Povzetek knjige Do prvih zvezd, avtor Viki Grošelj
(Ta gospod Grošelj mora biti pa kar humoren človek, saj sem se ob knjigi nekajkrat pošteno nasmejala.)
Iz zadnjih taborišč, kot gnezda pripetih v strme skali ali ledišča, se plezalci vzpenjajo proti vrhovom, katerih srebrne konice segajo visoko, tja do prvih zvezd.
Tragedija in sreča korakata vedno z roko v roki, zelo tesno skupaj. Doživeti to dvoje globoko, tja do korenin, mi je dano le v gorah in ob dogodkih, ki so tako ali drugače povezani z njimi.
Smrt in življenje. Senca in svetloba. Kako neverjetno tanka je v gorah črta med tema skrajnostma. Zgodi se, da sežeš daleč na ono stran, pa se vendarle vrneš. Žal, ne vedno.
Življenje je pač tako. Kdor tvega, ni rečeno, da bo vedno tudi dosegel cilj. Vendar nikoli ne glej nazaj, ampak le naprej, tja, kamor si namenjen.
Razmišljam, koliko človek vzdrži in kje so meje. Očitno veliko višje, kot si mislimo. Nisem verjel, da sem tako hudičevo trpežen.
Nejc, ne smemo in ne bomo te pozabili. Kljub enaintridesetim letom si živel bolj polno kot marsikdo, ki jih doživi osemdeset in več. Vedno si vedel za svojo pot. Obljubljamo ti, da se s tvojo smrtjo pot ni končala. Nadaljevali jo bomo mi, tvoji prijatelji, za nami pa rodovi mladih odličnih plezalcev, ki si jim bil in jim boš velik vzor.
Če ti je vseeno, kje si, se ne moreš nikoli izgubiti, in: če ti je vseeno, kdaj prideš, ne boš nikoli zamudil.
Američana. Nakladamo, da se kar kadi. Udrihamo vsak čez svojo državo, tako prisrčno in z ljubeznijo, da kmalu ugotovimo, da imamo vsak svojo tako radi, da je ne bi zamenjali za nič na svetu.
Najpomembnejše pa je, da sem se na teh poteh predvsem učil. Učil sprejemati življenje in ga živeti, učil ceniti tiste drobne male reči, ki so del velikih dejanj.
Nezavedno, pa zato toliko močneje, mi je alpinizem z leti postajal način življenja. Rad imam gore in vse, kar je povezano z njimi. Rad jih imamo zato, ker so tako svobodne, nikoli enake, pa čeprav hodiš po isti poti, plezaš po isti steni. Ljubim prostost in širino, ki mi jo dajejo, čeprav je včasih nevarno. Roke drhtijo, znoj obliva telo, moč pojenja, globoko v sebi pa čutim mir. Poln, topel mir, ki srka vase vse napete trenutke in jih spreminja v izkušnje, lepoto, v življenje samo.
Odnosi med ljudmi v gorah? V najhujših in najtrših preizkušnjah se vsak odpre kot knjiga. Resnični prijatelji postanejo še večji, slabi ljudje še slabši.
Prava šola za življenje je - biti z naravo, jo gledati in z njo govoriti. Naj otroci spoznajo, da narava ni neznan bavbav, ampak prijateljica, s katero se lahko odlično razumeš, če jo spoznaš in spoštuješ.
Med bilkami suhe rumene trave opazujem mravlje, ki jih je sonce verjetno zadnjič letos privabilo na plano. Begajo po svoji nerazumljivi, a natančno določeni stezici. Včasih za hip postanejo, potem pa spet pohitijo naprej. Tudi sam se na podobni poti. Prek svetlih, belih vrhov in globokih temnih dolin. Vedno na poti k njej, ki se imenuje hrepenenje. Gora? Ženska? Svoboda? Sreča?
Zakaj vse te pustolovščine? Ker mi potešijo hrepenenja. Ker dajo pravi okus kosu kruha in požirku vode. Ker mi tudi v pustem vsakdanu pomagajo poiskati drobne radosti. Ker v njih najbolj začutim svoj resnični jaz.
Viki Grošelj, iz knjige DO PRVIH ZVEZD
