO DOŽIVETJE + CENZURIRANA KNJIGA >>